Jedro

Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da ne more biti dolžnik in plačnik verodostojne listine z dne 4. 3. 2008, ki jo je tožeča stranka opredelila kot podlago za izdajo sklepa o izvršbi, to pa utemeljil s tem, da kot samostojni podjetnik nastopa šele od 1. 4. 2011. Tožeča stranka je nato v dopolnitvi tožbe navedla, da je toženec kot samostojni podjetnik naročil izdelavo tiskovin, v dokaz izročitve naročenega blaga pa je priložila dobavnico št. 616 z dne 3. 3. 2008. Do toženčevega ugovora se je opredelila s pojasnilom, da izbris toženca iz Poslovnega registra v ničemer ne vpliva na njegovo obveznost plačila. Ob taki trditveni podlagi tožeče stranke je že pred tem podani ugovor pasivne legitimacije povsem zadostoval za zavrnitev zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 62647/2012 z dne 9. 5. 2012 razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, in glede stroškov upnika, tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

2. Proti sodbi se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zahtevku tožeče stranke ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka tožeče stranke. Podrejeno je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Sodbo ali sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih kršitev določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Tožeča stranka uvodoma pojasnjuje, da je pri vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine prišlo do pomote, saj je toženo stranko (takrat dolžnika) namesto „Č“, ki je bil iz Poslovnega registra izbrisan 31. 3. 2011 označila z „O.“, ki je bil v Poslovni register vpisan šele leta 2011. Meni, da to ne bi smelo biti smelo biti ovira za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj gre za en in isti pravni subjekt – fizično osebo, ki odgovarja z vsem svojim premoženjem. V utemeljitev svojega pravnega naziranja povzema številne primere iz ustaljene sodne prakse, ki kljub materialnopravni pravilnosti, v konkretnem primeru ne morejo pripeljati do ugoditve zahtevku. Tožeča stranka namreč ustrezne trditvene podlage v tem pogledu, v prvostopenjskem postopku ni podala, pritožbeni očitek, iz katerega implicitno izhaja, da bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti poizvedovati, v kakšnih pravnoorganizacijskih oblikah je katera od strank nastopala v gospodarskem prometu, pa ni utemeljen. Tožeča stranka zato uveljavlja v sporu majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti upošteven. Pritožnica pa tudi sicer napačno povzema, da je sodišče prve stopnje o utemeljenosti toženčevega ugovora pasivne legitimacije sklepalo na podlagi nedokazanega dejstva, da je toženec kot samostojni podjetnik posloval že pred letom 2011. 6. Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da ne more biti dolžnik in plačnik verodostojne listine 0-0159 z dne 4. 3. 2008, ki jo je tožeča stranka opredelila kot podlago za izdajo sklepa o izvršbi, to pa utemeljil s tem, da kot samostojni podjetnik nastopa šele od 1. 4. 2011. Tožeča stranka je nato v dopolnitvi tožbe navedla, da je toženec kot samostojni podjetnik naročil izdelavo tiskovin, v dokaz izročitve naročenega blaga pa je priložila dobavnico št. 616 z dne 3. 3. 2008. Do toženčevega ugovora se je opredelila s pojasnilom, da izbris toženca iz Poslovnega registra v ničemer ne vpliva na njegovo obveznost plačila. Ob taki trditveni podlagi tožeče stranke je že pred tem podani ugovor pasivne legitimacije povsem zadostoval za zavrnitev zahtevka, sodišče prve stopnje pa mu je prvenstveno sledilo iz razloga, ker je dobavnica, ki jo je tožeča stranka priložila kot dokaz toženčevega naročila, naslovljena na tretjo osebo - družbo I., za katero tožeča stranka ni pojasnila, v kakšni povezavi je s toženo stranko. Ob pomanjkljivi trditveni podlagi je zgolj v podkrepitev dokazne ocene, da toženec ni dolžnik iz zatrjevanega obligacijskega razmerja, navedlo, da tožeča stranka, ki je zatrjevala, da je terjatev nastala 3. 3. 2008, ni z ničemer dokazala, da je toženec že pred 1. 4. 2011 posloval kot samostojni podjetnik. Ne glede na to, da se je sklicevalo na poslovanje toženca kot samostojnega podjetnika, enak zaključek velja tudi za druge pravnoorganizacijske oblike, kar ne nazadnje izhaja iz stališča, ki ga zagovarja pritožba sama.

7. Glede na to, da tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni zaznalo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).