Jedro

Zakonodajalec ni med prehodnimi določbami novele ZFPPIPP-F določil ničesar v zvezi s tem, za katere primere se spremenjen drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP uporablja, česar pa ni mogoče tolmačiti tako, da bi za vse terjatve, ki so nastale v postopkih, začetih pred uveljavitvijo novele, bila uporabljiva določba drugega odstavka 289. člena v besedilu izpred novele ZFPPIPP-F, in da bi se torej plačilo teh terjatev opravilo po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) in v izreku o pravdnih stroških (III. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Plačilni nalog Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 707/2015, z dne 6.10.2015, se razveljavi in se tožbeni zahtevek na plačilo 1.485,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2011 zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v osmih dneh povrniti 347,70 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne dalje do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v osmih dneh povrniti 309,08 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog zavrnilo (točka I izreka), plačilni nalog Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 707/2015, z dne 6.10.2015, obdržalo v celoti v veljavi, kar pomeni, da je bilo toženi stranki naloženo, da v roku osmih dni plača tožeči stranki glavnico v višini 1.485,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2011 dalje (točka II izreka), toženi stranki pa je naložilo, da tožeči stranki v istem roku povrne 246,20 EUR stroškov pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve določbe 22. člena Ustave RS. Navedla je, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 289. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), kot je veljala novembra oz. avgusta 2011, saj ni upoštevalo, da novela ZFPPIPP-F v prehodnih določbah glede uporabe te določbe nima posebne določbe, zaradi česar se tudi novela uporablja od 7.12.2013 dalje v vseh stečajnih postopkih, ki še niso pravnomočno končani, torej tudi v postopku nad toženo stranko. Pri tem se je sklicevala na odločbe VSL Cst 377/2014 in VSL Cpg 76/2014, pa tudi na obrazložitev predloga navedene novele, iz katerega izhaja, da ni vpeljano novo pravilo, ampak le pojasnitev vrstnega reda poplačil. Zato je po mnenju pritožnika že pred uveljavitvijo novele imelo poplačilo stroškov stečajnega postopka, ki so nastali po začetku stečajnega postopka, prednost pred poplačilom stroškov, nastalih v času prisilne poravnave. Bistvene kršitve določb postopka pa pritožba vidi v tem, da se izpodbijana sodba do zgoraj navedenih razlogov ni z ničemer opredelila, s čimer je bilo prekršeno načelo enotnega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pa tudi storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opredelilo se ni do argumenta tožene stranke, da če bi se stroški, nastali med prisilno poravnavo, poplačevali sproti in enakovredno s stroški iz stečajnega postopka, upravitelj ne bi razpolagal s sredstvi za izpodbijanje pravdnih dejanj in za izpeljavo prodaje premoženja stečajnega dolžnika, pa tudi ne do navedb, da bi s takšnim načinom poplačila bila kršena tudi zakonska pravica o enakem obravnavanju upnikov iz 46. člena ZFPPIPP. Sodba tudi ne vsebuje obrazložitve do ugovorov tožene stranke, da vnovčevanje stečajne mase še poteka, in da stroški stečajnega postopka še nastajajo in niso bili v celoti poplačani, zaradi česar tudi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za razdelitev splošne razdelitvene mase, iz katere bi se lahko tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 289. člena poplačala, zato vtoževana terjatev še ni zapadla (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, pritrdila je razlogom izpodbijane sodbe in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 8772/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

6. Ker je predmet izpodbijanja sodba, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), katerih pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo. Tako prvostopenjsko sodišče ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasna, razumljiva in ima vse razloge, tako da se lahko preizkusi. Storjena tudi ni bila kršitev iz 8. točke navedene zakonske določbe, saj je prvostopenjsko sodišče vse ugovore tožene stranke obravnavalo in se do njih tudi opredelilo, kar izhaja iz obrazložitve zaključka prvostopenjskega sodišča, da se glede na čas, ko je začel postopek prisilne poravnave nad toženo stranko, čas ko je nastala terjatev tožeče stranke do tožene stranke in čas, ko je bila uveljavljena novela določbe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, uporabi pravilo zakona izpred navedene novele. S tem jasnim stališčem je prvostopenjsko sodišče odgovorilo na temeljni ugovor tožene stranke, četudi se ni posebej opredelilo do vseh navedb, s katerim ga je tožena stranka utemeljevala. Tako je izpodbijana sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, tudi glede na tretji odstavek 457. člena ZPP (1) vsebovala vse odločilne razloge, na podlagi katerih je sodišče sprejelo izpodbijano odločitev.

7. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko graja nepravilno uporabo materialnega prava. Za pravdni stranki je bilo tako v prvostopenjskem postopku, kot tudi v pritožbenem postopku, sporno le, ali se za plačilo terjatve, ki jo ima tožeča stranka do tožene stranke, uporabi določba drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP pred novelo F, katera je začela veljati dne 7.12.2013 (Uradni list RS, št. 100/2013), ali določba, kot je bila z novelo spremenjena. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je terjatev tožeče stranke, ki je za opravljene odvetniške storitve za toženo stranko izstavila 3.11.2011 račun, kateri je zapadel v plačilo 14.11.2011, nastala toženi stranki v času, ko je ta bila v postopku prisilne poravnave. Slednji je bil 7.11.2011 ustavljen in je nad toženo stranko tega dne začel teči stečajni postopek. Mesec dni kasneje pa je začela veljati sprememba drugega odstavka 289. člen ZFPPIPP, ki je naravo dotedanjih terjatev upnikov (nastalih od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka), ki jih je sprva štela kot stroške stečajnega postopka, spremenila tako, da se te terjatve poplačujejo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, torej kot „ultra prednostne terjatve“. Odločitev o sporu je torej odvisna zgolj od vprašanja, ali bi se morala terjatev tožeče stranke pri plačilu upoštevati kot strošek stečajnega postopka ali kot prednostna terjatev.

8. Zakonodajalec ni med prehodnimi določbami obravnavane novele ZFPPIPP-F določil ničesar v zvezi s tem, za katere primere se spremenjen drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP uporablja, česar pa ni mogoče tolmačiti tako, da bi za vse terjatve, ki so nastale v postopkih, začetih pred uveljavitvijo novele, bila uporabljiva določba drugega odstavka 289. člena v besedilu izpred novele ZFPPIPP-F, in da bi se torej plačilo teh terjatev opravilo po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka. Pritrditi je namreč pritožbi, da je prav zaradi tega, ker v prehodnih določbah zakonodajalec ni posebej uredil, za katere postopke se navedena novela uporablja, uporabiti spremenjeno določbo za vse stečajne postopke, ki ob uveljavitvi novele še niso pravnomočno končani. To izhaja tako iz nomotehnične ureditve vseh sprememb in dopolnitev ZFPPIPP, iz katerih je mogoče ugotoviti, da je zakonodajalec v primeru, ko se je odločil, da spremembe veljajo le za postopke, ki se uvedejo (ali začnejo) po uveljavitvi posamezne novele (in ne tudi za stečajne postopke, ki že tečejo), to izrecno zapisal (glej npr. določbe 70 do 72 člena novele ZFPPIPP-E, 7. člena novele ZFPPIPP-D, pa tudi 48. člena novele ZFPPIPP-F). Takšno nomotehnično rešitev je nenazadnje uvedel tudi 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki posebej določa, da se določbe zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo zakonika. Da v primeru, ko prehodne določbe ne rečejo ničesar o tem, za katere postopke veljajo spremembe tega zakona, učinkujejo te spremembe takoj in za vse postopke, ki so še v teku, se je nekajkrat izrekla tudi že sodna praksa (glej npr. sklepa VS RS II Ips 882/2009 in II Ips 54/2012). Takšni „takojšnji“ uporabi spremenjenega zakona pa v konkretnem primeru ne bi mogli očitati niti kršitve ustavno zavarovanega načela prepovedi retroaktivnosti. Šlo bi lahko le za tako imenovano nepravo retroaktivnost, saj z navedeno spremembo iz novele ZFPPIPP-F zakonodajalec ni na arbitraren način poslabšal položaja upnikov, katerih terjatve se po noveli poplačujejo iz splošne razdelitvene mase, vendar pred poplačilom vseh ostalih prednostnih terjatev (2). S to spremembo je namreč razrešil dilemo, ki je v praksi predstavljala nemalo težav, kako naj konkurirajo plačila stroškov stečajnega postopka (torej tistih stroškov, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka) s tistimi terjatvami, ki so jih upniki imeli iz časa prisilne poravnave, in ki bi se morali prav tako poplačati kot stroški v stečajnem postopku. Poleg tega pa tožeča stranka v času, ko je opravila storitve za toženo stranko in ji je do nje nastala terjatev, s tem še ni pridobila pravice do poplačila, saj je v skladu s 158. členom ZFPPIPP mogoče opraviti izplačila v breme dolžnikovega transakcijskega računa v času prisilne poravnave zgolj ob soglasju upravitelja prisilne poravnave, kar v obravnavanem primeru pomeni, da do uveljavitve novele ZFPPIPP-F niti niso nastopili pravni učinki za zatrjevano pravico do plačila vtoževane terjatve. Da bi tožeča stranka že pred uveljavitvijo novele tudi pridobila pravico do plačila svoje terjatve, v postopku tudi ni zatrjevala.

9. Ker bi se torej prvostopenjsko sodišče glede na zgoraj navedene ugotovitve pritožbenega sodišča moralo pri odločanju opreti na drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP, kot je bil spremenjen po noveli ZFPPIPP-F, kar pomeni, da bi se terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko poplačala iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, bi moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke, oblikovan kot dajatev, to je v celotnem znesku (kot strošek stečajnega postopka) zavrniti. Kot pravilno opozarja pritožba pa tožena stranka obstoja terjatve tožeče stranke ni nikoli prerekala, zato slednja tudi nima pravnega interesa za postavitev ugotovitvenega zahtevka. To je bil razlog, da pritožbeno sodišče v tej smeri tudi ni odločalo in sodbe ni spreminjalo. O tem, ali ima tožeča stranka prednostno terjatev, in kako se bo le-ta glede na ostale terjatve v stečajnem postopku tožene stranke poplačevala, se ne presoja v pravdnem postopku (1. člen ZPP), ampak bo o tem v primeru spora odločalo stečajno sodišče, ko bo odločalo o razdelitvi splošne stečajne mase.

10. Na podlagi gornjih razlogov je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pred tem pa na podlagi tretjega odstavka 436. člena ZPP še razveljavilo plačilni nalog v celoti. Glede na uspeh strank v pravdi je tudi odločalo o pravdnih stroških iz prvostopenjskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP) in je stroškovno odločitev prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka. Te je odmerilo na 347,70 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za nagrado pooblaščenca za postopek, odmerjeno po tar. štev. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), za narok, odmerjeno po tar. štev. 3102, izdatke za prihod pooblaščenca na narok (iz Ljubljane v Maribor) in pavšalni znesek za PT storitve (tar. štev. 6002), vse povečano za DDV po tar. štev. 6007. 11. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo prav tako glede na uspeh v pritožbenem postopku in je tožeči stranki naložilo v plačilo še nadaljnje pritožbene stroške, odmerjene na 309,08 EUR, ki predstavljajo izdatke tožene stranke za nagrado za pritožbeni postopek (tar. štev. 3210) in pavšalni znesek za PT storitve (tar. štev. 6002), oboje povečano za DDV (tar. štev.6007) ter za sodno takso za pritožbo.

Op. št. 1: ki določa, da vsebuje obrazložitev sodbe samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno Op. št. 2: o tehtanju z Ustavo zavarovanih dobrin in nepravi retroaktivnosti glej npr. odločbo US U-I-125/05 in sklep VS RS II Ips 882/2009