Jedro

Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 12. 8. 2013 in odločba št. ... z dne 27. 11. 2013, slednja v točki 2 izreka in naloži tožencu, da je za čas od 13. 6. 2013 do pravnomočnosti te sodbe dolžan izplačati razliko med nadomestilom, ki bi mu šlo na podlagi odločbe toženca št. ... z dne 19. 10. 2004 in v tem obdobju dejansko izplačevanim nadomestilom za invalidnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike njene zapadlosti do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Z II. točko izreka je sodišče prve stopnje tožbo z dne 28. 10. 2014 v delu, v katerem tožnik uveljavlja, da mu je toženec dolžan za čas od 13. 6. 2013 do pravnomočnosti te sodbe izplačati razliko med nadomestilom, ki bi mu šlo na podlagi odločbe toženca z dne 19. 10. 2004 in v tem obdobju dejansko izplačevanim nadomestilom za invalidnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike od njene zapadlosti do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, zavrglo. Tožbeni zahtevek v tožbi, vloženi 28. 10. 2014, da se je odločbi toženca št. ... z dne 20. 6. 2014 in št. ... z dne 24. 9. 2014 odpravita ter tožencu naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev, da ne bo izvršbe, pa je zavrnilo (III. točka izreka). Z IV. točko izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan sam kriti svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo v točki I., III. in IV. izreka je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, še posebej pa zaradi kršitev ustavno zajamčenih človekovih pravic. Povzema dejansko stanje zadeve in izpodbijano sodbo ter navaja, da ima nova ureditev v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) sedes materiae v dveh določilih in sicer v 389. členu in 3. odstavku 396. člena. Po njegovem v novem invalidskem postopku po uveljavitvi ZPIZ-2 tožnik ni pridobil nobenih novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Še naprej je ostal invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo. Po uveljavitvi ZPIZ-2 so bile v novem postopku spremenjene le omejitve na drugem ustreznem delu in sicer so bile le nekoliko večje (dodatno: s polovico delovnega časa, sede, v ugodni mikroklimi, brez dvigovanja bremen nad 8 kg, prej 10 kg). Ta sprememba v omejitvah je bila z vidika tožnika povsem prazna. Tožnik je namreč že od leta 2003 brez zaposlitve. Zato je pravica do razporeditve brezpredmetna, ker bi mu to pravico lahko zagotavljal le delodajalec, ki pa ga nima. Uveljavlja, da ni bilo nobene dejanske in pravne podlage za ukinitev nadomestila za invalidnost, določenega po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in priznanje nadomestila po ZPIZ‑2. Meni, da je bila s tem kršena določba 389. člena ZPIZ-2, saj zavarovanci obdržijo pridobljene pravice tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. Dodatno opozarja, da je tožnik že prvotno pridobil pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti in ne na podlagi tega ali lahko npr. dvigne 10 ali 8 kilogramov. Ta kategorija po uveljavitvi ZPIZ-2 ni bila spremenjena, zato ni bilo razlogov za poseganje v pravice, ki jih je že pravnomočno pridobil na osnovi iste kategorije invalidnosti. Eventuelno poslabšanje zdravstvenega stanja ni imelo nobene zveze z vprašanjem nadaljnje upravičenosti do prejemanja že priznanega nadomestila. Tožnik opozarja na absurdnost in nelogičnost grajane interpretacije prehodnih določb. Tožnik bi ohranil dosedanje pravice, če ne bi bilo domnevnega poslabšanja invalidnosti, ki se npr. kaže v zmožnosti dvigovanja 8 kilogramov namesto 10 kilogramov. Ker pa je do tega prišlo, je tožniku znižano nadomestilo za invalidnost. Zaradi zatrjevanega poslabšanja invalidnosti, je tožnik v slabšem položaju kot tisti zavarovanci, pri katerih ni bilo nobenih sprememb v invalidnosti. Še manj je bila razumljiva takšna posledica, ker tožnik že leta in leta sploh ne dela. Drugačno stališče po mnenju tožnika ne prenese t.i. testa sorazmernosti. Povsem nesorazmerno bi bilo tolmačiti, da je pravilno, da ima tisti zavarovanec, pri katerem ni nobenih sprememb v invalidnosti, pravico zadržati to nadomestilo še po uveljavitvi ZPIZ-2, zavarovanec, pri katerem pa pride do poslabšanja invalidnosti, pa ne. Nobena določba ZPIZ-2 ne omogoča takšnega zaključka. Sklicevanje na 3. odstavek 396. člena ZPIZ-2 je napačno, ker ta določba govori le o možnosti pridobiti pravice po novem zakonu ZPIZ-2. Določbe 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 ni mogoče interpretirati tako, da mora vsak zavarovanec, pri katerem pride do poslabšanja invalidnosti, pridobiti pravice po ZPIZ-2 ob hkratni izgubi pravice pridobljene po ZPIZ-1. Gre povsem za arbitrarno in samovoljno razlago. Nadalje navaja, da je že pred desetimi leti varuh človekovih pravic opozarjal, da zavarovanci niso bili opozorjeni, da se jim lahko kaj takega zgodi, če bo sprožen nov invalidski postopek. Tožnik vztraja, da gre za primer diskriminatornega obravnavanja zavarovancev in uporabo prava v nasprotju z vsebino in namenom predpisa. Uveljavlja, da so bile tožniku s takšnim načinom obravnavanja kršene temeljne z ustavo zajamčene človekove pravice, navedene v 14. členu, 22. členu, 23. členu Ustave in 6. ter 14. členu Konvencije za varstvo človekovih pravic. Izrecno so bile kršene tudi pravice, ki jih zagotavlja invalidom 50. in 52. člen Ustave. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadev v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ustave in Konvencije za varstvo človekovih pravic, pri čemer pritožba zgolj navaja posamezne določbe ustave in konvencije, ne konkretizira pa posameznih kršitev.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 27. 11. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 12. 8. 2013 ter pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 24. 9. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 20. 6. 2014. S prvo dokončno določbo je toženec tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki ga je prejemal na podlagi pravnomočne odločbe z dne 19. 10. 2004 z nadaljnjimi uskladitvami. Z drugo dokončno odločbo pa je toženec odločil o višini novega nadomestila za invalidnost po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje.

