Jedro

S sporazumom o priznanju krivde je bilo prvo sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora seznanjeno, saj ga je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenilo, vendar pa se pri presoji neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev pri obtožencu izkazane ponovitvene nevarnosti, do sporazuma ni opredelilo. Glede tega pogoja za podaljšanje pripora se je namreč prvo sodišče omejilo zgolj na splošno ugotovitev, da glede na izkazano obtoženčevo ponovitveno nevarnost, zanj ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, saj bi ta terjal obtoženčevo sodelovanje in voljo. Povsem pa je prezrlo neusklajenost med državno tožilskimi navedbami v predlogu za podaljšanje pripora glede zatrjevane nujnosti in neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, v primerjavi z, v sklenjenem sporazumu dogovorjenim alternativnim načinom izvršitve denarne kazni, ki ima že po svoji naravi za posledico odpravo pripora zoper obtoženca, v primeru sprejetja sporazuma.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da v roku 24 ur od prejema tega sklepa, ponovno odloči o priporu zoper obtoženega E. T. II. Obtoženec ostaja v priporu za čas do odločitve sodišča prve stopnje o priporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po vloženi obtožnici, zoper obtoženega E. T. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec se nahaja v priporu od 29. 7. 2020 dalje.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik in sicer iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pripor zoper obtoženca odpravi ter odredi njegovo izpustitev na prostost. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik v vloženi pritožbi, glede na že sklenjen sporazum o priznanju krivde, ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o izkazanem utemeljenem sumu, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje pa ne deli stališča pritožnika, da pri svoji odločitvi prvo sodišče ni upoštevalo delnega odstopa državne tožilke od kazenskega pregona zoper obtoženca, zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V 4. točki obrazložitve je namreč to okoliščino izrecno izpostavilo in se opredelilo do njenega pomena za samo odločitev. Nobenega dvoma tudi ni v pravilnost prvostopenjskih zaključkov, da naj bi se obtoženi na storitev kaznivega dejanja pripravil. Res je prvo sodišče navedlo, da to dokazuje prikritje njegovega obraza, kar pa ni v skladu z izpovedjo oškodovanca J. K. na glavni obravnavi 10. 9. 2019, ki je zanikal, da bi imel obtoženec v času storitve kaznivega dejanja obraz kakorkoli prikrit. Vendar pa pri tem pritožnik v celoti prezre nadaljnje prvostopenjske ugotovitve, da je obtoženi, ko je sredi noči vstopil v oškodovančevo stanovanje, prinesel s seboj pripomoček – železno palico, s katero naj bi oškodovanca večkrat udaril. To pa seveda prav tako kaže, da je obtoženi to noč oškodovanca obiskal zato, da ga bo napadel, torej načrtno.

5. Kar se tiče preostalih pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je 25. 9. 2020 Okrožno državno tožilstvo v Celju zoper obtoženca vložilo obtožnico, zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, ki zajema tudi predlog za podaljšanje pripora zoper obtoženca, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, z obrazložitvijo vseh zakonskih pogojev za odreditev in podaljšanje pripora, vključno s trditvijo, da je pripor nujen in neizogibno potreben za preprečitev izkazane obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Istega dne pa je bil z obtožencem sklenjen sporazum o priznanju krivde z dogovorom, da se mu izreče kazen eno leto zapora, ki pa se izvrši tako, da obtoženi namesto kazni zapora, v obdobju dveh let, opravi 730 ur dela v splošno korist, hkrati pa se obtožencu določi še varstveno nadzorstvo za čas dveh let, skupaj s prepovedjo približevanja oškodovancu J. K. in prepoved dostopa na naslov ..., kjer prebiva oškodovanec, na razdalji manj kot 200 m in sicer za čas dveh let, po pravnomočnosti sodbe.

6. Z navedenim sporazumom o priznanju krivde, je bilo prvo sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora seznanjeno, saj ga je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenilo, vendar pa se pri presoji neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev pri obtožencu izkazane ponovitvene nevarnosti, do sporazuma ni opredelilo, kar v pritožbi utemeljeno izpostavlja zagovornik. Glede tega pogoja za podaljšanje pripora se je namreč prvo sodišče omejilo zgolj na splošno ugotovitev, da glede na izkazano obtoženčevo ponovitveno nevarnost, zanj ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, saj bi ta terjal obtoženčevo sodelovanje in voljo. Povsem pa je prezrlo neusklajenost med državno tožilskimi navedbami v predlogu za podaljšanje pripora glede zatrjevane nujnosti in neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, v primerjavi z, v sklenjenem sporazumu dogovorjenim alternativnim načinom izvršitve denarne kazni, ki ima že po svoji naravi za posledico odpravo pripora zoper obtoženca, v primeru sprejetja sporazuma.

7. Ker se o vsem tem sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, pa bi se moralo, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki ima za posledico razveljavitev izpodbijanega sklepa. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika v tem delu ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Pri ponovnem odločanju o priporu bo moralo sodišče prve stopnje posebno skrb nameniti doslej izostali presoji o neogibni potrebnosti pripora, za zagotovitev varnosti oškodovanca J. K. in drugih potencialnih oškodovancev, v predhodno nakazani smeri. Šele na tej podlagi pa bo lahko zanesljivo ugotovilo, ali so še podani vsi pogoji za pripor zoper obtoženca, kot to v predlogu za podaljšanje pripora navaja državno tožilstvo

8. Ponovni preizkus razlogov za pripor, skladno z zahtevo drugega odstavka 207. člena ZKP, pa bo moralo sodišče prve stopnje opraviti v roku 24 ur od prejema tega sklepa, in če bo ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženca še vedno podani, mu bo moralo v tem času sklep tudi vročiti.