Jedro

Upnik, ki zahteva ločitev zapuščine, je stranka zapuščinskega postopka. V primeru spora glede obsega zapuščine lahko pride do prekinitve postopka, ki jih 210. čl. ZD našteva le primeroma. Če upnik zahteva ločitev zapuščine, je treba opraviti popis in cenitev premoženja ter druge ustrezne ukrepe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o dedovanju v 1. in 3. točki razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju odločilo, da se zapuščinska obravnava ne opravi, ker zapustnik ni zapustil premoženja, iz istega razloga pa je zavrnilo tudi zahtevek za ločitev zapuščine upnika M. V., kot tudi upnikov I. in M. L..

Pritožbo zoper sklep vlaga upnik M. V. iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče kršilo načelo neposrednosti, saj je sklep o dedovanju izdala druga sodnica kot je opravila zapuščinsko obravnavo. Izrek napadenega sklepa je v 1. točki nepravilen, saj ne drži, da sodišče ni opravilo zapuščinske obravnave. V razlogih sklepa se sodišče zmotno sklicuje na smrtovnico, ki je nepopolna, ker manjka navedba dveh dedičev, glede katerih niti ni razvidno, ali sta bila sploh seznanjena z uvedbo predmetnega postopka in ali sta podala kakšne dedne izjave. Po informacijah upnika je bil zapustnik lastnik treh stanovanj na O. ulici 10 v B., glede katerih bi sodišče moralo pribaviti historični zemljiškoknjižni izpisek, iz katerih bi bilo razvidno, ali in kdaj je bil zapustnik lastnik navedenih stanovanj. Prav tako bi lahko vpogledalo v pravdne spise, glede lastništva katerih teče spor z občino xx. Sodišče prve stopnje je imelo možnost pridobiti od prvotnega lastnika GP P. kupoprodajne pogodbe, iz katerih bi izhajalo, kdo je bil njihov dejanski kupec in posledično njihov lastnik. Glede na navedbe dedičev na zapuščinski obravnavi, da naj bi stanovanja kupila zapustnikova vdova, pa bi lahko to posledično pomenilo, da so bila kupljena tekom trajanja njune zakonske zveze. V vsakem primeru bi moralo sodišče zapuščinski postopek prekiniti in upnika napotiti na vložitev tožbe zaradi ugotovitve obsega zapuščine. Višjemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se po določbi 163. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) uporablja tudi v zapuščinskem postopku, ker je pri izdaji sklepa o dedovanju sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na zapuščinski obravnavi. Pritožbeno sodišče je moralo že iz tega razloga izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Pritožba nadalje utemeljeno opozarja tudi na kršitev določb 162. v zvezi s 167. členom ZD. Sodišče je namreč v zapuščinskem postopku dolžno ugotoviti, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. O tem sodišče presodi na podlagi uspeha celotnega obravnavanja, upoštevajoč tako dokaze, ki so jih predložile stranke, kakor tudi dokaze, ki jih je preskrbelo samo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, da sta dediča R. H. in A. H. podala dedni izjavi, ter še pomembneje, ali ju je sodišče sploh obvestilo o uvedbi zapuščinskega postopka, čeprav je ena temeljnih nalog zapuščinskega sodišča, da ugotovi, kdo sploh so zapustnikovi dediči ter da ugotovi in zavaruje njihove pravice. Skozi prizmo pritožbe pa je še pomembneje, da sodišče, razen z vpogledom v zemljiško knjigo, ni ugotavljalo, kaj je s spornimi stanovanji. Glede na oficiozna pooblastila sodišča iz 167. člena ZD, bi to moralo ugotavljati, ali so bila sporna stanovanja kdaj last zapustnika, kako se je na njih prenašala lastninska pravica oziroma, zlasti ali so predstavljala skupno premoženje zapustnika in vdove J. H.. Le takšno postopanje zapuščinskega sodišča bi omogočilo upniku, da morebiti pride do poplačila svoje terjatve do zapustnika. Po določbi prvega in drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih namreč zakonec za obveznosti, ki jih je imel pred sklenitvijo zakonske zveze, in za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju, za obveznosti ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe drugega, odgovarjata zakonca nerazdelno, tako s skupnim kot s svojim posebnim premoženjem. Ob tem je potrebno še dodati, da je upnik, ki zahteva ločitev zapuščine po 143. členu ZD stranka zapuščinskega postopka (prim. Zupančič, Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list 2009, str. 247) in lahko v primeru spora glede obsega zapuščine pride tudi do prekinitve zapuščinskega postopka (210. člen ZD, ki predstavlja generalno klavzulo in tako zgolj primeroma našteva situacije, v katerih mora zapuščinsko sodišče postopek prekiniti in stranke napotiti na pravdo; prim. Zupančič, Žnidaršič, Skubic, Dedno pravo, Uradni list 2009, str. 256). Navedeno velja toliko bolj zato, ker je potrebno v primeru zahtevka upnika na ločitev zapuščine opraviti popis in cenitev premoženja ter eventualne druge ukrepe, s katerimi se dediču prepreči oškodovanje upnikov, ki so zahtevali ločitev (204. člen ZD).

Zapuščinsko sodišče bo moralo v ponovnem postopku ugotoviti, ali je bil zapustnik kdaj lastnik predmetnik stanovanj in so ta morebiti predstavljala skupno premoženje zakoncev in posledično, ali vendarle kakšno premoženje sodi v zapuščino po pokojnem R. A. H.. V kolikor pa bi ponovno prišlo do enakega zaključka, pa je potrebno opozoriti tudi na nepravilnost sklepa v njegovi 1. točki, saj je zapuščinska obravnava bila opravljena, zato naj v takšnem primeru iz sklepa o dedovanju izhaja, da dedovanje ne nastopi, ker po zapustniku ni premoženja (prim. II Cp 2468/2009).