6. V konkretni zadevi je sporna ustavitev nadomestila, priznanega na podlagi ZPIZ-1 in na novo priznano in odmerjeno nižje nadomestilo za invalidnost po ZPIZ-2. 7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 9. 8. 2004 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom od 29. 7. 2004 dalje. Na tej podlagi je toženec tožniku z odločbo z dne 19. 10. 2004 priznal in odmeril nadomestilo za invalidnost od 29. 7. 2004 dalje v višini 52.179,00 takratnih SIT. Kot navaja pritožba, je tožnik na podlagi tako priznanega nadomestila nazadnje prejemal 281,67 EUR. V novem postopku, ki se je začel na predlog tožnikove lečeče zdravnice, je bila nato tožniku z odločbo z dne 27. 5. 2013 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z novimi omejitvami s polnim delovnim časom od 1. 3. 2013 dalje. Hkrati je toženec s citirano odločbo odločil, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala dokončna in izvršljiva dne 14. 6. 2013. 8. S citirano odločbo je pri tožniku po uveljavitvi ZPIZ-2 ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti po ZPIZ-1. Tudi omejitve pri delu pri isti kategoriji invalidnosti, predstavljajo spremembe v stanju invalidnosti in podlago za priznanje novih pravic.

9. Na podlagi na novo priznanih pravic in odločitve, da bo o nadomestilu za invalidnost odločeno s posebno odločbo, je toženec imel vso podlago za priznanje in odmero nadomestila po ZPIZ-2 skladno z določbo 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2. V citirani določbi je izrecno določeno, da uživalci pravic iz 1. odstavka tega člena lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Glede na takšno dikcijo in pravilno interpretacijo citirane določbe, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je šlo pri tožencu za arbitrarno in samovoljno odločitev.

10. Za nadaljnje uživanje nadomestila za invalidnost, ki je bilo tožniku priznano z odločbo z dne 9. 8. 2004, tožnik zaradi na novo priznane pravice do premestitve na drugem delovnem mestu, ni bil več upravičen, ker za to ni več obstajala pravna podlaga. V tožnikovem primeru bi določbe 389. člena ZPIZ-2 in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišle v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej, če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.

11. Glede na dejansko in pravno stanje, ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec utemeljeno tožniku z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih. Na podlagi citirane odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je toženec hkrati imel podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. Razlogi, na katere se sklicuje pritožba, so napačni in nesprejemljivi. Ne glede na to, da je bil tožnik brezposeln, je pravna podlaga za priznanje nadomestila za invalidnost prav odločba o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto, v konkretnem primeru odločba o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 27. 5. 2013. Pri odmeri nadomestila za invalidnost v konkretnem primeru ni relevantna realizacija pravice do premestitve s strani delodajalca.

12. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno odločbo toženca št. ... z dne 12. 8. 2013, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 27. 11. 2013 in odločbo št. ... z dne 20. 6. 2014, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 24. 9. 2014 štelo za pravilne in zakonite in tožnikov tožbeni zahtevek v točki I in III ter skladno z določbo 154. člena ZPP v IV. točki izreka glede stroškov postopka, zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP ter hkrati na podlagi 154. in 165. člena ZPP, ker tožnik s pritožbo ni uspel, odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.