27. 5. 2015

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Alojza Zadela, Marezige, ki ga zastopata Janez Starman in Maja Škrinjar, odvetnika v Kopru, na seji 27. maja 2015

odločil:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) je zavrgel zahtevo pritožnika za ponovno odmero starostne pokojnine (sklep z dne 9. 9. 2009), pritožbo zoper to odločitev pa zavrnil (odločba z dne 12. 11. 2009) zato, ker je bila pritožniku pravica do starostne pokojnine že priznana s pravnomočno odločbo z dne 5. 1. 2004, zoper katero se ni pritožil. Sodišče prve stopnje je ugodilo pritožnikovemu tožbenemu zahtevku, odpravilo odločitvi Zavoda ter Zavodu naložilo izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine, v kateri bo pri ugotavljanju pokojninske osnove dodatno upoštevan znesek 4.192,14 EUR, izplačan iz naslova dobička podjetja, ter povrnitev stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo Zavoda in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji Zavoda, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa je spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Po presoji Vrhovnega sodišča je Zavod utemeljeno zavrgel zahtevo pritožnika za novo odmero pokojnine na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da bi pritožnik z zahtevo za ponovno odmero pokojnine lahko uspel le, če bi bila v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) in ZUP podana pravna podlaga za to, da se starostna pokojnina, ki mu je bila priznana in odmerjena v letu 2004, ponovno odmeri, tokrat z upoštevanjem ugodnejše pokojninske osnove. ZPIZ-1 izrednega pravnega sredstva, ki bi to omogočal, ni več urejal, na podlagi izrednih pravnih sredstev iz ZUP pa naj sprememba pravnomočne odločbe v primerih, kot je pritožnikov, tudi ne bi bila mogoča. Sodišči prve in druge stopnje naj bi institut pravnomočnost razlagali nepravilno. Po mnenju Vrhovnega sodišča bi moral pritožnik, če je menil, da je Zavod napačno izračunal njegovo pokojnino (ker ni upošteval vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki), to uveljavljati v okviru zakonsko predvidenih (rednih in izrednih) pravnih sredstev.

2.Pritožnik očita izpodbijani sodbi kršitev načela varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave), drugega odstavka 14. člena ter 33. in 50. člena Ustave. Pritrjuje razlogom iz sodbe sodišča prve stopnje. Pri obravnavi njegovega zahtevka za ponovno odmero pokojnine naj bi bilo treba izhajati iz ZPIZ-1 oziroma narave pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter načel, na katerih temelji sistem zavarovanja. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča o pravnomočnosti kot oviri za ponovno odmero pokojnine. Meni, da bi ponovna odmera pokojnine morala biti mogoča v primeru, ko se po pravnomočnosti ugotovi, da del prejemkov, ki bi moral biti vštet v pokojninsko osnovo, ni bil vštet. V obravnavanem primeru naj bi bilo naknadno ugotovljeno, da je Zavod še pred začetkom postopka za priznanje pravice do starostne pokojnine "izločil" sporne zneske. Da bi te zneske Zavod pri odmeri pokojnine moral upoštevati, naj bi ugotovil tudi sam Zavod, kar naj bi potrjeval zapisnik o reviziji podatkov o zavarovalni dobi in zavarovalnih osnovah za leto 1992 pri njegovem delodajalcu, opravljeni leta 2009. Pritožnik meni, da je stališče Vrhovnega sodišča vzpostavilo nevzdržen položaj, saj so bili prispevki plačani, sporni zneski pa niso bili upoštevani v postopku odmere pokojnine, prav tako pa plačniku tudi niso bili vrnjeni. Pritožnik pri tem opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 156), ki naj bi jo Zavod v celoti ignoriral. V odločbi o priznanju in odmeri pravice do pokojnine naj ne bi bilo navedeno, da Zavod spornih zneskov ni upošteval, pri čemer naj tega tudi ne bi bilo mogoče razbrati iz prilog navedene odločbe. Zato naj bi novo odmero pokojnine zahteval (šele) po tem, ko je bil seznanjen z ugotovitvami revizije. ZPIZ-1 naj sicer res ne bi imel izrecnih določb, ki bi omogočale odpravo takšnih pomanjkljivosti, vendar bi tako Zavod kot sodišča morali ZUP razlagati v skladu z načeli pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter naravo pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-630/12 z dne 21. 4. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.

B.

4.Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da je bilo v času veljavnosti ZPIZ-1 pravnomočno odločbo o priznanju in odmeri pravice do pokojnine mogoče spremeniti oziroma njene nepravilnosti sanirati zgolj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih je urejal ZUP. Ker je pritožnik vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, ki ponovne odmere pokojnine za primere, kot je pritožnikov, ni omogočal, je po presoji Vrhovnega sodišča Zavod njegovo zahtevo utemeljeno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

5.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15) ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, ker drugače kot Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju ZPIZ/92) v 270. členu oziroma Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14 – ZPIZ-2) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker ZPIZ-1 takega posebnega izrednega pravnega sredstva ni urejal, ponovna odmera pokojnine ni bila mogoča, čeprav pri njeni odmeri ni bil upoštevan del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. S tem je bila pri zavarovancih, katerim je bila pravica do pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena, onemogočena tudi izvršitev odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila četrta alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da je bila ureditev, ki brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštevanja dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v pokojninsko osnovo, čeprav so bili tudi od tega dela plače plačani prispevki, arbitrarna in zato v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato v odločbi št. U-I-239/14, Up-1169/12 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani. Njihove zahteve za ponovno odmero pokojnine so bile namreč zavržene, ker jim je bila po stališču Zavoda in sodišč pokojnina že pravnomočno odmerjena. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Da bi Zavod navedenim zavarovancem lahko ponovno odmeril pokojnino, je hkrati določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločitvi sodišč, ki sta temeljili na ureditvi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo, je zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

6.V navedeno skupino zavarovancev sodi tudi pritožnik. Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je bilo treba ugoditi tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat. Ker izpodbijana odločitev sodišča temelji na ureditvi, ki je bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je sodbo Vrhovnega sodišča razveljavil in zadevo vrnil Vrhovnemu sodišču v novo odločanje, v katerem bo sodišče moralo upoštevati stališča iz odločbe št. U-I-239/14, Up-1169/12 (1. točka izreka).

7.Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

8.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat Ustavnega sodišča je zato odločil, da pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).

C.

9.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marta Klampfer ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jasna Pogačar. Odločbo je sprejel soglasno.

mag. Marta Klampfer Predsednica senata