Jedro

Iz izjav tožnikov v postopku pred toženo stranko in listin, ki sta jih predložila v upravni spis, po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da tožena stranka ni spreminjala izjav tožnikov oziroma jih napačno razlagala v njuno škodo, kar pa pomeni, da je njuno vlogo pravilno zavrnila zaradi tega, ker sta lažno predstavljala razloge za mednarodno zaščito, kar izhaja predvsem iz njunih protislovnih oziroma nekonsistentnih izjav, saj jih listine, ki sta jih predložila v upravni spis, ne potrjujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 11. 2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v pospešenem postopku na podlagi četrte alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Ur. l. RS, št. 111/07) kot očitno neutemeljeni zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter se v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v zvezi z določbo četrtega odstavka 75. člena ZMZ sklicuje na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi, razen v delu, ki se nanaša na navedbe tožene stranke, da sta tožnika vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite izključno z namenom, da bi odložila odstranitev iz države (šesta alineja 55. člena ZMZ), na katere pa odločitev tožene stranke ni oprta, saj je utemeljena le na četrti alineji 55. člena ZMZ. Za zavrnitev prošnje pa zadošča že eden izmed razlogov iz 55. člena ZMZ. Kot neutemeljene pa je prvostopno sodišče zavrnilo pritožbene navedbe, da je tožena stranka spremenila izjavo prve tožnice o tem, kako je drugi tožnik prišel iz Kanade, in da tožena stranka ni obrazložila, zakaj smatra prošnjo drugega tožnika za očitno neutemeljeno.

3. Tožnika v pritožbi zoper sodbo uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitve pravil postopka v upravnem sporu so storjene s tem, ker jima odgovor tožene stranke na tožbo ni bil vročen in se tako nista mogla opredeliti do navedbe tožene stranke v njem. Nepravilne so ocene tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je prva tožnica v postopku zamolčala okoliščine, da se je po tem, ko je v marcu 2008 zapustila Srbijo, tja še dvakrat vrnila, saj je v tem postopku prostovoljno predložila tako osebno izkaznico, ki ji jo je izdal pristojni organ v Srbiji po tem, ko se je iz Srbije izselila, kot tudi overjeni izjavi z dne 18. 9. 2008; da bi lahko od organov v Srbiji dobila tudi potni list, če je dobila novo osebno izkaznico, saj je šlo za postopek zamenjave osebne izkaznice ne pa za izdajo nove osebne izkaznice; napačno je tudi presojeno, da se njena izjava, da je v Srbiji živela dobro, ne sklada z dokazi, ki jih je predložila, saj se izjava in dokazi nanašajo vsak na drugo časovno obdobje; tožnica je v prošnji po resnici povedala, da je tožnik prišel iz Kanade legalno; sklepanje tožene stranke, da tožnika nista izkazala splošne verodostojnosti ter da sta lažno predstavljala razloge za mednarodno zaščito, ni pravilno in ne temelji na izjavah tožnikov, ki jih je tožena stranka spreminjala in jih napačno razlagala v njuno škodo; posledično je njuni prošnji nezakonito in neutemeljeno zavrnila kot očitno neutemeljeni in njune izjave štela za protislovne ali nekonsistentne. Predlagata, da Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njunima prošnjama za mednarodno zaščito oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošenj tožnikov za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljenih iz razloga iz četrte alineje 55. člena ZMZ. V tej določbi je je predpisano, da se prošnja za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenila, da se trditve obeh tožnikov že glede tega, kdaj sta zapustila Srbijo, ne skladajo z dokazi, ki sta jih predložila toženi stranki. Nesporno je, da sta oba navedla, da sta Republiko Srbijo zapustila meseca marca 2008 in odšla v Makedonijo, nesporno je tudi, da nobeden od njiju vse do tožbe in obravnavane pritožbe ni izpovedal, da bi se po tem datumu še kdaj vrnil v Srbijo. Tožena stranka pa je iz osebne izkaznice, ki se glasi na ime prve tožnice in ji jo je ta predložila kot dokument o svoji istovetnosti, ugotovila, da je bila ta izdana dne 6. 5. 2008 pri Policijski upravi X., torej po datumu, ki sta ga tožnika navedla kot datum zapustitve izvorne države. Da sta bila tožnika po marcu 2008 še v Srbiji, pa je tožena stranka pravilno ugotovila tudi iz njunih overjenih izjav z dne 18. 9. 2008, danih pred Upravo za državljanska stanja Y. Ker tožnika v vlogi za priznanje mednarodne zaščite nista povedla, da sta se po zatrjevanem odhodu iz Srbije v marcu 2008 še vrnila v Srbijo, temveč je to iz listin, ki sta jih predložila sama, pravilno ugotovila tožena stranka, so tudi po presoji Vrhovnega sodišča njune izjave glede datuma zapustitve izvorne države nekonsistentne in protislovne. Na drugačno presojo njunih tovrstnih izjav po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati tožbene in pritožbene navedbe o subjektivnem dojemanju časa zapustitve izvorne države, saj morajo biti okoliščine in čas zapustitve izvorne države izražene na jasen in nedvoumen način, saj je od izkazanosti utemeljenih okoliščin za zapustitev izvorne države odvisna odločitev tožene stranke o mednarodni zaščiti.

