Jedro

Služnostni upravičenec zgolj na podlagi dejstva, da obstoji služnost ali nujna pot, še nima pravice izvajati del za izgradnjo oziroma realizacijo služnostne poti, in mora v zvezi s tem biti tudi služnostnemu zavezancu dana možnost izjave. Če je služnostna pot določena, vendar zaradi stanja v naravi ni primerna za uporabo in jo je torej šele treba usposobiti (zgraditi), ima služnostni upravičenec na voljo dve pravni možnosti: Lahko že v sklepu o ustanovitvi nujne poti izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti: taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljene posege za vzpostavitev poti. Druga možnost je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev (konkretiziranih) dejanj vzpostavitve poti.

Sklep o ustanovitvi nujne poti daje tožencu pravni naslov le za uporabo nujne poti, ne pa za kakršnakoli dela, ki bi bistveno spreminjala obstoječe stanje v naravi (na primer utrjevanje, tlakovanje, asfaltiranje, izgradnja škarp ipd.). Tudi temeljno pravno načelo izključnosti lastninske pravice veleva, da je za poseg v tujo lastnino potreben pravni naslov. Toženec takega naslova zaenkrat še nima. Zato je zmoten pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ima toženec v sklepu o ustanovitvi nujne poti pravno podlago za pripravljalna dela za izgradnjo nujne poti (vrtanje zaradi geosondaž, kar je bilo potrebno za pripravo gradbenih elaboratov in druge dokumentacije). Kot že rečeno, navedeni sklep take pravice tožencu ne daje.

Lastnik na svojih nepremičninah praviloma ni dolžan trpeti nobenih posegov brez ustreznega pravnega naslova, vendar pa to ne pomeni, da ima lastnik pravico do sodnega varstva pred abstraktno, zgolj hipotetično grozečimi posegi; pravno varstvo z negatorno tožbo ima le glede takšnih (in bistveno podobnih) posegov, kot jih je motilec dejansko storil. Ker ni jasno, ali je sploh šlo za kakšna gradbena dela (razen dveh geodetskih sondažnih vrtin in s tem povezanega manjšega odkopavanja ruše, česar ni mogoče opredeliti kot »gradbena dela«) in ker ni jasno, kakšne »druge stvari« (razen »orodja,« kar je po oceni pritožbenega sodišča zadosti določno in določljivo) naj bi toženec oziroma njegovi ljudje odlagali, bi bilo – tudi ob upoštevanju že izpostavljenega dejstva, da gre za visoko konfliktno razmerje – treba tudi te nejasnosti odpraviti z materialnim procesnim vodstvom (ki je vsebovano že v teh razlogih sodišča druge stopnje).

Služnostni upravičenec ima pravico opravljati vzdrževalna dela, ki v ničemer ne spreminjajo substance služnostne poti, kar vključuje tudi košnjo trave. Zato bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je bilo med strankama sporno, ali so se košnje izvajale zgolj na trasi služnostne poti ali še kje drugje, dejansko stanje ustrezno raziskati; toženec je v zvezi s tem predlagal zaslišanje strank in priče – svojega najemnika, ki naj bi sporno travo kosil. Sodišče prve stopnje je navedbe toženca, kaj se je pogovarjal s tožnikoma in o potrebnem kompromisu, obravnavalo preveč izolirano, pri tem pa je premajhno težo poklonilo jasnemu ugovoru, da je toženec kosil zgolj po trasi služnostne poti; ker je to dejstvo sporno, kot je bilo že pojasnjeno, ga bo treba ugotoviti po ustrezno izvedenem dokaznem postopku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se izpodbijana sodba razveljavi: - v I. točki izreka v celoti, - v II. točki izreka v celoti, razen glede prestavljanja električnega pastirja, in - v III. točki izreka v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (v II. točki izreka glede prestavljanja električnega pastirja) se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

_Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:_

1. Toženec ima pravico nujne poti, ki vodi čez nepremičnine tožnikov in je bila ustanovljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 135/2015 z dne 1. 4. 2016 (ki je postal pravnomočen v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1876/2016 z dne 9. 11. 2016).

