Jedro

V fazi kazenskega postopka po vložitvi obtožnice sodišče pri preizkusu obstoja utemeljenega suma ne more presojati verodostojnosti protislovnih dokazov. Takšno presojo lahko opravi le po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi.

Ker mora senat v skladu z določbo 2. odstavka 207. člena ZKP po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, to pomeni, da lahko pripor na podlagi sklepa senata traja največ dva meseca od izdaje zadnjega sklepa. Zato navedba časa, za katerega se pripor podaljša, ni obvezna in tudi ne nujna sestavina izreka sklepa o podaljšanju pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 19.3.2004 po določbi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. J.D. in obd. S.H. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 31.3.2004 ugodilo pritožbi zagovornika obd. J.D. in pripor zoper tega obdolženca odpravilo, pritožbo zagovornika obd. S.H. pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. S.H., odvetnik B.S. iz C., je dne 9.4.2004 priporočeno po pošti vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obd. S.H. odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem mnenju je bila utemeljenost suma do sedaj potrjena z vložitvijo obtožnice, navedbe, ki jih v zvezi s pritegnitvijo izvedenke A.V.G. navaja obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Ponovitvena nevarnost je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena in podprta tako s podatki izvedencev medicinske stroke kot s prejšnjo kaznovanostjo obdolženca, tako da so bile okoliščine, da lahko pride do tega, da kaznivo dejanje ponovi, pravilno ugotovljene. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni utemeljena v delu, v katerem navaja, da izrek senata sodišča prve stopnje ne vsebuje določitve časa, za katerega se pripor podaljša. Navedba časa, do katerega se pripor podaljša, ni obvezna sestavina izreka takega sklepa, jo je pa mogoče povzeti iz razlogov na zadnji strani izpodbijanega sklepa, kjer je točno navedeno, da je senat podaljšal pripor zoper obdolženca in da bo, v kolikor glavna obravnava ne bo končana, po preteku dveh mesecev od sklepa o priporu, tudi brez predloga strank preizkusil, ali so še podani razlogi za pripor in ga s sklepom podaljšal ali odpravil. Tako ni nobenega dvoma, do kdaj je pripor zoper obdolženega H. podaljšan.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih konkretno ne opredeli. Iz obrazložitve, v kateri njen vložnik navaja, da izpodbijana sklepa nista v zadostni meri izkazala utemeljenega suma, da bi obdolženi sploh storil kaznivo dejanje (očitno kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 135. člena KZ) in da so navedbe izpodbijanih sklepov o nevarnostnih okoliščinah neutemeljene in nasprotne doslej zbranim dokazom, sledi njegova ocena, da ni podana zakonska podlaga za podaljšanje pripora zoper obdolženca po vloženi obtožnici.

Kot sicer pravilno poudarja zahteva, je temeljni pogoj za odreditev in tudi za podaljšanje pripora utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ob hkratni ugotovitvi, da je podan tudi eden izmed v 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP opredeljen priporni razlog. Na obstoj utemeljenega suma sodišče sklepa na podlagi zbranih podatkov in dokazov, ki po svoji vsebini in vrednosti kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano.

V obravnavani zadevi, v kateri je zoper obdolženca vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena v zvezi s 25. členom KZ ter zaradi kaznivih dejanj posebno hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 135. člena in protipravnega odvzema prostosti po 4. odstavku 143. člena KZ, sodišče obstoj utemeljenega suma ugotavlja na podlagi doslej zbranih podatkov in dokazov. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzema bistveno vsebino v kazenskem spisu vsebovanega dokaznega gradiva ter na njegovi podlagi razumno ocenjuje, da je izkazan utemeljen sum tudi glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe. Pri tem se opira na izvid in mnenje izvedenke kemijske stroke A.V.G. glede okoliščine, povezane z načinom in vzrokom, zaradi katerega so se vnela oškodovankina oblačila. V sicer obširni obrazložitvi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti graja izvid in mnenje navedene izvedenke s trditvijo, da je strokovno in metodološko popolnoma nepravilno in kot takšno neuporabno za predmetni kazenski postopek. S tem in z ostalo utemeljitvijo, v kateri prikazuje pomanjkljivosti in nasprotja, ki so po njegovem stališču podana v izvedenskem mnenju, zahteva načenja vprašanje dokazne presoje tega mnenja in s tem v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Prav tako je treba poudariti, da sodišče pri preizkusu obstoja utemeljenega suma v tej fazi kazenskega postopka ne more presojati verodostojnosti protislovnih dokazov. Takšno presojo lahko opravi le po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi.

