Jedro

Zastaranje odškodninskega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode začne teči takrat, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje glede poškodb, ki jih je utrpel v posledici škodnega dogodka, stabiliziralo dne 2. 10. 2006, ko je tožnik opravil zaključni pregled pri kirurgu in je bila ugotovljena dobra funkcionalnost desne zgornje okončine. Zato je pravilno presodilo, da so bile tožniku takrat znane vse okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter posledično uveljavljati odškodninski zahtevek, tudi glede zatrjevanih bolečin, ki bi jih tožnik lahko uveljavil v okviru zahtevka za pretrpljene in bodoče telesne bolečine. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil šele 9. 8. 2013, torej po preteku tri letnega subjektivnega zastaralnega roka, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine za primarno nepremoženjsko škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 5. 1. 2006, zastaral. Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS se upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine. Ker je invalidnina le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. in II. točki izreka delno spremeni tako, da se točki I. in II. izreka sodbe na novo glasita: "I. Toženki sta v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki znesek 17.233,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.814,00 EUR od dne 17. 6. 2011 dalje do plačila in od zneska 419,83 EUR od dne 9. 8. 2013 dalje do plačila, pod izvršbo, na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke št. 0636 9110 8285 885, odprt pri Banki Celje.

V presežku se tožbeni zahtevek za znesek 1.656,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

II. Toženki sta v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.813,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila, pod izvršbo, na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke št. ..., odprt pri Banki A.. "

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 517,38 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe nerazdelno plačati tožeči stranki 12.733,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.314,00 EUR od dne 17. 6. 2011 dalje do plačila in od zneska 419,83 EUR od dne 9. 8. 2013 dalje do plačila, pod izvršbo, na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo 6.156,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da sta toženki dolžni v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe nerazdelno plačati tožniku stroške postopka v znesku 2.431,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila, pod izvršbo, na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (zavrnilni del) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se s presojo sodišča o razmejitvi t.i. primarnega in sekundarnega zdravljenja in posledično s tekom zastaralnega roka. Tudi ob upoštevanju stališča, da je bilo primarno zdravljenje zaključeno 2. 10. 2006, odškodninska terjatev ni bila zastarana, ko pri tožniku škoda še ni ustaljena. Zato zastaranje še ni pričelo teči. Navaja, da je zdravljenje potekalo kontinuirano, najkasneje do 5. 6. 2014, pri čemer je končne odločitve o vseh relevantnih medicinskih posegih sprejemalo strokovno medicinsko osebje. Ker v tožnikovem primeru zdravljenje ni bilo pretrgano pred 5. 6. 2014, ni prišlo do zastaranja odškodninskih zahtevkov. To potrjujejo tudi delna plačila tožene stranke iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, vključno s sklenjeno sodno poravnavo glede odškodninske rente. Vztraja, da je tožnik pri odločitvi za operativno odstranitev osteosintetskega materiala v celoti sledil pobudi izbrane zdravnice Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in njenim argumentom v prid operacije. Ker je težko prenašal bolečine, ki naj bi prenehale po odstranitvi oseosintetskega materiala, je pristal na operacijo. Sodišče je bistveno kršilo postopek, ker ni zaslišalo zdravnice Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj bi bilo njeno zaslišanje nujno. Poudarja pa, da tožnik pred prejemom dopolnilnega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni imel razlogov za postavitev dokaznega predloga za zaslišanje izbrane zdravnice. Sodišče je napačno dokazno ocenilo izpoved sodnega izvedenca medicinske stroke, B.B.. Na podlagi njegovega pričanja je tožnik utemeljeno sklepal, da je bilo pri njem zdravljenje kontinuirano. Ker sodišče ni sledilo njegovi izpovedi, sodba predstavlja "sodbo presenečenja". Izvedenec je izpovedal, da je bilo celotno tožnikovo zdravljenje v vzročni zvezi s poškodbo z dne 5. 1. 2006, da je bilo zdravljenje kontinuirano do leta 2014, da je bila odločitev o operaciji sprejeta in potrjena v strokovnih medicinskih krogih. Pojasnil je še, da se z izrazom "primarno in sekundarno zdravljenje" ni povsem strinjal in se je zavzemal za izraz posledično zdravljenje. Sodišče bi glede na vsebino razprave na zadnjem naroku v okviru materialno procesnega vodstva moralo tožnika opozoriti, da izpovedbe izvedenca ne bo upoštevalo, ker je avtor pisnega mnenja komisija kot kolektivni organ. Dokazno breme glede zastaranja je na strani toženk, ki pa dokaznemu bremenu nista zadostili. Ker glavni zahtevek ni zastaral, niso zastarali akcesorni zahtevki, zato je tožnik upravičen do celotnega zneska kapitaliziranih obresti. Napačna je tudi odločitev sodišča glede vštevanja invalidnine. Znižanje odškodnine za 6.000,00 EUR zaradi satisfakcije, ki jo tožniku prinaša invalidnina, je v nasprotju s sodno prakso. Sodba v tem delu ne vsebuje razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Glede na sodno prakso manjši zneski invalidnine ne rezultirajo v znižanju odškodnine iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (npr. sodba in sklep VS RS II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007). V drugih primerih pa je sodišče zaradi priznane invalidnine odškodnino znižalo za od 10 % do 20 % (II Ips 390/2004, II Ips 339/2004, II Ips 267/1999), medtem ko je sodišče za cca. 25 % znižanje odškodnine ocenilo za pretirano (II Ips 549/2000). Zato je znižanje odškodnine v konkretnem primeru za 40 % pretirano. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede upoštevanja invalidnine pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