2. Tožnika sta vložila negatorno tožbo zaradi varstva lastninske pravice na njunih nepremičninah parc. št. 1/1, 2 in *3, vse k. o. X.1 Tožencu sta očitala, da je na njunih parcelah št. 1 in 2 neupravičeno kosil ter da je na vseh treh spornih parcelah posegel v njuno lastninsko pravico z izdelavo vrtin, izvajanjem gradbenih del, prestavljanjem električnega pastirja, odlaganjem orodja in drugih stvari na nepremičninah, še zlasti na tistih delih nepremičnin, po katerih poteka trasa nujne poti za potrebe toženčeve nepremičnine parc. št. 1/2 k. o. X. Sodišče je zahtevku deloma ugodilo in tožencu prepovedalo poseganje v lastninsko pravico tožnikov s košnjo trave na parc. št. 1/1 in 2 (I. točka izreka), v preostalem delu (glede poseganja v vse tri sporne parcele z izdelavo vrtin, gradbenimi deli, prestavljanjem električnega pastirja ter odlaganjem orodja in drugih stvari) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da sta tožnika dolžna tožencu povrniti pravdne stroške (III. točka izreka).

_Pritožbeni postopek:_

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

4. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožujeta tožnika in med drugim navajata, da v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani N 135/2015 z dne 1. 4. 2016 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1876/2016 z dne 9. 11. 2016) ni nikjer določeno, da bi bila tožencu dovoljena dela, usmerjena v izgradnjo poti. Tega tudi ni dovolilo Okrajno sodišče v Ljubljani v sodbi II P 685/2017 z dne 16. 11. 2018. Stranke zavezuje zgolj izrek sodbe. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejanja delavcev podjetja A., d. o. o., ki so bila usmerjena v pripravo predloga toženca za vzpostavitev nujne poti, niso presegla pravice izvrševanja nujne poti. Toženec nima podlage za poseganje v nepremičnine tožnikov, torej tudi ne za izdelavo vrtin, parkiranje ter odlaganje orodja in strojne opreme. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 332/2015 z dne 23. 3. 2017 v 14. točki med drugim zapisalo: »Ko med služnostnim upravičencem in lastnikom zemljišča ni konsenza glede izvedbe nujne poti na trasi, na kateri je ustanovljena, o tem odloči sodišče. Izbira načina ne more biti prepuščena upravičencu. Tudi lastniku zemljišča, ki bo z vzpostavitvijo poti obremenjeno, je treba dati možnost obravnavanja.«

5. Toženec je odgovoril na pritožbo tožnikov in predlagal njuno zavrnitev. Med drugim se je skliceval na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 312/2019 z dne 8. 5. 2019, v kateri je med drugim zapisano: »V konkretnem primeru se tožeča stranka šele pripravlja zgraditi pot, kar sicer ima pravico po odločbi N 135/2015. […] Ne more pa tožena stranka preprečevati pripravljalnih del za gradbene posege za vzpostavitev nujne poti, če je to v mejah sklepa N 135/2015.« Odločba VSRS II Ips 332/2015 pomeni le, da če tožnik vzpostavlja sodno ustanovljeno nujno pot v naravi in pri tem povzroči protipravno škodo, je lahko ta škoda predmet samostojnega odškodninskega zahtevka.

6. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec in med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje, kolikor je tožencu prepovedalo poseganje v služeče nepremičnine tam, kjer poteka trasa nujne poti, nezakonito poseglo v pravnomočno pridobljene pravice. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, ki ga je oblikovalo samo, ko je prepovedalo košnjo na celotnih parcelah 1/1 in 2. Tožnika takega zahtevka nista postavila, temveč sta zahtevala varstvo »še zlasti« na tistih delih nepremičnin, po katerih poteka trasa nujne poti. Tožnika sta podala trditve le glede košnje trave na severozahodnem delu parcele 2 in na severnem delu parcele 1/1, zato je izrek I. točke sodbe, ki se razteza na celotno površino obeh nepremičnin, neutemeljen. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je toženec že v odgovoru na tožbo jasno ugovarjal, da je bil pokošen zgolj del trase nujne poti, na katerem ima služnostno pravico. Ne drži, da bi toženec priznal košnjo trave izven trase nujne poti; med pravdnimi strankami je šlo za spor, ali toženec sme kositi traso nujne poti ali ne, in v zvezi s tem so tudi toženčeve navedbe o kompromisu.

7. Tožnika sta na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Kot bistveno navajata, da sta zahtevek v zvezi s prepovedjo košnje trave formulirala na način, da se ta nanaša tudi na košnjo izven trase nujne poti.

8. Pritožba tožnikov je utemeljena delno, pritožba toženca pa v celoti.

_Glede pritožbe tožnikov:_

9. Pravilne so pritožbene navedbe tožnikov, ki opozarjata na sklep VSRS II Ips 332/2015, iz katerega med drugim izhaja, da služnostni upravičenec zgolj na podlagi dejstva, da obstoji služnost ali nujna pot, še nima pravice izvajati del za izgradnjo oziroma realizacijo služnostne poti, in da mora v zvezi s tem biti tudi služnostnemu zavezancu dana možnost izjave. Če je služnostna pot določena, vendar zaradi stanja v naravi ni primerna za uporabo in jo je torej šele treba usposobiti (zgraditi), ima služnostni upravičenec na voljo dve pravni možnosti: Lahko že v sklepu o ustanovitvi nujne poti izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti: taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljene posege za vzpostavitev poti. Druga možnost je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev (konkretiziranih) dejanj vzpostavitve poti.2

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila nujna pot pravnomočno ustanovljena z odločbo sodišča, prav tako ni sporno, da je sedanje stanje poti v naravi tako, da ne omogoča vožnje z osebnimi avtomobili ali tovornjaki (stanje začetka poti je delno razvidno in fotografij v spisu), temveč omogoča le peš hojo in morda vožnjo s terenskim motociklom ali manjšim terenskim avtomobilom. Iz tega izhaja (kar je prav tako nesporno), da je treba za vožnjo z običajnimi osebnimi in dostavnimi vozili nujno pot šele gradbeno usposobiti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti v sklepu o ustanovitvi nujne poti N 135/2015 niti v sklepu VSL I Cp 1876/2016 ni določeno nič o usposobitvi nujne poti, torej toženec v teh odločbah nima pravnega naslova za izgradnjo poti. Sklep o ustanovitvi nujne poti daje tožencu pravni naslov le za uporabo nujne poti, ne pa za kakršnakoli dela, ki bi bistveno spreminjala obstoječe stanje v naravi (na primer utrjevanje, tlakovanje, asfaltiranje, izgradnja škarp ipd.). Tudi temeljno pravno načelo izključnosti lastninske pravice veleva, da je za poseg v tujo lastnino potreben pravni naslov. Toženec takega naslova zaenkrat še nima. Zato je zmoten pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ima toženec v sklepu o ustanovitvi nujne poti pravno podlago za pripravljalna dela za izgradnjo nujne poti (vrtanje zaradi geosondaž, kar je bilo potrebno za pripravo gradbenih elaboratov in druge dokumentacije). Kot že rečeno, navedeni sklep take pravice tožencu ne daje.

