Jedro

Ker oškodovanec ni stranka postopka, nima pravice zahtevati izločitve sodnika, sodišču lahko poda le pobudo za izločitev sodnika. Izločeni sodnik, če se s pobudo ne strinja, oškodovanca o tem le obvesti, brez izdaje formalne odločbe in brez poprejšnje kontradiktornosti. Zoper takšno "nestrinjanje" razpravljajočega sodnika oškodovanec nima posebne pritožbe.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo pooblaščencev oškodovanke za izločitev preiskovalnega sodnika.

2. Zoper sklep se pritožujejo oškodovankini pooblaščenci, brez navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3. Ob odločanju o pritožbi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je treba izpodbijani sklep razveljaviti že po uradni dolžnosti.

4. Skladno s petim odstavkom 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mora pritožbeno sodišče, ko preizkuša pritožbo zoper sklep, po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali je sklep izdal upravičeni organ (funkcionalna pristojnost) (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 60 in 870 – v nadaljevanju: Horvat).

5. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da izpodbijanega sklepa ni izdal funkcionalno pristojni organ.

6. ZKP v prvem odstavku 41. člena določa, da lahko izločitev sodnika zahtevajo stranke. Stranki kazenskega postopka sta tožilec in obdolženec (prvi odstavek 144. člen ZKP). Oškodovanec nima položaja stranke postopka, razen, kadar sam zavzame položaj tožilca, saj je stranka kazenskega postopka tisti procesni subjekt, ki zahteva odločitev sodišča ali zoper katerega se zahteva odločitev sodišča (sodba VSRS I Ips 25224/2012 z 12. 5. 2016, tč. 5). Ker oškodovanec torej ni stranka kazenskega postopka, tudi nima pravice zahtevati izločitev sodnika, sodišču lahko poda le pobudo za izločitev sodnika (Horvat, str. 103). V primeru tovrstne oškodovančeve pobude tudi ni predviden kontradiktorni postopek. Pravico do enakega varstva pravic, katere odraz v kazenskem postopku so načelo kontradiktornosti, enakost orožij in pravica do izjave, namreč Ustava Republike Slovenije v 22. členu zagotavlja vsakomur v postopku pred sodišči ali organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih – torej strankam postopka (Jambrek Peter, Enakost orožij v kontradiktornem postopku, v: Komentar ustave Republike Slovenije, spletna izdaja, Ljubljana 20021). Načelo kontradiktornosti iz 16. člena ZKP, katerega namen je zagotoviti uravnoteženost, poštenost kazenskega postopka, se prav tako izrecno nanaša zgolj na stranke postopka (Horvat, str. 42-43). Zato izločani sodnik, če se z oškodovančevo pobudo za svojo izločitev strinja, ravna po 40. členu ZKP, če se s pobudo ne strinja, pa oškodovanca o tem le obvesti, brez poprejšnje dodatne kontradiktornosti in brez izdaje formalne odločbe (Horvat, str. 103). Zoper takšno „nestrinjanje“ razpravljajočega sodnika oškodovanec nima posebne pritožbe, saj kot pojasnjeno ne gre za formalno odločitev sodišča o zahtevi stranke.

7. V obravnavanem primeru oškodovanka nedvomno ni imela položaja stranke. Glede na zgoraj pojasnjeno gre zato ustni predlog oškodovankinega pooblaščenca za izločitev preiskovalnega sodnika šteti kot pobudo sodišču za izločitev sodnika. Ker se izločani sodnik očitno (glede na vsebino njegove izjave na l. št. 90) s pobudo za svojo izločitev ni strinjal, bi moral ravnati kot zgoraj opisano, torej o pobudi sam „odločiti“ tako, da bi oškodovanko zgolj obvestil, da se s pobudo ne strinja in se ne bo izločil, brez izdaje formalne odločbe. Namesto tega je sodnik ravnal, kot da bi izločitev na podlagi prvega odstavka 41. člena ZKP zahtevala stranka, in pripravil izjavo za predsednico sodišča po tretjem odstavku 42. člena ZKP ter ji pobudo posredoval v odločitev. Predsednica sodišča prve stopnje pa je pobudo neutemeljeno vzela v obravnavo in na podlagi prvega odstavka 42. člena ZKP o njej tudi odločila – jo zavrnila.

8. Ker ni šlo za zahtevo stranke za izločitev sodnika po prvem odstavku 41. člena ZKP, temveč zgolj za pobudo oškodovanke (oz. njenega pooblaščenca), predsednica sodišča ni bila funkcionalno pristojna za obravnavanje pobude, temveč bi moral pobudo, kot pojasnjeno v 6. točki tega sklepa, obravnavati razpravljajoči sodnik. Ker se razpravljajoči sodnik s pooblaščenčevo pobudo očitno ni strinjal, je bila njegova dolžnost le to, da oškodovanko oziroma njenega pooblaščenca s tem seznani, bodisi ustno na naroku ali pisno z dopisom, brez izdaje formalne odločbe.

9. Skladno z navedenim je torej jasno ne samo, da predsednica sodišča prve stopnje za izdajo izpodbijanega sklepa ni bila funkcionalno pristojna, saj bi moral o pobudi oškodovanke odločati razpravljajoči sodnik sodišča prve stopnje, temveč tudi, da izpodbijani sklep, ne glede na izdajajoči organ, sploh nikoli ne bi smel biti izdan. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku „zahtevo za izločitev sodnika“ pravilno obravnavati kot pobudo oškodovanke, skladno s 6. točko tega sklepa.

1 Dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/enakost-orozij-v-kontradiktornem-postopku/.