Jedro

V ugovoru je navedel, da do upnika nima nobenih obveznosti. Na podlagi pogodbe št. 303/94 mu je bil dne 21.8.1995 izstavljen račun, ki ga je dne 20.10.1995 plačal v višini 1.551.984,00 SIT, preostanek pa je zadržal, ker je na delo upnika prejel več reklamacij. Upnik je kršil pogodbo št. 303/94, zato je zoper njega vložil tožbo. Dolžnik je torej navedel razloge, zaradi katerih nasprotuje izvršbi, torej zaradi prenehanja terjatve. V dokaz svojih trditev pa je predložil tožbo z dne 1.7.1998 (priloga B3).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Zahteva upnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr.št. Ig 2000/00054 z dne 24.2.2000 v delu, v katerem je dovoljena izvršba. Odločilo je, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Zoper ta sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navedel je, da iz navedb dolžnika v ugovoru ne izhaja, da bi dolžnik podal obrazložen ugovor v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Dolžnik le pavšalno navaja, da upniku ni nič dolžan, hkrati pa priznava, da je del zneska zardžal. Svojemu ugovoru ni predložil ničesar, razen tožbo, ki se nanaša na pravni posel, na podlagi katerega je upnik dolžniku izstavil račun. Dejstvo, da med strankama teče določen spor, pa še ne pomeni, da so s tem podani razlogi, zaradi katerih bi dolžnik lahko uspešno ugovarjal zoper predmetni izvršilni postopek. V danem primeru gre za nesporno terajtev, ki jo priznava tudi dolžnik sam, v citirani pravdi pa dolžnik uveljavlja zoper upnika zahtevke, ki so povsem neutemeljeni, predvsem pa z ničemer dokazani in s tem v celoti sporni. Že iz tega razloga upnik nasprotuje predlogu dolžnika, da se oba zahtevka združita v enem postopku, saj si terjatvi tudi po svoji pravni vsebini in teži nista enakovredni ter ju niti ne bi bilo mogoče pobotavati. Priglasil je pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Dolžnik je sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine (postopek je tekel po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) ugovarjal obrazloženo, kot to določa 5. odst. 62. člena ZIZ v zvezi z 2. odst. 53. člena ZIZ. V ugovoru je navedel, da do upnika nima nobenih obveznsoti. Na podlagi pogodbe št. 303/94 mu je bil dne 21.8.1995 izstavljen račun, ki ga je dne 20.10.1995 plačal v višini 1.551.984,00 SIT, preostanek pa je zadržal, ker je na delo upnika prejel več reklamacij. Upnik je kršil pogodbo št. 303/94, zato je zoper njega vložil tožbo. Dolžnik je torej navedel razloge, zaradi katerih nasprotuje izvršbi, torej zaradi prenehanja terjatve. V dokaz svojih trditev pa je predložil tožbo z dne 1.7.1998 (priloga B 3). Po oceni sodišča druge stopnje so bili tako podani vsi pogoji za obrazložen ugovor in izdajo izodbijanega sklepa ter reševanje zadeve v pravdnem postopku. Pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje v tej fazi postopka pomeni le to, da bo zadeva v nadaljevnaju odstopljena pravdnemu sodišču, ki bo moralo ugotoviti dejansko stanje in odločiti o utemeljenosti upnikovega zahtevka. Tako bodo pritožnikove trditve, ki se nanašajo na utemejlenosti njegovega zahtevka oziroma neutemeljenosti dolžnikovega ugovora, pomembne šele v pravdnem postopku. Neutemeljeno pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Izrek o upnikovih pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.