12. Zato v sklepu o ustanovitvi nujne poti ni moč najti podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka glede izdelave vrtin, gradbenih del ter odlaganja orodja in drugih stvari na nepremičninah tožnikov. Pravno zmotno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje in toženca na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 685/2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 312/2019. V tisti pravdi je sedanji toženec (skupaj z ženo) nastopal kot tožnik zoper sedanja tožnika in uspel z negatorno tožbo zaradi njunega oviranja uporabe nujne poti, vendar je bilo dejansko stanje bistveno drugačno: sedanji toženec oziroma njegovi izpolnitveni pomočniki niso izvajali nobenih posegov v sporne nepremičnine, temveč si je neka oseba prišla le ogledat traso nujne poti, toženca (sedanja tožnika) pa sta tej osebi ogled preprečevala. Takšne neinvazivne priprave za izgradnjo nujne poti (oglede, meritve, ipd.) sta tožnika kot služnostna zavezanca seveda dolžna trpeti, saj ima toženec med drugim pravico hoje po nujni poti, kar vključuje tudi hojo (in krajše zadrževanje) oseb, ki prihajajo k tožniku.

13. V tu obravnavani pravdi pa je šlo za invazivne posege (četudi ne posebej obsežne), saj so delavci geodetskega podjetja na zemljišču tožnikov izvrtali dve sondažni luknji (toženec trdi, da sta bili luknji nato takoj zasuti), česar pa ni več mogoče subsumirati pod služnostno pravico hoje in vožnje.

14. V zvezi s tem vprašanjem je torej sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitve samo ni moglo spremeniti iz razlogov, ki sledijo.

15. Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da sta tožnika zahtevala pravno varstvo »zlasti« na tistih delih svojih nepremičnin, po katerih poteka trasa nujne poti. Tožbeni zahtevki morajo biti dovolj jasno določeni, da ni dvoma, kaj je predmet pravnega varstva in da tudi ni dvoma in nejasnosti pri morebitni prisilni izvršitvi sodne odločbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru, ko so med strankama dalj časa prisotni nenehni konflikti v zvezi z nujno potjo, formulacija tožbenega zahtevka: »_zlasti_ na tistih delih nepremičnin ...« ni dovolj jasna in določna. Ni namreč jasno, ali zahtevata tožnika varstvo le na trasi služnostne poti ali tudi po drugih delih nepremičnin, in po katerih (iz skice v prilogi A9 je razvidno, da sporne parcele niso majhne). Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati, da zahtevek ustrezno specificirata in konkretizirata tako, da ne bo nobenega dvoma, na katerih nepremičninah (oziroma njih delih) se zahteva pravno varstvo; ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, materialno procesno vodstvo sedaj opravlja sodišče druge stopnje s to odločbo.

16. V zvezi z jasnostjo in določnostjo zahtevkov pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da sta premalo določna tudi dela zahtevkov, ki se nanašata na »izvajanje kakršnikoli gradbenih del« in na odlaganje »drugih stvari,« saj so gradbena dela zelo širok in nedoločen pojem, enako velja za »druge stvari.« Sodišče druge stopnje se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da zgolj izdelava dveh (manjših) geovrtin (vidni sta na fotografijah v prilogah A13 in A14) še ne pomeni »izvajanja gradbenih del.« Lastnik na svojih nepremičninah praviloma ni dolžan trpeti nobenih posegov brez ustreznega pravnega naslova, vendar pa to ne pomeni, da ima lastnik pravico do sodnega varstva pred abstraktno, zgolj hipotetično grozečimi posegi; pravno varstvo z negatorno tožbo ima le glede takšnih (in bistveno podobnih) posegov, kot jih je motilec dejansko storil. Ker ni jasno, ali je sploh šlo za kakšna gradbena dela (razen dveh geodetskih sondažnih vrtin in s tem povezanega manjšega odkopavanja ruše, česar ni mogoče opredeliti kot »gradbena dela«) in ker ni jasno, kakšne »druge stvari« (razen »orodja,« kar je po oceni pritožbenega sodišča zadosti določno in določljivo) naj bi toženec oziroma njegovi ljudje odlagali,3 bi bilo – tudi ob upoštevanju že izpostavljenega dejstva, da gre za visoko konfliktno razmerje – treba tudi te nejasnosti odpraviti z materialnim procesnim vodstvom (ki je vsebovano že v teh razlogih sodišča druge stopnje).

