Jedro

Tožnica je pred odpovedjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto navadne delavke delo opravljala na delovnem mestu čistilke, za katero ji je bila tudi ponujena nova pogodba o zaposlitvi. To dejstvo ni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, saj je tožnica že pred odpovedjo opravljala enako delo kot po novi pogodbi o zaposlitvi. Če je tožena stranka hotela uskladiti dejansko stanje s pogodbo o zaposlitvi, bi morala tožnici ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 47. člena ZDR. Takšna nova pogodba o zaposlitvi bi po določbi 3. odstavka istega člena ZDR veljala, če bi z njo soglašala nasprotna stranka, s tem pa bi nadomestila staro pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se 2. odstavek I. izreka sodbe na novo glasi: "Ugotovi se neutemeljenost odpovednega razloga pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane 1.12.2005 tožnici R.S. s strani tožene stranke.

V ostalem se tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodb o zaposlitvi tožniku S.R. in tožnici R.S. z dne 1.12.2005, za razveljavitev prvega stavka 4. člena pogodb o zaposlitvi z dne 1.12.2005, sklenjenih med toženo stranko in tožnikom S.R. ter med toženo stranko in tožnico R.S., ter zahtevek za izplačevanje plač po pogodbah o zaposlitvi, ki sta za tožeči stranki S.R. in R.S. veljali do 1.12.2005, zavrne." V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Revizija glede odločitve o delni razveljavitvi pogodb o zaposlitvi in izplačevanju plač po pogodbah o zaposlitvi, veljavnih do 1.12.2005, se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku S.R. z dne 1.12.2005 (1. odstavek I. točke izreka), tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodb o zaposlitvi tožniku S.R. in tožnici R.S. z dne 1.12.2005, za razveljavitev prvega stavka 4. člena pogodb o zaposlitvi, sklenjenih z navedenima tožnikoma, z dne 1.12.2005 in za izplačevanje plač po pogodbah o zaposlitvi, ki sta za tožeči stranki veljali pred 1.12.2005, pa je zavrnilo (2. odstavek I. točke izreka). Poleg tega je ustavilo postopek v delu, v katerem se je nanašal na tožnico I.B., tožbo tožnice S.B. je zavrglo ter odločilo, da stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka sta se smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožili tožeči stranki S.R. in R.S. (v nadaljevanju tožnik in tožnica). Navedli sta, da pri tožnici ni bil podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je ostala na enakem delovnem mestu kot pred uveljavitvijo novega akta o sistemizaciji pri toženi stranki, zaradi česar bi morala še naprej prejemati enako plačo. Glede tožnika pa pritožba oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, da mu kljub neizkazanosti odpovednega razloga ne pripada osnovna plača, določena v pogodbi o zaposlitvi, veljavni do dne 1.12.2005, ki se ne bi smela znižati z novim pravilnikom tožene stranke o plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Ta akt ni skladen z določbami zakona, saj bi moralo biti področje pravic iz delovnega razmerja urejeno s podjetniško kolektivno pogodbo kot dvostranskim aktom.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga glede tožnice na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz določila 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), v katerem je opredeljen obseg sodnega varstva v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Skladno s citirano določbo delavec, ki sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. V konkretni zadevi sta oba, tako tožnik kot tožnica, prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, ki sta jo tudi sprejela, zaradi česar sta upravičena do omejenega obsega sodnega varstva: pred sodiščem lahko uveljavljata zgolj neutemeljenost odpovednega razloga ter morebitno odškodnino. Stališče, da delavec, ki ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejme ponujeno pogodbo o zaposlitvi, nima možnosti izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti, je v podobnih primerih zavzelo Vrhovno sodišče RS (na primer sodba oziroma sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 232/2006 z dne 21.11.2006, VIII Ips 194/2006 z dne 30.1.2007 in VIII Ips 6/2007 z dne 15.5.2007).

