Jedro

Pri izpolnitvi sodbe ESČP ima država oziroma zakonodajelec široko polje proste presoje, tako da lahko lahko upošteva vse politične, ekonomske, socialne in druge okoliščine, pri čemer mora biti presoja zakonodajalca razumno utemeljena, Sodišče sodi, da so razlogi za ureditev v ZNISESČP, ki izhajajo iz obrazložitve k predlogu zakona, razumni in utemeljeni na naravi stvari. Ustreznost sheme poplačila potrjujeta tudi Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018 in ESČP v sklepih z dne 27. 4. 2017 v zadevi št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji) ter z dne 5. 9. 2017 v zadevi št. 33805/17 (Stojan Zeljković proti Sloveniji). Glede na dejstvo, da Ljubljanska banka d.d., Glavna podružnica Zagreb, ne obstaja več, bi bilo nemogoče določiti enak način izplačila za varčevalce podružnice v Zagrebu kot za varčevalce v domačih podružnicah. Poleg tega pa je izplačilo 30. dan po pravnomočnosti odločbe, kot določa prvi odstavek 16. člena ZNISESČP, bolj ugoden način izplačila terjatve varčevalca kot izplačilo v obliki obveznic oziroma obročno izplačilo, kjer je izplačilo razdeljeno na daljše časovno obdobje

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb, do tožeče stranke iz naslova izplačila glavnice neizplačane stare devizne vloge št. ... v višini 13.563,56 EUR ter obresti v višini 6.404,61 EUR, skupaj 19.968,17 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredovala tožeča stranka ter na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da je stanje predmetne vloge na dan 31. 12. 1991 znašalo 821,72 DEM, 13.704,23 CHF, 37,76 ATS in 90.297,09 ITL. Tožena stranka je ob sklicevanju na določbe ZNISESČP nadalje ugotovila stanje devizne vloge, ki v EUR protivrednosti skupaj znaša 13.563,56 EUR ter natekle obresti od 1. 1. 1992 do izdaje odločbe v skupnem znesku 6.404,61 EUR. Glede predmetne devizne vloge je tožena stranka dne 12. 11. 2018 izdala informativni izračun št. 0041-303/2018/4, ki je bil tožeči stranki vročen dne 15. 11. 2018. Tožena stranka je dne 6. 12. 2018 prejela ugovor tožeče stranke zoper navedeni informativni izračun, v katerem tožeča stranka navaja, da obračunane obresti po obrestni meri 1,79% oziroma po še nižji obrestni meri po 1. 1. 2016, ni v skladu z zakonskimi garancijami Republike Slovenije za stare devizne vloge. Tožena stranka se je pri izračunu obresti sklicevala na določbe ZNISESČP in ugotovila, da tožeča stranka v svojem ugovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato je zahtevi ugodila v višini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo in v njej navaja, da mora Republika Slovenija na podlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in drugi) vsem varčevalcem Ljubljanske banke d.d. izplačati njihovo devizno varčevanje pod enakimi pogoji kot je bilo izplačano osebam, ki so varčevale v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija se je z zakonom zavezala izplačati depozite s pripadajočimi obrestmi do 31. 12. 1990, za leti 1991 in 1992 pa po obrestni meri 6%. Po 1. 1. 1993 je bila obrestna mera odvisna od izbire varčevalca, v vsakem primeru pa je obrestna mera znašala 5% oziroma je bila uporabljena za 0,25% povišana tržna obrestna mera. Tožeči stranki obresti niso bile obračunane na enak način kot varčevalcem v domačih podružnicah slovenskih bank. Obrestna mera 1,79% za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 in obrestna mera za obdobje po 1. 1. 2016 sta veliko manjši od zneska, ki je bil izplačan osebam, ki so varčevale pri domačih podružnicah slovenskih bank. Gre za diskriminacijo na škodo tožeče stranke. Sodišču tožeča stranka predlaga, naj ponovno preuči izpodbijano odločbo in jo spremeni na način, da bo tožeči stranki zagotovljeno uživanje istih pravic, kot so bile zagotovljene osebam, ki so varčevale v domačih podružnicah slovenskih bank, oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da lahko tožena stranka upravičencu obračuna samo obresti do višine, ki je določena v ZNISESČP, in ni pravne podlage za drugačen obračun obresti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali. Po prvem odstavku 5. člena ZNISESČP Republika Slovenija prevzeme izpolnitev obveznosti Banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti v obsegu in do višine, kot je določeno v navedenem zakonu. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po prvem odstavku 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Zagreb (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Zagreb) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi. Glede teka in višine obresti po 31. 12. 1991 prvi odstavek 3. člena ZNISESČP določa, da se za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 obračunavajo obresti po letni obrestni meri 6%, za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 po letni obrestni meri 1,79% ter od 1. 1. 2016 dalje po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije.

6. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka imetnik predmetne neizplačane stare devizne vloge, niti ni sporno, da je Republika Slovenija prevzela izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb in višina glavnice predmetne devizne vloge. Med strankama je sporno le pravno vprašanje, do kakšne obrestne mere na ugotovljeno višino glavnice terjatve je tožeča stranka upravičena.

7. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka ob nesporni ugotovljeni višini glavnice terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge v znesku 13.563,56 EUR pravilno, skladno z določbami 3. člena in prvega odstavka 4. člena ZNISESČP, obračunala obresti, tako da je najprej od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1998 obračunala obresti v originalnih valutah (ATS, DEM, ITL in CHF) po obrestni meri 6% za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992, nato pa po obrestni meri 1,79% za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 1998. Za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2015 je tožena stranka skladno z določbo 2. alineje prvega odstavka 3. člena ZNISESČP obračunala obresti po obrestni meri 1,79% od zneska glavnice v EUR valuti oziroma CHF ter za obdobje od 1. 1. 2016 do izdaje odločbe dne 6. 2. 2019 po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, skladno s 3. alinejo prvega odstavka 3. člena tudi od EUR protivrednosti dela glavnice v CHF. Tožena stranka je tako pravilno, skladno z določbami ZNISESČP, ugotovila višino nateklih obresti v znesku 6.404,61 EUR. Neutemeljeno je tožbeno sklicevanje na pogodbeno dogovorjeno obrestno mero v višini 6%. Republika Slovenija je namreč prevzela obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb na podlagi ZNISESČP, zato je ne zavezujejo določbe pogodbe o vezavi glede višine obrestne mere. Republika Slovenija je prevzela le obveznost izplačila devizne vloge, v višini na dan 31. 12. 1991. Obresti, ki so predpisane s 3. členom ZNISESČP, so namenjene ohranjanju vrednosti devizne vloge na dan 31. 12. 1991 in ne plačilu za uporabo tujih sredstev, kar je (bil) namen pogodbe o vezavi.

8. Neutemeljeni so tožbeni očitki, da je tožeča stranka neupravičeno neenako obravnavana v razmerju do varčevalcev domačih podružnic Ljubljanske banke, d.d., glede obračuna obresti. Dejanski položaj tožeče stranke in položaj varčevalcev domačih podružnic se v bistvenem razlikujeta.

