Jedro

Inkriminacija po 297. členu Kazenskega zakonika ni pogoj za obsodbo po petem odstavku 311. člena istega zakonika.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena J.H. je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 83/2006 z dne 3.3.2008 obsojeno J.H., s katero je obsodilo še 13 obsojencev, pod točkami I/12, 14, 16 in 17 spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja ilegalnega prehajanja meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter 1.500 EUR stranske denarne kazni. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo tudi v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter povprečnino v znesku 1.600 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obsojenkine zagovornice deloma ugodilo in obsojenki izrečeno kazen znižalo na eno leto zapora, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik v obsegu kolikor se nanaša na obsojeno J.H., zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, „ker namenjen ji očitek ni kaznivo dejanje pod obtožbo“.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa določba drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključuje kot razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. Zagovornik obsojene J.H. v odgovoru na izjavo vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče ugotovilo, da je obsojena J.H. kaznivo dejanje po tretjem odstavku 311. člena KZ storila kot članica hudodelske združbe, članstvo v taki združbi pa je samostojno kaznivo dejanje po 297. členu KZ in bi moralo biti zato ustrezno „procesirano“. Glede na to, da obsojenki tako kaznivo dejanje sploh ni očitano, tudi za obsodbo po petem odstavku 311. člena KZ niso izpolnjeni osnovni pogoji. Za drugačno razlago po vložnikovem mnenju ni resne podlage v pravni teoriji in tudi ne v samem KZ. S temi trditvami vložnik po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, torej da dejanje, zaradi katerega je bila obsojenka preganjana, ni kaznivo dejanje.

6. Hudodelska združba je po določbi petnajstega odstavka 126. člena KZ, ki razlaga pomen izrazov v tem zakoniku, skupina najmanj treh oseb, ki so se združile za izvrševanje kaznivih dejanj, za katera se sme izreči kazen več kot treh let zapora. Nosilni očitek zahteve v zvezi s to kršitvijo kazenskega zakona je, da sodišče obsojenke sploh ne bi smelo spoznati za krivo kaznivega dejanja po petem odstavku 311. člena KZ, ker kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 297. členu istega zakonika sploh ni bila obtožena. Vložnikovo stališče je pravno zgrešeno, saj Kazenski zakonik poleg članstva v združbi pri nekaterih kaznivih dejanjih inkriminira tudi posebne oblike izvršitve teh dejanj, ki jih storijo člani hudodelske združbe. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo utemeljeno navaja, da takšno kvalificirano obliko kaznivega dejanja med drugim določa tudi peti odstavek 311. člena KZ v primerih, ko član hudodelske združbe stori kaznivo dejanje po tretjem odstavku 311. člena KZ, kar predstavlja posebno obliko hudodelskega združevanja in pomeni specialno kaznivo dejanje. Inkriminacija po 297. členu KZ ni pogoj za obsodbo po petem odstavku 311. člena istega zakonika. Kolikor zahteva ponuja drugačno razlago in na tej podlagi uveljavlja kršitev zakona, ji zato ni mogoče pritrditi.

7. Vložnik v zahtevi trdi, da v obtožnem aktu obsojenki tožilec ni konkretno očital nobenega elementa kaznivega dejanja po 297. členu KZ, predvsem pa, da združba konkretno sploh ni bila identificirana. Po vložnikovem videnju v obeh sodbah ta očitek sloni na povsem imaginarni združbi, kar pa je v civilizirani pravni državi nedopustno. V tem delu vložnik ne pove, katero kršitev zakona s temi trditvami sploh uveljavlja.

8. Vrhovno sodišče je že zapisalo, da pravna opredelitev po 297. členu KZ ni pogoj za obsodbo po petem odstavku 311. člena KZ. Kar pa zadeva očitek, da hudodelska združba sploh ni identificirana, pa je ta v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijani pravnomočni sodbi. Iz izreka sodbe je natančno razvidno, kdo so bili člani hudodelske združbe, kakšna je bila vloga posameznih članov pri storitvi posameznih izvršitvenih dejanj. Tudi za obsojeno J.H. so pri kaznivih dejanjih pod točko I/12, 14, 16 in 17 prvostopenjske sodbe, kjer so določno navedene osebe, s katerimi je v okviru hudodelske združbe sodelovala in tudi, kakšna je bila njena vloga. Razloge za uporabo kvalifikacije po petem odstavku 311. člena KZ tudi za obsojeno J.H. je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo (list. št. 102-104), takim razlogom pa je pritrdilo tudi višje sodišče. Po presoji Vrhovnega sodišča je sprejeta razlaga zakonita in je zato vložnik z nasprotnimi, v pretežnem delu v celoti nesubstanciranimi navedbami ne more omajati. Kolikor pa v zahtevi v tem pogledu posplošeno zavrača pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa s tem uveljavlja razlog iz katerega po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

9. Vložnik trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke (prvega odstavka) 371. člena ZKP, da se v sodbah nista konkretno opredelili do obsojenkinih navedb, tako zagovorov, predvsem v končni besedi na obravnavi niti do pritožbenih navedb. Uveljavljano kršitev utemeljuje s trditvijo, da sta sodišči obsojenkine navedbe odpravili z nepovezanim tekstom, iztrganim iz konteksta sodbe Vrhovnega sodišča, pri čemer utemeljujeta sodelovanje v združbi z besedilom, ki govori o sostorilstvu v okviru že ugotovljene združbe. Zato sta obe sodbi nerazumljivi, dvoumni in ne navajata odločilnih dejstev glede konkretne zadeve.

10. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 in naslednjih podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se sodišča pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Tudi iz zakonskega besedila jasno izhaja, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Meje preizkušanja pravnomočne sodbe so v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik je dolžan, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje pa je nujen pogoj za to, da bo lahko sodišče preizkusilo utemeljenost zahteve. Pri tem ni dovolj ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Vrhovno sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo poseg sodišča po uradni dolžnosti tudi izven okvira, predpisanega v drugem odstavku 424. člena in v 427. členu ZKP, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

11. Kolikor vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tem zahtevam ni zadostil, saj so njegove navedbe v tem obsegu popolnoma nekonkretizirane, zato utemeljenosti zatrjevane kršitve zakona v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojene J.H., niso podane, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Glede na tak izid postopka je obsojenka na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.