Izpodbijani pravnomočni sklep pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obd. S.H. upošteva težo in način storitve kaznivih dejanj, njegove osebne lastnosti ter prejšnje življenje. Gre za objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih utemeljeno sklepa, da obstaja pri obdolžencu realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. Zahteva za varstvo zakonitosti se pri graji te odločitve sklicuje predvsem na psihiatrični izvid in mnenje doc. dr. S.Z. in klinično psihološko izvedensko mnenje doc. dr. T.P. Nakazuje, da izpodbijani pravnomočni sklep ne upošteva celotne vsebine izvedenskih mnenj, iz katere po stališču zahteve ne izhaja, da bi bil obdolženec kakorkoli nevaren za okolico. Senat sodišča prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve njegovega sklepa, na podlagi načina obdolženčevega ravnanja presodil, da gre pri njem za agresivno osebnost, ki si pravila komuniciranja z drugimi tudi v konkretnih situacijah razlaga po svoje in je pri tem brezvestno brezskrben do posledic, ki utegnejo nastati ali pa so že nastale z njegovim agresivnim vedenjem. Sodišče druge stopnje je soglašalo s takšno presojo ter jo utemeljilo tudi s temeljnimi izsledki izvedenca klinične psihologije dr. T.P. glede obdolženčevih lastnosti in njegovega ravnanja na področju medsebojnih odnosov ter z oceno mnenja izvedenca psihiatra dr. S.Z. o možnostih obdolženčevega nasilnega reagiranja v položaju, ko bo prizadeta njegova lastnina ali njegovo samospoštovanje. Ne glede na navedbe zahteve, ki s sklicevanjem na ostalo vsebino izvedenskih mnenj, dejansko napada v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP njuno oceno kot nepopolno, je sodišče z upoštevanjem te in ostalih okoliščin, ki jih je navedlo v obrazložitvi napadenega sklepa, utemeljeno zaključilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Sodišče je ugotovilo tako obstoj utemeljenega suma v smeri obdolžencu očitanih kaznivih dejanj kot tudi danost objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki jih je tudi pravilno presodilo. Zato je imelo zakonsko podlago za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici in odločitvi, ki jo je sprejelo, ni mogoče očitati nezakonitosti.

Po določbi 2. odstavka 272. člena ZKP senat (6. odstavek 25. člena) po prejemu obtožnice preizkusi po uradni dolžnosti, ali so še dani razlogi za pripor. Če ugotovi, da so podani, izda sklep, s katerim ga podaljša. V skladu z določbo 2. odstavka 207. člena ZKP mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. To pomeni, da lahko pripor na podlagi sklepa senata traja največ dva meseca od izdaje zadnjega sklepa. Zato navedba časa, za katerega se pripor podaljša, ni obvezna in tudi ne nujna sestavina izreka sklepa o podaljšanju pripora, zaradi katere bi lahko bil tak sklep nezakonit. Sicer pa sodišče po uradni dolžnosti odpravi pripor, če prenehajo razlogi, ki so narekovali njegovo odreditev oziroma podaljšanje (3. odstavek 192. člena in 3. odstavek 200. člena ZKP). Povsem jasno je tudi, da lahko stranke pred potekom roka dveh mesecev predlagajo odpravo pripora, če ocenijo, da zanj ni več razlogov.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. S.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).