Jedro

A. A. nima statusa oškodovanca, kar je okoliščina, ki izključuje pregon.

Lastnosti oškodovanca se ne pridobi z (v tem primeru napačnim) obvestilom državnega tožilca, da ima pravico prevzeti pregon. Oškodovanec je namreč le tisti, kateremu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena njegova osebna ali premoženjska pravica.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 437. členom ZKP zavrglo obtožni predlog, ki je bil podan zoper obdolženi B. B. in C. C. zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Odločilo je, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obeh obdolženih.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil A. A. brez navedbe pritožbenega razloga in smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi.

3. V skladu z določbo prvega odstavka 435. člena ZKP sodnik ob prejemu obtožnega predloga preizkusi ali je sodišče pristojno in ali so podani pogoji, da se zasebna tožba zavrže. Zasebna tožba se zavrže, če ob preizkusu sodnik spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP). Eden od razlogov iz prvega odstavka 277. člena ZKP je tudi ta, da je kazenski pregon zastaran, ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Glede na pojasnjeno je torej sodnik, ki mu je zadeva dodeljena, dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče krajevno in stvarno pristojno za postopek po obtožnem aktu, nato pa še formalni in materialni preizkus tega akta. Formalni preizkus obtožnega akta se nanaša na njegove obvezne sestavine (prvi odstavek 434. člena ZKP), materialni preizkus pa na obstoj procesnih in materialnih pogojev za zavrženje obtožnega akta (prvi odstavek 437. člena ZKP). Takšen preizkus mora biti opravljen takoj po prejemu obtožnega akta.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zgoraj predstavljene zakonske določbe pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje in ob materialnem preizkusu obtožnega predloga pravilno ugotovilo, da A. A. nima statusa oškodovanca, kar je okoliščina, ki izključuje pregon. Sodišče prve stopnje je za takšno svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedlo prepričljive razloge, ki jih je argumentiralo skladno s strokovno literaturo in sodno prakso.

5. A. A. v pritožbi sprva povzema potek dosedanjih postopkov ter nato navaja, da mu je višja državna tožilka po zavrženju vseh njegovih ovadb podelila pravico, da sam prevzame kazenski pregon. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil sklep o zavrženju ovadbe skupaj s pravnim poukom o pravici do prevzema kazenskega pregona sicer res vročen tudi A. A., vendar je bilo takšno postopanje tožilke napačno, saj A. A. ni oškodovanec. Kot pove tudi sam v pritožbi (slednje pa izhaja tudi iz podatkov spisa), je geodet in je opravil geodetsko storitev ureditev meje – izdelal je elaborat, na podlagi katerega je bila tudi določena meja, ki pa je bila kasneje v postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju, ki se je vodil pod opr. št. N 17/2017, določena drugače. Lastniki teh spornih mejnih zemljišč so tiste osebe, katerim naj bi bila po obtožbenem očitku zaradi neaktivnosti obeh obdolženk (ker nista vložili zahteve za varstvo zakonitosti) kršena pravica na način, da so izgubili dostop do svojih parcel z občinske ceste in izgubili cca 575 m2 zemljišča. 6. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa slednje tudi pravilno ugotovilo in nato pravilno zaključilo, da imajo status oškodovanca skladno z določbo 6. alineje 144. člena ZKP lahko le D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I., ki so bili nasprotni udeleženci nepravdne zadeve zaradi ureditve sodne meje, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. N 17/2017. Slednjim je bil tudi pravilno vročen tožilski sklep o zavrženju ovadbe s pravnim poukom o uveljavitvi pravice do pregona.

7. Glede na pojasnjeno pritožnik A. A., ki ni oškodovanec pri očitanem kaznivem dejanju, s pritožbo ne more biti uspešen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se lastnosti oškodovanca ne pridobi z (v tem primeru napačnim) obvestilom državnega tožilca, da ima pravico prevzeti pregon. Oškodovanec je namreč le tisti, kateremu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena njegova osebna ali premoženjska pravica. Že iz samega opisa kaznivega dejanja, ki ga A. A. očita obdolženkama, pa je razvidno, da ni oškodovanec (tega v opisu dejanja niti ne zatrjuje), ker ni lastnik spornih zemljišč.

8. Pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da ga je sodišče prepozno poučilo o neutemeljeni pravici do pregona, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje skladno z zakonskimi določbami, predstavljenimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, pravilno opravilo formalni preizkus obtožnega predloga, nato pa še materialni preizkus. Slednjega pa ne spremeni dejstvo, da je pritožnik pred tem že plačal sodno takso, saj taksna obveznost v primeru vstopa oškodovanca kot tožilca v postopek skladno z določbo 7. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) nastane že takoj ob vstopu v postopek – torej že takoj ob vložitvi obtožnega predloga in ne šele po opravljenem materialnem preizkusu obtožnega predloga.

9. Zato pritožnik pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more izpodbiti niti s poudarjanjem, da je s sodbo N 17/2017 postal žrtev kaznivih dejanj državnih uslužbencev, ker ga je sodišče določilo za krivca domnevno napačne meritve, zato je postal oseba na katero se nanaša sodni akt, utrpel je škodo, vključno s fizičnimi, duševnimi in čustvenimi posledicami ter ekonomsko izgubo, saj ima interes, da njegov elaborat še naprej ostane v veljavi ter se ugotovi ničnost sodne odločbe N 17/2017. Kot je jasno razvidno tudi iz predloga nasprotnih udeležencev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki mu nista sledili obdolženki, saj zahteve za varstvo zakonitosti nista vložili, se odločitev v sklepu Okrajnega sodišča v Celju opr. št. N 17/2017 nanaša na odločitev o poteku meje med nepremičninama predlagateljice Mestne občine X. in nepremičninami nasprotnih udeležencev D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. (priloga C15 – C 26), ne pa na A. A. 10. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo A. A. zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).