Jedro

Ker tožnik (delavec) ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo na delovnem mestu, tožena stranka (delodajalec) ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode v višini 11.000,00 EUR in iz naslova materialne škode v višini 1.593,96 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.400,30 EUR, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca travmatološke stroke. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo le na podlagi izpovedi prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, o zdravstveni dokumentaciji in izvedenskem mnenju pa se ni izreklo. Izjavi A.A. in B.B. sta napisani po navodilu tožene stranke, na naroku za glavno obravnavo pa nista mogla izpovedati drugače, saj bi bila sicer že oba brez zaposlitve. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da očividcev dogodka ni bilo, saj je B.B. izpovedal, da je videl modrico na vratu tožnika. Tožnik kljub poškodbi ni odšel takoj v bolniški stalež, saj se je bal za svojo zaposlitev in je tako vztrajal kljub bolečinam. Če bi tožena stranka dvomila v to, da se je tožnik poškodoval pri delu, bi se zagotovo pritožila na odločbo ZZZS, iz katere izhaja, da je tožnik na bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, saj je bila finančno oškodovana. C.C. na dan tožnikove poškodbe ni bil na očetovskem dopustu, ampak je delal skupaj s tožnikom. Glede na to, da je bil tožnik na dan škodnega dogodka v Zdravstvenem domu D. pregledan že ob 20. uri, delal pa je do 19. ure, je jasno, da se ni mogel poškodovati nikjer drugje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke kot svojega delodajalca zahteva plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, nastalo kot posledica škodnega dogodka 11. 5. 2012. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora po določbi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Ta pravila so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), in sicer v določbah 7. odseka o povrnitvi škode (164. do 185. člen OZ).

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov oziroma da nekaterih izvedenih dokazov ni upoštevalo, s čimer smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh izvedenih dokazov in jih dokazno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Opredelilo se je tudi do zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja ter navedlo, zakaj kljub temu meni, da do poškodbe tožnika na delovnem mestu ni prišlo. Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa je iz pritožbenih navedb razvidno, da se v resnici ne strinja z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Po presoji pritožbenega sodišča niso podane niti druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z presojo sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se tožnik dne 11. 5. 2012 poškodoval na delovnem mestu, tj. na delovišču E. v F.. Kljub temu, da je tožnik navajal, da sta bili priči dogodku delavca A.A. in B.B. ter da je o dogodku obvestil nadzornega C.C., nobena zaslišana priča zatrjevanega ni potrdila. Neutemeljena je pritožbena navedba, do so se zaslišane priče bale za svojo zaposlitev pri toženi stranki, saj priči G.G. in B.B., ki prav tako nista potrdili zatrjevane poškodbe pri delu, pri toženi stranki v času zaslišanja nista bili zaposleni (pa tudi sicer obstoj delovnega razmerja sam po sebi, brez navajanja drugih okoliščin, ne more vplivati na verodostojnost izpovedi priče). Priča B.B. je tudi pojasnil, zakaj je v pisni izjavi (A36) potrdil navedbe tožnika, kasneje pa to v izpovedi zanikal, pri čemer sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo njegovi izpovedi, sploh upoštevaje dejstvo, da pri toženi stranki ni več zaposlen. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bil C.C. na dan škodnega dogodka prisoten na delovnem mestu, saj je dokazni postopek (priloga B5) pokazal, da je bil na očetovskem dopustu.

9. V pritožbi tožnik izpostavlja nekatere okoliščine, ki pa niti same po sebi niti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ne vplivajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik izpostavlja zdravstveno dokumentacijo v spisu, iz katere izhaja zapis, da se je tožnik poškodoval pri delu, in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da je možno, da je do poškodbe prišlo na način, kot navaja tožnik. Vendar ne eno ne drugo ne dokazuje, da je do poškodbe v resnici prišlo na delovnem mestu, saj gre bodisi le za povzetek tožnikove izjave bodisi za ugotovitev načina poškodbe (padec lesene deske), ne pa tudi kraja, kjer je do dogodka prišlo. V pritožbi tožnik nadalje izpostavlja izpoved B.B., ki je priznal, da je videl modrico na tožnikovem vratu. Tudi to dejstvo tožnikovih navedb ne potrjuje, saj ne dokazuje niti časa niti kraja poškodbe. Prav tako o obstoju delovne nesreče ni mogoče sklepati na podlagi tega, da se tožena stranka ni pritožila na odločbe ZZZS o začasni nezmožnosti tožnika za delo, na katerih je navedeno, da je vzrok za nemožnost poškodba pri delu. Razlogov za to, da se ni pritožila, bi nenazadnje lahko bilo več, poleg tega pa noben predpis toženi stranki ne nalaga, da se mora pritožiti, če se z odločbo ZZZS ne strinja. Tožnik v pritožbi izpostavlja še okoliščino, da se je lahko poškodoval le na delovnem mestu, saj je tega dne delal do 19. ure, v zdravstvenem domu pa je bil pregledan istega dne ob 20. uri. Vendar tudi na podlagi takšne ugotovitve še ni mogoče z ustrezno stopnjo prepričanja zaključiti, da je tožnik uspel dokazati, da je do poškodbe prišlo na delovnem mestu, sploh glede na to, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je delal do 16. oziroma 17. ure (da je tožnik v resnici delal do 19. ure, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi evidence delovnega časa – B4). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi tožnik kljub bolečinam vztrajal na delu samo zato, ker je bila njegova zdravnica odsotna. V pritožbi sedaj navaja, da je vztrajal zaradi strahu pred izgubo zaposlitve, kar pa predstavlja novo dejstvo, za katerega tožnik ni izkazal, da ga ni mogel navesti pravočasno glede na določbo 286. člena ZPP, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe 11. 5. 2012 prišlo na delovnem mestu, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.

11. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene navedbe, ki za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi v predmetni zadevi, zato teh stroškov pritožbeno sodišče toženi stranki glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni priznalo in jih krije sama.