Jedro

Preklic izročitve zaradi neizvrševanja in nepripravljenosti za izvrševanje izročilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izročilno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama dne 2.7.1986, zaradi njenega neizpolnjevanja in obenem odločilo, da mora toženec tožniku izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, po kateri bo ta znova postal lastnik nepremičnin pri vl. št. 1721. Pritožbi toženk je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev izročilne pogodbe zavrnilo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi je, kolikor je bila pritožba zavrnjena, toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izročilno pogodbo je bilo mogoče izvrševati v okviru toženčevih zmožnosti in ob tožnikovem sodelovanju. Sicer pa so bile obveznosti po izročilni pogodbi zapisane le za primer, da tožnik ne bi imel pomoči in postrežbe v svojem okolju. Ni upoštevano nenavadno tožnikovo obnašanje in želje drugih, ne tožnika samega, da pridobijo nepremičnine, ki so predmet izročilne pogodbe. Toženec ponovno poudarja, da je v svoji hiši pripravil prostore za tožnika, ki pa jih ni hotel zasesti. Premalo je upoštevano, da tožnik živi z ženo, ki vodi gospodinjstvo in v vsem za tožnika skrbi.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Med pravdnima strankama je bila sklenjena izročilna pogodba po določbi 106. člena zakona o dedovanju, ki jo glede izvrševanja prevzemnikovih dolžnosti zadenejo tudi posledice preklica izročitve (115. člen zakona o dedovanju). Ob zatrjevani in ugotovljeni dejanski podlagi gre prav za to: toženec ni izpolnjeval bremen, prevzetih s sporazumom o izročitvi, zaradi česar je sodišče zaradi pomembnosti bremen (opisanih v točki 1 - 4 izročilne pogodbe z dne 2.7.1986) tožencu naložilo, naj tožniku vrne, kar je s sporazumom o izročitvi prejel. Gre za oskrbo ostarelega človeka, ki zajema storitve od prehrane do zagotovitve normalnega, razmeram primernega stanovanjskega bivanja. Posamezna dejstva, ki spadajo v okvir presoje, ali so bila prevzeta bremena izpolnjevana ali ne, so bila med postopkom ugotovljena, pravna presoja, ali gre za neizpolnitev, upoštevaje tudi pomembnost bremen, ki niso bila izpolnjevana, pa je bila na nižjih stopnjah opravljena in se z njo revizijsko sodišče strinja. Gre za temeljno ugotovitev o toženčevem nestrinjanju z očetovo (tožnikovo) vrnitvijo iz doma ostarelih in v tej posledici za nepripravljenost, da bi z očetom bilo vzpostavljeno sožitje, ki bi omogočalo izvrševanje ne samo preživninskih, temveč tudi drugih obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o izročitvi premoženja. Tako revizijska teza, da toženec pogodbo izvršuje v okviru možnosti, nima opore v ugotovljeni dejanski podlagi.

Toženec v reviziji še posebej poudarja, da ni bilo ugotovljeno (ali je bilo napak upoštevano), da je bilo po pogodbi z dne 2.7.1986 dogovorjeno preživljanje in oskrba le za slučaj, da tega ne bi imel v svojem gospodinjstvu. Vendar pa je do tega problema izpodbijana sodba zavzela pravilno stališče. Po eni strani je bila sprejeta dokazna ocena o tem, da je bila vsebina izročilne pogodbe, ki je bila sklenjena pred sodnikom, enaka temu, kar je bilo zapisano, pri čemer po določbi 1. odstavka 71. člena zakona o obligacijskih razmerjih pri pisni obliki pogodbe velja tisto, kar je v tej obliki izraženo, po drugi strani pa takšno toženčevo stališče nazorno kaže na njegov odnos do izpolnjevanja v pogodbi prevzetih bremen - pomeni namreč posredno nepripravljenost za njihovo izvrševanje. V tem obsegu je bila predvsem na pritožbeni stopnji pravilno ocenjena tudi v reviziji ponovljena toženčeva trditev, da tožniku nudi prostor v svoji hiši, kot popolno nasprotje njegovemu apriornemu stališču, naj ostane v domu ostarelih.

Po povedanem tudi ne morejo menjati sprejete pravne presoje revizijske trditve, ki se nanašajo na tezo, da ni tožnik tisti, ki hoče nazaj izročene nepremičnine. Takšne trditve ostajajo na ravni posploševanj, za katere v dejanskem stanju nižji sodišči nista našli opore.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).