9. Sodišče ugotavlja, da je bil ZNISESČP sprejet z namenom izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, s katero je ESČP v 146. odstavku te sodbe Republiki Sloveniji naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Pri izpolnitvi sodbe ESČP ima država oziroma zakonodajelec široko polje proste presoje, tako da lahko lahko upošteva vse politične, ekonomske, socialne in druge okoliščine, pri čemer mora biti presoja zakonodajalca razumno utemeljena.1 Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na način poplačila varčevalcev v domačih podružnicah slovenskih bank, ki je bil določen z Zakonom o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (v nadaljevanju ZPONDV) iz leta 1993 v popolnoma drugačnih ekonomskih razmerah, kot so bile v letu 2015, ko je bil sprejet ZNISESČP. V 2. členu ZPONDV predpisuje, da se obveznosti bank iz deviznih vlog za obdobje od 1. 1. 1991 do 31. 12. 1992 obrestujejo po 6% letni obrestni meri. Enako obrestno mero določa prva alineja prvega odstavka 3. člena ZNISESČP za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992. Za obdobje po 1. 1. 1993 pa ZPONDV predpisuje popolnoma drugačen, neprimerljiv način izplačila terjatev varčevalcev, zato je tudi način obrestovanja drugačen. Prvi odstavek 9. člena ZPONDV določa, da mora banka varčevalcu na njegovo zahtevo izročiti prenosljive obveznice Republike Slovenije po DEM protivrednosti terjatev (sodišče pri tem izpostavlja dejstvo, da nemška marka od uveljavitve eura ne obstaja več), ki se skladno z drugim odstavkom 11. člena ZPONDV obrestujejo po 5% letni obrestni meri. Druga možnost po določbah ZPONDV je obročno izplačilo devizne vloge, na način, da banka varčevalcu omogoči polletno razpolaganje z najmanj eno desetino devizne vloge, kot določa prvi odstavek 7. člena ZPONDV. Razlogi za drugačno ureditev v ZNISESČP izhajajo iz obrazložitve predloga zakona ZNISESČP (EVA 2015-1611-0074 z dne 28. 5. 2015), kjer Vlada RS navaja, da je bila shema po ZPONDV oblikovana v izjemno negotovih razmerah po osamosvojitvi Republike Slovenije in ob predpostavki, da bodo varčevalci izdane obveznice lahko uporabili za nakup stanovanj in podjetij v državni lasti. Ker je bila podružnica v Sarajevu nacionalizirana, je RS izgubila vsakršno vez z novo nastalim subjektom. Vlada v obrazložitvi predloga zakona izpostavlja še, da je možnost izplačila po ZPONDV neprimerljiva z ureditvijo po ZNISESČP v obliki enkratnega izplačila 30. dan po pravnomočnosti odločbe. Obrestna mera 1,79% za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 temelji na upoštevanju gibanja inflacije v območju posameznih izvornih valut skozi celotno 24-letno obdobje. Sodišče sodi, da so navedeni razlogi za ureditev v ZNISESČP, ki izhajajo iz povzete obrazložitve k predlogu zakona, razumni in utemeljeni na naravi stvari. Ustreznost sheme poplačila potrjujeta tudi Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018 in ESČP v sklepih z dne 27. 4. 2017 v zadevi št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji) ter z dne 5. 9. 2017 v zadevi št. 33805/17 (Stojan Zeljković proti Sloveniji). Glede na dejstvo, da Ljubljanska banka d.d., Glavna podružnica Zagreb, ne obstaja več, bi bilo nemogoče določiti enak način izplačila za varčevalce podružnice v Zagrebu kot za varčevalce v domačih podružnicah. Poleg tega pa je izplačilo 30. dan po pravnomočnosti odločbe, kot določa prvi odstavek 16. člena ZNISESČP, bolj ugoden način izplačila terjatve varčevalca kot izplačilo v obliki obveznic oziroma obročno izplačilo, kjer je izplačilo razdeljeno na daljše časovno obdobje. Sodišče zato sodi, da tožeča stranka ni bila neutemeljeno neenako obravnavana pri obrestovanju terjatve v razmerju do varčevalcev v domačih podružnicah slovenskih bank, saj se način izplačila in zlasti okoliščine, v katerih je bilo opravljeno izplačilo varčevalcem v domačih podružnicah, bistveno razlikujejo. Obrestne mere, ki jih določa ZNISESČP pa na podlagi navedenega tudi niso v neskladju s sodbo v Zadevi Ališić in drugi.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

11. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da je stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991 znašalo 13.563,56 EUR ter da je znesek obresti, izračun po določbah 3. člena ZNISESČP znašal, 6.404,61 EUR), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Med strankama je namreč sporno le pravno vprašanje, ali je tožeča stranka po materialnem pravu upravičena do višje oziroma drugačne obrestne mere. O svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je tožeča stranka lahko in se tudi je izrekla v tožbi.

1 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, 42. odstavek.