Jedro

Obveznost, ki je naložena z izpodbijano odločbo, je določljiva. V njej je namreč natančno opisana nelegalna gradnja, iz odločbe pa tudi jasno izhaja, da bo vzpostavitev prejšnjega stanja dosežena z njeno odstranitvijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da takoj ustavi gradnjo na zemljišču s parc. št. 687/23 k. o. … nelegalno zgrajene počitniške hišice tlorisa 6,1 x 6,8 metra s pasovnimi betonskimi temelji, s pločevinastimi strešniki pokrito simetrično dvokapno streho. Tožniku je bilo tudi naloženo, da predmetno zgradbo na svoje stroške odstrani in na zemljišču vzpostavi prejšnje stanje do 31. 3. 2013. Za predmetno gradnjo in zemljišče so bile določene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1, tožnik pa je bil tudi opozorjen tudi na to, da se bo v primeru, če naložene obveznosti ne bo izvršil, izvršba te obveznosti opravila na njegove stroške po drugih osebah.

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor pri ogledu na kraju samem dne 29. 8. 2012, na podlagi zaslišanja zavezanca in zbrane dokumentacije ugotovil, da se je s predmetno gradnjo pričelo v letu 2010, ko je bil že v veljavi sedaj veljavni Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zavezanca pa si za predmetno gradnjo gradbenega dovoljenja kot to določa 3. člen ZGO-1 nista pridobila. Z razvojnim planom Mestne občine Slovenj Gradec (Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Slovenj Gradec) je zemljišče, na katerem sta objekta, namenjeno za kmetijstvo. Gradnja objekta je torej tudi v nasprotju z namensko rabo zemljišča, kot jo določa prostorski akt. Na osnovi tega gradbeni inšpektor ugotavlja, da je gradnja zadevnega objekta nelegalna. Glede na to je odredil ukrep po 152. členu ZGO-1, to je odredil, da se gradnja ustavi, že zgrajeni del objekta pa odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Razen tega je izrekel tudi ukrepe v skladu s 158. členom ZGO-1, tožnika pa je opozoril tudi na to, da se bo v primeru, da ne bosta izpolnila naloženega, opravila izvršba (tretji odstavek 148. člena ZGO-1).

Tožnik se je zoper odločbo pritožil, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 0612-140/2012/2 (641117) z dne 11. 1. 2013 njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da sta investitorja v letu 2010 zgradila v prvostopni odločbi naveden nelegalen objekt, takšni ugotovitvi pa inšpekcijska zavezanca ne nasprotujeta. Taka gradnja je v nasprotju z določbo 3. člena ZGO-1, po kateri se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, na lastno odgovornost pa tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. Glede gradnje enostavnega objekta pa drugostopni organ ugotavlja, da v predmetni zadevi ni zadoščeno pogoju iz 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, po katerem je gradnja enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja dovoljena, če je objekt po citirani Uredbi določen kot enostavni objekt, če ima investitor pravico graditi na zemljišču in nenazadnje, če gradnja ni v nasprotju z določbami prostorskega akta. Prav ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen. Drugostopni organ še dodaja, da na odločitev ne vpliva pritožbena trditev, da sta tožnika vložila vlogo za spremembo planskih aktov, kar bi jima omogočilo legaliziranje gradnje.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz razloga bistvenih kršitev določb upravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila izpodbijana odločba neutemeljeno izdana zoper drugotožečo stranko A.A., saj je izključni lastnik navedene nepremičnine prvotožnik B.B. Tudi v postopku je kot stranka sodelovala le prvotožeča stranka. V izpodbijani odločbi je tudi navedeno, da ima predmetni objekt pasovne betonske temelje, tožeči stranki pa sta že na zaslišanju dne 12. 9. 2012 navedli, da ima objekt točkovne betonske temelje, česar pa očitno prvostopni organ sploh ni upošteval. Izpodbijana odločba oziroma njen izrek tudi ni ustrezno določen in zaradi tega ni izvršljiv. Nikjer namreč ni natanko določeno, kaj pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja, način in obseg izvršitve namreč nista določena. Tožeča stranka nasprotuje tudi odločitvi iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe, da se bo izvršba opravila po drugih osebah. Tožeča stranka namreč meni, da bi moral pristojni organ način izvršbe natanko določiti in določiti tudi izvajalca izvršbe. Tožeča stranka se sklicuje še na načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na to, da je pri Mestni občini Slovenj Gradec podala pobudo za spremembo namembnosti predmetne nepremičnine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in navedla, da je po njenem mnenju tožba neutemeljena, saj pri izdaji odločbe ni bilo nobenih napak ali nepravilnosti.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V skladu s 3. členom ZGO-1 je za gradnjo objekta potrebno gradbeno dovoljenje. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da sta tožnika predmetno gradnjo zgradila brez gradbenega dovoljenja. Tožnika tej ugotovitvi ne nasprotujeta, kar tudi po presoji sodišča zadošča za ugotovitev, da gre za nelegalno gradnjo ter izrek ukrepov po 152. členu ZGO-1. V predmetni zadevi tudi ni sporno, da je predmetno zemljišče namenjeno za kmetijstvo, zato gradnja na takem zemljišču v nobenem primeru ni dovoljena.

Tožeča stranka tudi z ostalimi tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kot je tožeči stranki pojasnil že drugostopni organ, okoliščina, da je dala pobudo za spremembo prostorskih aktov, nima nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Prav tako se ni mogoče strinjati s tožbenimi navedbami, da izpodbijana odločba ni določljiva. V njej je natančno opisana nelegalna gradnja, iz nje pa tudi jasno izhaja, da bo vzpostavitev prejšnjega stanja dosežena z njeno odstranitvijo, zato je obveznost tožeče stranke dovolj natančno določena. Prav tako ni nobene kršitve v tem, ker v odločbi ni navedeno, po kateri osebi se bo opravila izvršba. Opozorilo, da se bo v primeru, če tožnik naložene obveznosti ne bo izvršil, izvršba te obveznosti opravila na njegove stroške po drugih osebah, je v skladu s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1. Če tožeča stranka naloženega ne bo izpolnila sama, pa bo oseba, po kateri se bo opravila izvršba, določena v izvršilnem postopku.

Prav tako tožeča stranka ne more biti uspešna s sklicevanjem na to, da tožnica A.A. ni lastnica zemljišča in da ni bila stranka postopka. Tožeča stranka tega v pritožbi zoper prvostopno odločbo ni navedla, zato je za tovrstne ugovore v upravnem sporu prepozna (52. člen ZUS-1). Tudi eventualno napačen zapis glede vrste temeljev ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj je predmetna nelegalna gradnja dovolj natančno določena.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.