Jedro

Sodišče lahko izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo s tem, da bo svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njimi razpolagal. Ob tem da iz kreditne pogodbe, sklenjene med upnikom in družbo X d.o.o. izhaja, da je omenjena družba pri upniku najela kredit, da iz pravnomočnega sklepa o izvršbi izhaja, da je upnik od predmetne družbe neuspešno izterjeval znesek kredita, da iz izpiska iz sodnega registra za družbo X d.o.o. izhaja, da je dolžnik njen edini družbenik in ustanovitelj in da ta omenjene družbe ni dokapitaliziral v zakonskem roku, nadalje, da iz izpiska iz sodnega registra za družbo Y d.o.o. izhaja, da je ustanoviteljica te družbe dolžnikova žena, zakoniti zastopnik v tej družbi pa tudi dolžnik, da je bila ta družba ustanovljena tri dni po tem, ko je upnik z družbo X d.o.o. sklenil že omenjeno kreditno pogodbo, da se je Y d.o.o. dokapitalizirala in da je imela ob ustanovitvi registrirano podobno dejavnost kot X d.o.o. se sodišče druge stopnje strinja z zaključkom, da je v konkretnem primeru izkazana verjetnost obstoja osebne odgovornosti dolžnika kot družbenika X d.o.o. za obveznosti te družbe in torej verjetnost obstoja upnikove terjatve do dolžnika.

Obremenitev dolžnikove nepremičnine pa z verjetnostjo izkazuje nevarnost, da bo dolžnik s svojimi ravnanji onemogočil ali precej otežil uveljavitev upnikove terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika proti sklepu o začasni odredbi z dne 6.6.1996. Proti sklepu se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Po njegovem mnenju izpodbijani sklep nima nobenih navedb o tem, da bi bila upnikova terjatev proti dolžniku verjetno izkazana. Sklep se zato ne da preizkusiti, to pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Že iz tega razloga je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Poleg tega pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Med strankama ni spora o tem, da ima upnik na podlagi kreditne pogodbe in pravnomočnega sklepa o izvršbi terjatve proti podjetju XXX d.o.o. To pa ne izkazuje verjetnosti obstoja upnikove terjatve napram dolžniku, saj je družba XXX d.o.o. kapitalska družba, to pa pomeni, da njeni družbeniki za obveznosti družbe osebno ne odgovarjajo. Osebna odgovornost družbenikov kapitalske družbe je lahko podana le izjemoma, zato morajo sodišča zakonske določbe o spregledu pravne osebnosti razlagati restriktivno.

Upnik ni navedel nobenih argumentov za to, da bi dolžnik na osnovi določb Zakona o podjetjih, ki v obravnavani zadevi edino pride v poštev, odgovarjal za obveznosti družbe. Dolžnik je že v ugovoru na obširen način pojasnil, na kakšen način je bila družba XXX d.o.o. prisiljena prenehati s svojim poslovanjem, to pa z namenom zavrnitve očitka, da je bil namen najetja kredita oškodovanje upnika. Kljub oderuškim bančnim obrestim bi družba lahko poravnala svoje obveznosti do upnika, vendar zaradi propada njenih dolžnikov tega ni mogla storiti. Vse navedeno dokazuje, da terjatev do dolžnika ni verjetno izkazana. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se začasna odredba razveljavi, predlog za njeno izdajo pa zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na dolžnikovo pritožbo je upnik odgovoril, da dolžnik priznava upnikovo terjatev proti družbi XXX d.o.o., katere edini ustanovitelj in družbenik je. Tako 140. a člen Zakona o podjetjih kot tudi 6. člen Zakona o gospodarskih družbah določata, v katerih primerih družbenik odgovarja za obveznosti družbe. Ker zakon torej predvideva možnost obstoja osebne odgovornosti družbenika za obveznosti družbe, le te pa dolžnik priznava, je s tem podana tudi možnost in s tem verjetnost obstoja terjatve proti družbeniku družbe XXX d.o.o. oziroma proti dolžniku. Prav verjetnost obstoja terjatve in ne že dokazani obstoj terjatve je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

