Jedro

Ker ni bilo opravljeno znižanje izhodiščnih plač na način in po postopku, kot ga določa 33. člen SKPG (Ur.l. RS št. 31/90), ampak je delodajalec le ustno, brez sprejetih sklepov ob sicer doseženem ustnem soglasju organov upravljanja znižal izhodiščne plače, je ravnal nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici na račun razlike v plači 125.261,42 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zapadlih mesečnih zneskov tako, kot sledijo iz izreka sodbe. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici tudi stroške postopka v višini 36.680,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1994 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi tožena stranka ponovno poudarja, da je bilo znižanje izhodiščnih plač delavcev sprejeto na poslovodnem organu toženca.

Soglasje k znižanju je dal tako organ upravljanja kot tudi sindikat, vendar ti sklepi so bili izpuščeni iz zapisnikov teh organov, obstajajo pa priče, ki bi lahko potrdile, da je bil takšen sklep sprejet. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Tožena stranka kljub temu, da je bila kar trikrat pozvana k predložitvi dokazil o znižanju izhodiščnih plač na 80 %, le-teh ni predložila. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, naj bi bili sprejeti sklepi o znižanju izhodiščnih plač izpuščeni iz zapisnikov organov, ki so odločali o znižanju, kar potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da delodajalec pismenih sklepov sploh ni sprejel, zato jih tudi ni predložil. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno štelo, da tožena stranka ni na način in po postopku, kot to zahteva Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo - SKGP (Ur.l. RS št. 31/90), znižala izhodiščne plače delavcev. Po 42. členu Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 19/91) se za vsa področja, ki niso urejena z branžno kolektivno pogodbo, uporabljajo določbe SKGP. Po 33. členu te kolektivne pogodbe je znižanje izhodiščnih plač delavcem dovoljeno samo na podlagi sklepa, ki ga sprejme poslovodni organ ob soglasju organa upravljanja. Poslovodni organ sprejme tako odločitev na podlagi kriterijev, ki so določeni v kolektivnih pogodbah dejavnosti, dokler pa teh kriterijev ni, določi organ upravljanja na podlagi tekočih in razvojnih možnosti nižje izhodiščne plače, vendar največ za 20%.

Ker ni bilo opravljeno znižanje izhodiščnih plač v skladu z določbami navedene kolektivne pogodbe, so pravno nepomembne trditve pritožbe, da obstajajo priče, ki bi lahko potrdile, da so bili takšni sklepi ustrezno sprejeti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena zahtevati razliko med prejeto znižano plačo in osnovno plačo, ki bi ji šla po pogodbi o zaposlitvi.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.