Jedro

Tožnik predlaga popolno oprostitev plačila sodne takse, za kar ne izpolnjuje pogojev. Podredno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se mu namesto obročnega odplačevanja sodne takse dovoli odlog plačila. Ker ne on ne njegova žena nimata prihrankov, tožbeni zahtevek (ne primarni ne podredni) pa ni denaren, ter glede na njune mesečne prihodke pritožbeno sodišče ocenjuje, da je kot oblika (delne) oprostitve plačila sodne takse v tem primeru bolj primerno obročno odplačevanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnika delno oprostilo (za 853 EUR) plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in mu dovolilo, da razliko (2.559 EUR) plača v dvanajstih obrokih (po 213,25 EUR mesečno), njegov predlog za popolno oprostitev plačila sodne takse pa je zavrnilo.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da je šele maja 2016 prejel 653,73 EUR neto plače, prej pa je prejemal bistveno manj (od januarja do marca je prejel 290 EUR, 292,20 EUR oziroma 286,09 EUR). Tudi ženina plača je izjemno nizka. Predlaga ustrezno spremembo v smeri popolne oprostitve, podredno predlaga odlog do končne odločitve v sporu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZST-1, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-85/14 z 10. 7. 2014, sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, oziroma stranko, ki denarne socialne pomoči ne prejema, bi pa bila do nje upravičena, če bi vlogo za uveljavljanje denarne socialne pomoči podala(1). Po drugem odstavku 11. člena ZST-1 sodišče stranko, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči, delno oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali pa se preživljajo njeni družinski člani. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se skladno z ustaljeno sodno prakso(2) presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP, in kriterijev, ki jih za dodelitev denarne socialne pomoči določa ZSVarPre, ob upoštevanju ZUJF in sklepa o usklajeni višini minimalnega dohodka, ki določa, da osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 288,81 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožnik in žena prejemata redni mesečni dohodek, katerega povprečje za zadnje tri mesece znaša 668,32 EUR na družinskega člana, kar presega osnovni znesek minimalnega dohodka, kot to določa 8. člen ZSVarPre, ki se uporablja pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, kot tudi 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (577,62 EUR), ki je potreben za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja, ki ga tožnik v pritožbi ne izpodbija, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da popolna oprostitev sodne takse ne bi bila na mestu.

6. S pritožbeno navedbo, da je tožnik pred pravno odločilnim obdobjem (povprečje zadnjih treh mesecev) prejemal nižji dohodek, pritožnik ne more uspeti. Dohodek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, bo očitno prejemal tudi vnaprej, saj nasprotnega v pritožbi ne trdi. Mesečni povprečni dohodek tožnika in njegove žene skupaj znaša 1.336,64 EUR, zato pritožbeno sodišče sodi, da s plačilom mesečnega obroka 213,25 EUR sredstva za preživljanje s tako dovoljenim obročnim plačilom ne bodo zmanjšana do te mere, da bi bilo ogroženo njuno preživljanje(3).

7. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik in njegova žena nimata prihrankov, tožbeni zahtevek (ne primarni ne podredni) pa ni denaren, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavani zadevi (glede na njune prejemke) kot oblika (delne) oprostitve plačila sodne takse bolj primerno njeno obročno odplačevanje kot bi bil odlog njenega plačila.

8. Pritožbeno sodišče drugih pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni odkrilo, zato je pritožbo skladno z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-85/14-13 z 10. 7. 2014 Op. št. (2): Glej npr. sklep VSL II Cp 4070/2010 z 10. 2. 2010 in sklep VS RS I Up 318/2012 z 11. 10. 2012. Op. št. (3): Primerjaj npr. dejansko stanje v zadevi II Cp 1349/2015 z 11. maja 2015.