Pritožba je utemeljena v delu, v katerem opozarja, da tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga kot pogoja za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za tožnico. Utemeljen poslovni razlog je v 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR določen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, le-ta pa ni podan s tem, da se uskladi dejansko delo, ki ga delavec opravlja, z opisom tega dela v novi pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedbe priče M.P.H. ugotovilo, da je imela tožnica pred odpovedjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto navadne delavke, delo pa je opravljala na delovnem mestu čistilke, za katero ji je bila tudi ponujena nova pogodba o zaposlitvi. To pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, saj je tožnica že pred odpovedjo opravljala enako delo kot po novi pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka bi ji - če bi hotela uskladiti dejansko stanje s pogodbo o zaposlitvi - lahko oziroma morala zgolj ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 47. člena ZDR. Takšna nova pogodba o zaposlitvi bi po določbi 3. odstavka istega člena ZDR veljala, če bi z njo soglašala tudi nasprotna stranka, s tem pa bi tudi nadomestila staro pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da je obstajal utemeljeni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, je napačna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo tožničini pritožbi.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, s katerimi tožeči stranki grajata odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev določbe 4. člena pogodbe o zaposlitvi (o določitvi plače) z dne 1.12.2005, ki sta jih tožnika podpisala potem, ko sta sprejela ponudbo za zaposlitev na drugem ustreznem delu, ter odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačevanje plač po odpovedani oziroma po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi. Zgolj na podlagi ugotovitve o neutemeljenosti odpovednega razloga ni mogoče šteti, da je nova pogodba o zaposlitvi nična ali izpodbojna. Neveljavnost pogodbe o zaposlitvi je sicer urejena v 12. do 14. členu ZDR, pri čemer je v 12. členu tega zakona predvidena subsidiarna uporaba splošnih pravil civilnega prava. To ne pomeni, da je lahko nična oziroma izpodbojna zgolj pogodba o zaposlitvi v celoti, saj je potrebno izhajati iz načela, da je neveljavnost pogodbe skrajno sredstvo in da je potrebno, če je le mogoče, stremeti k temu, da se pogodba ohrani v veljavi. Prav s tem namenom ureja 1. odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07) delno ničnost pogodbe: zaradi ničnosti posameznega pogodbenega določila namreč ni nična celotna pogodba, če le lahko obstane brez tega ničnega določila. Tako je potrebno v konkretnem primeru presoditi, ali ni morda v novi pogodbi o zaposlitvi določilo o plači tožnika in tožnice nično. Takšna možnost izhaja tudi iz 30. člena ZDR, po katerem je določilo v pogodbi o zaposlitvi, ki nasprotuje splošnim določbam o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnem aktu delodajalca, neveljavno, posledica pa je neposredna uporaba določbe zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta. Za tožeči stranki to pomeni, da v izpodbijani pogodbi o zaposlitvi ne sme biti določena nižja plača kot za njuno delovno mesto izhaja iz tarifne priloge Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (panožna KP; Ur. l. RS, št. 58/01 do 45/06).

Sporni prvi del 4. člena pogodb o zaposlitvi z dne 1.12.2005 (prilogi A4 in A6) določa osnovno plačo tožečih strank v bruto znesku, ta znesek pa ustreza izhodiščni plači iz tarifne pogodbe k panožni KP za tarifni razred, v katerega sodi delovno mesto tožnika (II. razred) oziroma tožnice (I. razred). Poleg tega je v drugem odstavku istega člena pogodbe o zaposlitvi predvideno usklajevanje tako določene plače s spremembo tarifne priloge kolektivne pogodbe dejavnosti ali zakonskih predpisov, ki določajo spremembo plače. Takšno določilo torej ni nično, saj tožniku in tožnici ne daje manj pravic, kot izhajajo iz veljavne zakonodaje oziroma sklenjenih kolektivnih pogodb, prav tako pa tudi ni izpodbojno, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, saj tožeči stranki niti ne navajata izpodbojnega razloga, in sicer da je bila njuna volja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s takšno vsebino obremenjena z napako, kot je določeno v 94. členu OZ. Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je torej materialnopravno pravilna. Neutemeljen pa je tudi zahtevek tožečih strank za izplačilo plač po pogodbah o zaposlitvi, ki sta veljali do 1.12.2005, saj sta ponudbo za sklenitev novih pogodb o zaposlitvi sprejeli, pogodbi o zaposlitvi pa sta veljavni, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka je namreč dolžna izplačevati plače le v skladu z veljavnimi pogodbami o zaposlitvi. Ker pa je bila v tem sporu ugotovljena neutemeljenost odpovednega razloga v zvezi z rednima odpovedima pogodb o zaposlitvi z dne 1.12.2005, bi bili tožeči stranki upravičeni do morebitne odškodnine za premoženjsko škodo, ki jima je zaradi ravnanja tožene stranke nastala. Odškodninskega zahtevka pa v tožbi nista postavili, poleg tega pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče M.P.H. tudi ugotovilo, da do znižanja plač oziroma prikrajšanja pri plači do dneva sojenja oziroma izdaje izpodbijane sodbe niti ni prišlo. V kolikor pa bo do nastanka škode prišlo v bodoče, jo bosta tožnik in tožnica lahko uveljavljala z novo tožbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenih razlogov delno ugodilo pritožbi in po določilu 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP in 2. točko 365. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

V tem individualnem delovnem sporu sta tožeči stranki zahtevali delno razveljavitev pogodb o zaposlitvi ter postavili s tem povezan denarni zahtevek. Za takšne spore pa revizija ni dovoljena na podlagi samega zakona, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena in 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) odločalo o tem, ali dopustiti revizijo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V tej zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti.