Jedro

S pobotom prenehata obe nasproti si stoječi terjatvi, vključno z vsemi akcesornimi pravicami, torej tudi z obrestmi, ki so se natekle do nastanka pogojev za pobot (336. in 337. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (točki I in III izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 17.245,97 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki so obračunane do 30.9.1995 v znesku 4.404,45 SIT in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.745,97 SIT od 10.2.1996 do plačila. Ugotovilo je tudi, da obstoji terjatev tožene stranke v višini 17.245,97 SIT. Terjatvi pravdnih strank je pobotalo in sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I I 136/96 z dne 6.3.1996 razveljavilo v I. in III. točki izreka, tožbeni zahtevek pa zavrnilo. V točki II. izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala plačilo 13.409,00 SIT, v točki III izreka pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 92.989,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Dne 13.10.1998 je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo očitno pisno napako v 4. vrstici točke I/1 izreka, tako da se zapisani znesek 17.745,97 SIT (in ne pomotoma navedeni znesek 117.745,97 SIT) nadomesti s pravilno številko 17.245,97 SIT. Drugačen predlog tožene stranke za popravo sodbe pa je zavrnilo. Tožeča stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 353. člena ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Meni, da je upravičena do povrnitve režijskih stroškov in obračunanega davka od teh stroškov, saj so ji ti stroški dejansko nastajali. Preuranjeno je sodišče odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila stroškov zavarovanj in deratizacije. Tožena stranka namreč ni posebej ugovarjala utemeljenosti teh postavk, tožeča stranka pa je terjatev izkazala s knjigovodskimi listinami, pritožbi pa je priložila še druge listine, s katerimi dokazuje upravičenost terjatve. Prvostopno sodišče je zagrešilo po mnenju tožeče stranke bistveno kršitev postopka in kršitev materialnega prava, ko je ugotavljalo, da obstaja terjatev toženca do tožeče stranke in naredilo pobot. Terjatev toženca ni več obstajala, ker je že zastarala, kar je tožeča stranka izrecno uveljavljala. V tem primeru niso podani pogoji za materialni pobot, ker se obe terjatvi nista glasili na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste. Tožencu je nastala zaradi zamakanja materialna škoda, temeljni način za povrnitev materialne škode pa je vzpostavitev v prejšnje stanje. Šele če restitucija ni mogoča, je treba škodo poravnati v obliki denarne odškodnine. V konkretnem primeru škoda še ni bila odpravljena in toženec bi imel še vedno restitucijskih zahtevek do tožeče stranke, če ne bi zahtevek že zastaral. To pomeni, da terjatvi nista denarni oziroma iste vrste. Zato ni bilo v času dospelosti obeh terjatev pogojev za materialni pobot. Tudi izrek sodbe si je sam s sabo v nasprotju v delu, ko sodišče opravi procesni pobot, nato pa tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, namesto da bi ga zavrnilo samo v neutemeljenem delu zahtevka. Proti sodbi se glede točke I/2 izreka pritožuje tudi tožena stranka. Meni, da je glede na razloge sodbe brez dvoma ugotovljen obstoj toženčeve terjatve do višine 38.470,00 SIT, zato bi moral biti prav tak znesek ugotovljene terjatve toženca zapisan tudi v izreku sodbe. Predlaga najprej popravo očitno pisne pomote, v primeru zavrnitve tega predloga pa se zoper odločitev sodišča v tem delu pritožuje. Pritožbi sta utemeljeni. Tožeča stranka ima povsem prav, ko v pritožbi pravi, da je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju, v delu, ko je sodišče opravilo procesni pobot. S tem je tožeča stranka zatrjevala obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, ki se uporablja na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku), na obstoj takšne kršitve pa mora pritožbeno sodišče tudi samo paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP/77). Res je izrek sodbe deloma nerazumljiv, deloma pa nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje v sicer pravilno oblikovanem trodelnem izreku izvedlo procesno pobotanje v pravdi uveljavljane terjatve tožeče stranke ter v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke. V točki I/1 je namreč ugotovoljeno, da obstoji terjatev tožeče stranke Z..., d.d. v višini 17.245,97 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1996 do plačila ter obračunanimi obrestmi do 30.9.1995 v znesku 4.404,45 SIT, nadalje v 2. točki ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v višini 17.245,97 SIT, nato pa v 3. točki obe terjatvi pobotalo in izdani sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, čeprav je očitno, da je lahko medsebojno pobotalo le glavnici obeh navedenih terjatev do višine, do katere sta se prekrivale, torej do zneska 17.245,97 SIT, nepokrita pa je ostala terjatev tožnice glede zakonitih zamudnih obresti, katerih obstoj je v 1. točki ugotovljen, v 3. točki pa zahtevek zavrnjen. Ker svojo nasprotno terjatev tožena stranka uveljavlja v pravdi z ugovorom v pobot (3. odstavek 333. člena oziroma 3. odstavek 338. člena ZPP/77), gre seveda po obliki za procesni pobot. Pobot je eden od načinov prenehanja obveznosti z učinkom izpolnitve do višine nasprotne, v pobot ugovarjane terjatve. Zato s pobotom prenehata obe nasproti si stoječi terjatvi, vključno z vsemi akcesornimi pravicami, torej tudi z obrestmi, ki so se natekle do nastanka pogojev za pobot (336. in 337. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Po ugotovitvi prvostopnega sodišča je terjatev tožeče stranke zapadla postopoma, v obdobju od avgusta 1993 do septembra 1995, toženčeva terjatev iz naslova škode pa v letu 1993. Predpostavka za procesno pobotanje obeh terjatev je ugotovitev časovnega obdobja, ko so se stekli pogoji za pobot, to pa je očitno ob zapadlosti terjatve tožeče stranke, saj je v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke po dosedanjih ugotovitvah prvostopnega sodišča zapadla prej. V trenutku, ko si terjatvi stopita nasproti, pa v primeru pobotanja z nasprotno terjatvijo, tožnikova terjatev ugasne v celoti, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi. To skratka pomeni, da je mogoče izvesti procesno pobotanje terjatev pravdnih strank šele, ko bosta preračunani na isti časovni moment, kar pa glede na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča sedaj ni mogoče že zato, ker je toženčev odškodninski zahtevek obračunan na dan cenitve izvedenca 19.4.1998, ne pa na dan zapadlosti. Kar se tiče obstoja v pobot uveljavljane terjatve ter vprašanja zastaranja le-te, pa pritožbeno sodišče nima pomislekov in pripomb na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, trditve pritožbe tožeče stranke pa so v tem delu neutemeljene. Pobotanje je tožena stranka uveljavljala pravilno s pobotno izjavo in čim je pobotna izjava podana, učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Mogoče je uveljavljati v pobotanje tudi terjatev, ki bi bila ob pobotni izjavi že zastarana, saj pri pobotanju za ugovor zastaranja ni odločilen trenutek, ko se je uveljavilo pobotanje v pravdi, ampak, ko sta si terjatvi stopili nasproti (339. člen ZOR). Terjatvi sta dospeli in istovrstni, zato so podani pogoji za pobotanje, čeprav ne izhajata iz istega pravnega temelja. Ker gre za pobotanje v pravdi, je brezpredmetno razpravljanje pritožbe o tem, da škoda še ni bila odpravljena in o tem, da bi bil toženec upravičen le do restitucijskega zahtevka. Pritožba se tudi ne strinja z zavrnitvijo zahtevka na plačilo režijskih stroškov in obračunanega davka od teh stroškov ter stroškov zavarovanja in deratizacije. Medtem ko glede prvih stroškov, torej režijskih stroškov in davka tudi pritožbeno sodišče ne vidi pravne podlage za njihovo izterjavo, saj pritožba sama priznava, da pogodba o upravljanju ni posebej opredeljevala obveznosti lastnikov stanovanj, da morajo upravniku poleg cene za opravljanje storitev poravnavati še režijske stroške, pritožba pa tudi ne ponudi kake druge pravne podlage. Drugače pa je s stroški zavarovanja in deratizacije, saj tožeča stranka pritožbi prilaga nove dokaze, da je do povrnitve teh stroškov upravičena, kar je dopustno glede na določbo 1. odstavka 352. člena ZPP/77. Iz navedenih razlogov je bilo treba po določbah 1. odstavka 369. člena ter 3. odstavka 370. člena ZPP/77 sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti v ponovno sojenje. Sledeč gornjim razlogom bo moralo prvostopno sodišče v novem postopku pravilno opraviti procesno pobotanje potem, ko bo glede na nove dokaze presodilo utemeljenost višine terjatve tožeče stranke. Dodati je treba, da je posledica ugoditve pritožbi tožeče stranke tudi ugoditev pritožbi tožene stranke, ki pa se pritožuje le proti odločitvi o ugotovitvi višine v pobot uveljavljane terjatve (točka II/2 izreka), pri čemer pa je ugovor pobota lahko utemeljen seveda le do višine tožeči stranki priznane terjatve. O stroških pritožbenega postopka je odločeno v skladu s 3. odstavkom 166. člena ZPP/77.