17. Ker bo po popravi oziroma dopolnitvi zahtevka morda potrebno še dodatno raziskati dejansko stanje, če se bo izkazalo za sporno, kje točno naj bi se posegi izvajali in za kakšne posege naj bi šlo, pritožbeno sodišče ni moglo odpraviti kršitev, saj bi, če bi na pritožbeni stopnji prvič ugotavljalo vsa ta dejstva, prekomerno poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja.

_Glede električnega pastirja:_

18. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnikov, ki se je tikal domnevnega prestavljanja električnega pastirja, zavrnilo kot nedokazan (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tega dela odločitve pa tožnika v pritožbi konkretizirano ne izpodbijata. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka glede poseganja v nepremičnine tožnikov s prestavljanjem električnega pastirja pravilna, zato je v tem delu pritožbo tožnikov zavrnilo ter sodbo prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku4), saj v tem delu tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP).

_Glede pritožbe toženca:_

19. Na toženčeve pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek, ko je tožencu prepovedalo poseganje v celotne nepremičnine, čeprav naj bi tožnika terjala sodno varstvo »zlasti« na trasi služnostne poti, je bilo že smiselno odgovorjeno v prejšnjih odstavkih, ko je pritožbeno sodišče pojasnilo, zakaj je zahtevek glede obsega pravnega varstva premalo določen.

20. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v zvezi z delom zahtevka, ki mu je ugodilo (košnja trave) zmotno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je v odgovoru na tožbo jasno zatrjeval, da je kosil zgolj na trasi služnostne poti in da ima do tega pravico ter pojasnil, da je košnja potrebna zaradi omogočanja hoje po služnostni poti. Služnostni upravičenec ima pravico opravljati vzdrževalna dela, ki v ničemer ne spreminjajo substance služnostne poti, kar vključuje tudi košnjo trave. Zato bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je bilo med strankama sporno, ali so se košnje izvajale zgolj na trasi služnostne poti ali še kje drugje, dejansko stanje ustrezno raziskati; toženec je v zvezi s tem predlagal zaslišanje strank in priče – svojega najemnika, ki naj bi sporno travo kosil. Sodišče prve stopnje je navedbe toženca, kaj se je pogovarjal s tožnikoma in o potrebnem kompromisu, obravnavalo preveč izolirano, pri tem pa je premajhno težo poklonilo jasnemu ugovoru, da je toženec kosil zgolj po trasi služnostne poti; ker je to dejstvo sporno, kot je bilo že pojasnjeno, ga bo treba ugotoviti po ustrezno izvedenem dokaznem postopku.

21. Ker v zvezi s tem delom zahtevka sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov, bi sodišče druge stopnje, če bi želelo samo dopolniti dokazni postopek, pretirano poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja, zato je bilo primorano tudi odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (355. člen ZPP). Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so podani v prejšnjih odstavkih: ko (če) bo zahtevek popravljen in dopolnjen tako, da ne bo dvoma, na katerih delih nepremičnin in kakšno pravno varstvo tožnika zahtevata, bo moralo sodišče prve stopnje znova presoditi, ali so v zvezi s tem sporna dejstva, in po potrebi ustrezno dopolniti dokazni postopek.

22. Ker je sodišče druge stopnje odločitev v pretežnem delu razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, je na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Zaradi poenostavitve pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve ne bo več navajalo imena katastrske občine. 2 Tako tudi sklep VSRS II Ips 332/2015. 3 Pritožbeno sodišče se načelno strinja s stališčem toženca, da parkiranja vozil ni mogoče subsumirati pod pojem »odlaganja stvari.« 4 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.