V obravnavani zadevi je bil sklep o začasni odredbi izdan dne 6.6.1996 in dolžniku vročen dne 21.10.1996, torej še v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78), zato je za ugovor proti njemu in ob njegovem reševanju potrebno izhajati iz določb ZIP. Po določbi 1. odstavka 265. člena ZIZ (smiselno enako pa tudi po določbah 1. in 2. odstavka 270. člena sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju - Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ) sodišče lahko izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo s tem, da bo svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njimi razpolagal. Pravni temelj za obstoj terjatve napram dolžniku, na katerega se sklicuje upnik v konkretnem primeru, je osebna odgovornost dolžnika kot družbenika kapitalske družbe zaradi spregleda pravne osebnosti.

Za presojo obstoja spregleda pravne osebnosti v konkretnem primeru pride v poštev le Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, ZGD) in ne Zakon o podjetjih, kot zatrjuje pritožba. Zakon o podjetjih se je namreč z dnem uveljavitve ZGD (10.7.1993) za podjetja v zasebni lasti, kakršno je bilo podjetje XXX d.o.o. Kranj, prenehal uporabljati (1. odstavek 578. člena ZGD). Primere spregleda pravne osebnosti določa ZGD v 6. členu. Podlago za osebno odgovornost družbenika za v času uveljavitve ZGD obstoječe kapitalske družbe v zasebni lasti pa daje tudi 6. odstavek 580. člena ZGD.

Ni res, kar trdi dolžnik v pritožbi, da prvostopenjski sklep nima nobenih razlogov o tem, da je upnikova terjatev do dolžnika verjetno izkazana, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP) v zvezi s 381. členom ZPP in 14. členom ZIP. V zvezi z ugotovitvijo obstoja prvega pogoja za izdajo začasne odredbe - verjetnosti obstoja upnikove terjatve proti dolžniku kot družbeniku družbe XXX d.o.o. se je sodišče prve stopnje oprlo na kreditno pogodbo št. 5/90 z dne 19.6.1990 in pravnomočen sklep o izvršbi z dne 6.12.1993, opr. št. I Ig 1-751/93, s katerim je upnik neuspešno izterjeval neplačani znesek kredita, kar je povsem pravilno. Na verjetnost obstoja upnikove terjatve do dolžnika pa kažejo tudi vse ostale s strani upnika predložene listine. Ob tem, da iz izpiska iz sodnega registra za družbo XXX d.o.o. Kranj izhaja, da je dolžnik njen edini družbenik in ustanovitelj in da ta omenjene družbe ni dokapitaliziral v zakonskem roku, ob tem, da iz izpiska iz sodnega registra za družbo CCC d.o.o. Kranj izhaja, da je ustanoviteljica te družbe dolžnikova žena, zakoniti zastopnik v tej družbi pa tudi dolžnik, da je bila ta družba ustanovljena dne 22.6.1990, torej tri dni po tem, ko je upnik z družbo XXX d.o.o. Kranj sklenil že omenjeno kreditno pogodbo, da se je CCC d.o.o. dokapitalizirala in da je imela družba CCC d.o.o. Kranj ob ustanovitvi registrirano podobno dejavnost kot XXX d.o.o. Kranj (proizvodnja in trgovina s stroji in napravami) se sodišče druge stopnje strinja z zaključkom, da je v konkretnem primeru izkazana verjetnost obstoja osebne odgovornosti dolžnika kot družbenika XXX d.o.o. Kranj za obveznosti te družbe. Obremenitev dolžnikove nepremičnine, vpisana v vl. št. 1947 k.o. , pa z verjetnostjo izkazuje nevarnost, da bo dolžnik s svojimi ravnanji onemogočil ali precej otežil uveljavitev upnikove terjatve. Ker sta torej podana oba zakonska pogoja za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dolžnikov ugovor.

Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Po določbi 381. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP odgovor na pritožbo proti sklepu ni predviden in sodišče pritožbo pošlje nasprotni stranki le v vednost. Stroški odgovora na pritožbo proti sklepu tako niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje odločilo, da jih upnik nosi sam.