Jedro

Pravilna je presoja, da je avtomobil ali drug predmet mogoče zaseči tudi osebi, za katero ni podan sum, da je storila kakšno kaznivo dejanje; bistveno je, da je obstajal realen sum, da je bilo v zvezi z avtomobilom storjeno kaznivo dejanje in da bi avtomobil utegnil služiti v postopku kot dokaz.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.879,92 € odškodnine za škodo, nastalo zaradi zasega tožničinega osebnega avtomobila za potrebe dokazovanja v kazenskem postopku zoper obdolženega M. Š.. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 849,15 € pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica vlaga revizijo ''iz vseh revizijskih razlogov''. Izpodbijani sodbi očita, da nima jasnih razlogov o konkretnih pritožbenih navedbah, da so organi toženke v kazenskem postopku zoper M. Š. zasegli tožničino vozilo za več kot leto in dva meseca kljub dejstvu, da je tožnica z listinami izkazala, da je dobroverni uporabnik (lizingojemalec) vozila, in nespornemu dejstvu, da je tudi prodajalec vozilo kupil v dobri veri. Nejasni, nadaljuje, so razlogi pritožbenega sodišča tudi glede ključnega pritožbenega očitka, da so razlogi prvostopenjske sodbe o protipravnosti ravnanja toženke pavšalni in v nasprotju z listinami v spisu. Očitno je, da je pritožbeno sodišče – enako kot pred njim že prvostopenjsko sodišče – protipravnost ravnanja tožene stranke presojalo zgolj z vidika sklepa o zasegu vozila, do vprašanja, ali je bilo vozilo upravičeno zaseženo za obdobje več kot enega leta, pa se ni opredelilo. Izpodbijana sodba, zaključi, zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, prav tako pa je materialnopravno napačna.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijske očitke je mogoče strniti v eno samo stališče: sodišči sta spregledali, da je tožnica protipravnost ravnanja organov tožene stranke utemeljevala (tudi) z dejstvom, da je ukrep zasega avtomobila v kazenskem postopku trajal dlje, kot bi smel (do ugotovitve, ''da ima vozilo vse originalne dele in da ni bilo preurejeno oziroma predelano'' ter da ga je od dobrovernega prodajalca pridobila v dobri veri, bi se organi pregona po njenem mnenju mogli in morali dokopati prej kot v trinajstih mesecih), zato se do tega sploh nista opredeljevali. To stališče je zmotno. Tožnica vse do revizijskega postopka protipravnosti ni izvajala iz eventualno nezadostnega oziroma prepočasnega postopanja v kazenskem postopku, za potrebe katerega je bil njen avtomobil odvzet, pač pa je ta element odškodninske odgovornosti apodiktično pripisovala že dejstvu, da je bil avto zasežen. Z drugimi besedami, bistvo protipravnosti je tožnica vseskozi videla v samem aktu zasega, ki ga, ker naj bi bilo že tedaj očitno, da pri kaznivem dejanju, ki je bilo predmet kazenskega postopka, ni sodelovala, saj je avtomobil pridobila v dobri veri, dobroveren pa je bil tudi njen pravni prednik, sploh ne bi smelo biti (kar je po njeni logiki potrdil tudi sklep sodišča o vrnitvi avtomobila), eventualno nepravilnega ali nezadostno skrbnega ravnanja organov pregona po njem pa ni zatrjevala. Ker to pomeni, da se sodišči do tega v reviziji nanovo izpostavljenega aspekta protipravnosti niti nista mogli opredeljevati, in ker iz razlogov izpodbijane sodbe ne veje nobena materialnopravna napaka (pravilna je presoja, da je avtomobil ali drug predmet mogoče zaseči tudi osebi, za katero ni podan sum, da je storila kakšno kaznivo dejanje; bistveno je, da je obstajal realen sum, da je bilo v zvezi z avtomobilom storjeno kaznivo dejanje in da bi avtomobil utegnil služiti v postopku kot dokaz(1)), revizija ni utemeljena.

7. Po povedanem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Primerjaj npr. sodbi II Ips 522/2005 z dne 14. 11. 2007 in II Ips 482/2006 z dne 15. 1. 2009.