8. Pravilna je tudi presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnica na Policijski upravi X. v mesecu maju oziroma septembru 2008 ne bi prevzela osebne izkaznice (pri čemer za odločanje v tej zadevi ni pomembno, ali je šlo za novo osebno izkaznico ali za zamenjavo stare, dejstvo je namreč, da ji je bila izdana osebna izkaznica z veljavnostjo od 6. 5. 2008 do 6. 5. 2013) in da tožnika ne bi podala izjav na Upravi za državljanska stanja X. v septembru 2008, če bi se v Srbiji resnično počutila ogrožena. Če bi državni organi v Srbiji imeli pomisleke zoper tožničino zvezo s tožnikom – Albancem in jo na ta način preganjali, kot zatrjuje, ji ne bi izdali osebne izkaznice. Ker pa so jo izdali, pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča malo verjetno, da ji ne bi izdali tudi potnega lista.

9. Tožena stranka je pravilno ugotovila tudi, da sta tožnika navedla različne izjave o tem, na kakšen način je drugi tožnik prišel iz Kanade, čemur je utemeljeno pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pravilno presodilo tudi, da tožena stranka ni spremenila izjave tožnice o tem, kako je drugi tožnik prišel iz Kanade. Tožnica je, kot je iz njene prošnje za mednarodno zaščito pravilno povzela tožena stranka, izjavila, da se je tožnik vrnil v Srbijo ilegalno, zato pritožbeno sodišče nima razloga, da bi podvomilo v korektnost navajanja tožene stranke. Tožnika sta sicer pritožbi priložila kopijo dela tožničine prošnje za mednarodno zaščito, kjer je navedeno, da je tožnica izjavila, da se je drugi tožnik vrnil v Srbijo iz Kanade legalno. Toda kopija ni izvirnik in je vprašanje, ali gre za popravek prve tožnice ali morebitni popravek tožene stranke, kar pa iz izvirnika tožničine prošnje, ki je v upravnem spisu, ne izhaja, niti iz tega spisa ne izhaja, da bi bila vloga kakorkoli popravljena.

10. Tožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, da se njena izjava na overjeni listini iz septembra 2008, da nima kje živeti in da je na cesti prestrašena in nezaščitena, nanaša na razmere v septembru 2008, ko je bila v Azilnem domu v Makedoniji, izjava, da je v Srbiji dobro živela, da so imeli stanovanje in hišo, pa se nanaša na življenje v Srbiji, preden jo je zapustila, in da torej glede okoliščin življenja v izvorni državi ni dajala nekonsistentnih in protislovnih izjav. To izjavo je tožnica, kot izhaja iz izjave, ki je v upravnem spisu, res podala 18. 9. 2008, torej približno pol leta po tem, ko naj bi po lastnih navedbah izvorno državo že zapustila, vendar jo je podala v Republiki Srbiji pred Upravo za državljanska stanja Y., zato ni logično, da bi s ta izjava nanašala na njene razmere v Makedoniji, kot navaja v pritožbi.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, ki jo je tožnica uveljavljala tudi že v tožbi in je nanjo prvostopno sodišče odgovorilo, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj je tožnikova prošnja očitno neutemeljena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožene stranke je navedeno, da sta oba tožnika pri podaji prošenj za priznanje mednarodne zaščite navedla, da sta Republiko Srbijo dokončno zapustila meseca marca 2008 in odšla v Makedonijo, tožena stranka pa je iz listin, ki sta jih predložila tožnika sama in so v upravnem spisu, pravilno presodila, da to ne drži in da je bil tudi tožnik v Srbiji zagotovo dne 18. 9. 2008, ko je pred Upravo za državljanska stanja Y. podal izjavo o svojem preganjanju v Srbiji. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta se torej opredelila tudi do izjav drugega tožnika. Prvostopno sodišče in tožena stranka pa sta po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenila tudi, da izjave tožnice, da je na podlagi tožnikovega pooblastila ona overila tožnikovo izjavo z dne 18. 9. 2008, niso konsistentne in so protislovne, saj iz izjave same izhaja, da jo je dal tožnik sam.

12. Iz izjav tožnikov v postopku pred toženo stranko in listin, ki sta jih predložila v upravni spis, torej po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da tožena stranka ni spreminjala izjav tožnikov oziroma jih napačno razlagala v njuno škodo, kar pa pomeni, da je njuno vlogo pravilno zavrnila zaradi tega, ker sta lažno predstavljala razloge za mednarodno zaščito, kar izhaja predvsem iz njunih protislovnih oziroma nekonsistentnih izjav, saj jih listine, ki sta jih predložila v upravni spis, ne potrjujejo.

13. Katere so bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, je za pritožbeni postopek določeno v 75. členu ZUS-1. Opustitev vročitve odgovora tožene stranke na tožbo tožnikoma bi bila glede na določbo drugega odstavka 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, kar pa v tem primeru ni, saj odgovor na tožbo ni vseboval posebne obrazložitve, temveč je tožena stranka v njem predlagala sodišču prve stopnje, naj zavrne tožbo kot neutemeljeno, novih razlogov za to pa ni podala, pač pa se je sklicevala na razloge izpodbijane odločbe.

14. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.