Jedro

Pogoj iz prvega odstavka 11. člena ZST-1 se ne more nanašati na stranko, ki pravice do socialne pomoči ne more uveljavljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožnika delno oprosti plačila sodnih taks tako, da je od sodne takse v višini 621,00 EUR dolžan plačati 1/6 oziroma 103,50 EUR. V preostalem delu je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.

2. Tožnik je v pravočasni laični pritožbi izpodbijal takšno odločitev. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno nepravilna. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora plačati sodno takso v višini 103,50 EUR, kljub ugotovitvi, da ne dela, da nima nobenih denarnih sredstev in da ne prejema denarne socialne pomoči. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določilu prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po drugem odstavku navedenega člena sodišče stranko, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po določilih prej omenjenih zakonov, delno oprosti plačila taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks v celoti, saj ni prejemnik denarne socialne pomoči po določbah omenjenih zakonov. Hkrati je ugotovilo, da ni lastnik nobenih nepremičnin in premičnin, da nima nobenega premoženja, niti odprtih računov pri bankah, da je na prestajanju kazni zapora v ZPKZ D., da pri omenjenem zavodu ni zaposlen in je brez prihodkov. Zaključilo je, da bi bila s plačilom sodne takse v celotnem znesku ogroženo njegovo preživljanje in občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Zato mu je naložilo v plačilo 1/6 od zneska odmerjene sodne takse.

5. Sodišče prve stopnje tožnika torej ni v celoti oprostilo sodne takse, ker ni prejemnik denarne socialne pomoči po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke oziroma zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Zakonodajalec upravičenje do oprostitve sodne takse v celoti veže na domnevo, da preživljanje tistega, ki ni uveljavljal pravice do denarne socialne pomoči, ni ogroženo in da zato zmote vsaj delno plačilo sodne takse. V tožnikovem primeru takšne domneve ni mogoče uporabiti, saj pravice do socialne pomoči ne more uveljavljati oziroma do nje ni upravičen, ker se nahaja na prestajanju zaporne kazni (10. točka drugega odstavka 28. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ZSVarPre). Pogoj iz prvega odstavka 11. člena ZST-1 se ne more nanašati na stranko, ki pravice do socialne pomoči ne more uveljavljati. Ob hkrati ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik nima nikakršnega premoženja, iz katerega bi lahko plačal sodno takso, bi drugačna razlaga lahko pomenila, da zanj plačilo sodne takse predstavlja nepremostljivo oviro za dostop do sodišča, in s tem kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Iz navedenih razlogov je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se ga v celoti oprosti plačila sodnih taks v tem postopku (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).