Jedro

75. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ureja sankcije, ki jih urbanistična inšpekcija izreče graditelju v primeru, ko ugotovi, da so gradbena dela izvršena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem ali potrdilom. Gre za sankcije, ki zadevajo objekt v gradnji (uskladitev s potrdilom, ustavitev gradnje, odstranitev objekta). Posebnega predpisa, ki bi določal, da je odločitev v upravnem postopku procesna predpostavka za odločanje v odškodninskem sporu, ni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da mora opraviti v izreku sodbe navedena dela na stavbi tožeče stranke in tej stranki plačati odškodnino za manjvrednost stavbe, ki bo kljub sanaciji še vedno ostala. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in njenega pooblaščenca ter potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V reviziji trdi, da je sodišče v pravdnem postopku samo reševalo predhodno vprašanje, za katerega po 16. členu ZPP ni bilo pristojno. Vprašanje ali je bila gradnja v skladu s potrdilom o priglasitvi del, bi lahko presojal le urbanistični inšpektor in ne sodišče. Sodišče bi zato moralo tožečo stranko sprva napotiti na urbanistično inšpekcijo. Tožeča stranka bi odškodninski zahtevek nato lahko vložila šele po pravnomočnosti upravnega akta o zakonitosti in pravilnosti gradnje. Toženca trdita, da gradnja ni presegala danega dovoljenja. Če pa bi se sodišče vendarle odločilo, da samo odloča o tem vprašanju, bi moralo postaviti izvedenca geomehanika. Izven uveljavljenega revizijskega razloga tožena stranka še trdi, da nekatera dela, navedena v izreku prvostopne sodbe, presegajo povrnitev škode. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje nista storili očitane kršitve zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po 12. členu tega zakona lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Sodišče torej praviloma samo odloča o predhodnem vprašanju, s tem, da ima odločitev o tem vprašanju pravni učinek samo v sporu, v katerem je o njem odločeno. Tožena stranka se sklicuje na 75. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. SRS, št. 18/84-26/90). Ta predpis ureja sankcije, ki jih urbanistična inšpekcija izreče graditelju v primeru, ko ugotovi, da so gradbena dela izvršena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem ali potrdilom. Gre za sankcije, ki zadevajo objekt v gradnji (uskladitev s potrdilom, ustavitev gradnje, odstranitev objekta). Posebnega predpisa, ki bi določal, da je odločitev v upravnem postopku procesna predpostavka za odločanje v odškodninskem sporu, ni. Zato sodišče ni imelo nobene podlage za napotitev tožeče stranke na urbanistično inšpekcijo.

Tožena stranka v reviziji, čeprav "izven pravnega razloga" napada tudi ugotovitev o obsegu škode. Obseg gmotne škode je dejansko vprašanje. Revizijsko sodišče pa mora po izrečni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP šteti, da je dejansko stanje na prvi in drugi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Zato obseg vrnitve v prejšnje stanje v reviziji ne more biti predmet preizkusa.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).