Jedro

Ker zagovornik izpodbija pravno opredelitev kaznivega dejanja na podlagi drugačne ocene dejanskega stanja, vlaga zahtevo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona pa naj bi bila šele posledica drugače ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni A.H. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani so bili obsojeni A.H., T.R., O.K. in J.B. spoznani za krive kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu A.H. je bila izrečena kazen enega leta in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornika obsojenega A.H. delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo štirih let. Zoper pravnomočni sodbi je zagovornik obsojenega A.H. dne 13.9.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa razveljavi sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju zagovornika ni podano kaznivo dejanje velike tatvine, ker so obsojenci imeli v primeru izposoje avtomobila razpolagalno pravico na avtomobilu, avto pa je bil odpeljan v času, ko so imeli avto v zakoniti posesti. V poštev bi tako po mnenju zagovornika prišlo le kaznivo dejanje goljufije, pri čemer pa bi bil namen obsojencev, da škodo trpi zavarovalnica.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 11.10.2004 predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ker kršitve niso podane in ker zagovornik uveljavlja le razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je razvidno, da si je obsojeni T.R. kombinirano vozilo, ki je predmet kaznivega dejanja, dne 19.4.1996 sposodil od M.V. z obljubo, da mu ga dne 22.4.1996 vrne. Obsojeni A.H. je v noči na 21.4.1996 s kopijo ključa, pridobljenega od soobsojenih, avto odpeljal in ga prodal. Iz krivdoreka je še razvidno, da je obsojeni A.H. dejanje storil v sostorilstvu in sicer z izvršitvijo, ostali soobsojenci pa z odločilnim prispevkom k izvršitvi. Sodišče prve stopnje je glede opisanega kaznivega dejanja ugotovilo, da ima znake kaznivega dejanja po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, pri čemer je najem osebnega vozila opredelilo le kot eno "od faz, ki je preko drugih vodila k enemu samemu cilju, to je odtujitvi in kasnejši prodaji tega vozila" (stran 7 sodbe). Tudi sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da obsojeni A.H. ni bil v posesti vozila, ostali trije obsojenci pa pri izvršitvenem dejanju neposredno niso sodelovali.

Iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornik izpodbija pravno opredelitev kaznivega dejanja na podlagi drugačne ocene dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili obe sodišči v izpodbijanih sodbah. Pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki sta jo sprejeli sodišče prve in druge stopnje graja na podlagi očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja obeh sodišč. Na drugačno oceno dejanskega stanja pa zagovornik tudi opira drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja. Tako zagovornik drugače kot izpodbijani sodbi šteje, da je bil namen prilastitve (pridobitve protipravne premoženjske koristi) pri obsojenemu H. podan in realiziran z R.-jevo izposojo avtomobila oziroma da si je že R. s svojim ravnanjem avto prilastil, medtem ko sodbi ugotavljata, da je le omogočil H.-ju, da si avto prilasti. Čeprav torej zagovornik formalno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, po vsebini vlaga zahtevo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona pa naj bi bila šele posledica drugače ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga pojmuje zagovornik. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je zahteva zagovornika obsojenega A.H. vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na takšno odločitev tudi ni bilo ugodeno predlogu za odlog izterjave povprečnine in nadomestila za odvzeto premoženjsko korist, ki ga je obsojenčev zagovornik dne 11.10.2004 posredoval Okrožnemu sodišču v Ljubljani, to sodišče pa je predlog odstopilo Vrhovnemu sodišču. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenega A.H., razvidne iz podatkov v sodbi sodišča prve stopnje.