5. Tožnik v pritožbi sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri odločitvi glede upoštevanja invalidnine pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče je v 12. točki obrazložitve pojasnilo razloge za odločitev, v kolikšnem delu je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo invalidnino, ki jo bo tožnik prejemal tudi v bodoče, med razlogi pa ni nasprotij, zato je sodbo v tem delu vsekakor mogoče preizkusiti. Je pa v tem delu sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja to kršitev, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu in ni zaslišalo zdravnice Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Priča naj bi potrdila, da je bila pobudnica za tožnikovo odločitev za operativno odstranitev osteosintetskega materiala. Sodišče prve stopnje je zavrnitev neizvedenih dokazov res skopo obrazložilo, vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje o neizvedbi dokaza z zaslišanjem zdravnice pravilna. Res sicer velja načelna dolžnost sodišč, da izvajajo predlagane dokaze, saj zavrnitev utemeljujejo le upravičeni razlogi. Vendar lahko sodišče utemeljeno zavrne dokazni predlog, kadar je predlagan za ugotavljanje dejstev, ki za presojo niso pomembna. Priča, ki jo je predlagal tožnik, naj bi izpovedala, da je bila operacija za odstranitev osteosintetskega materiala izvedena na njeno pobudo, kar pa ni bistveno in ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja.

7. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejanskih ugotovitev, da se je tožnik poškodoval 5. 1. 2006 pri opravljanju dela na delovnem mestu odgovornega rudarja na odkopu, ko so nanj zaradi izgube podpore padle deske in ga pri tem poškodovale. Tožnik je v nezgodi utrpel obtolčenino desne nadlahti, zlom desne nadlahtnice in obtolčenino glave. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od prve toženke, kot od svojega delodajalca, in od druge toženke, pri kateri je imela prva toženka zavarovano civilno odgovornost, zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Temelj zahtevka med strankami ni bil sporen.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora zastaranja izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da začne zastaranje teči od trenutka, ko je škoda določljiva, to je tedaj, ko oškodovanec izve za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ima vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo namreč po 352. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in njegove dopolnitve ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku dne 5. 1. 2006 utrpel obtolčenino desne nadlahti in obtolčenino glave ter zlom desne nadlahtnice, pri čemer je izvedenski organ obtolčenini glave in desne nadlahti opredelil kot lahki telesni poškodbi, zaprti zlom desne nadlahtnice pa kot hudo telesno poškodbo, ki je zahtevala kirurško oskrbo (vstavitev osteosintetskega materiala). Primarno tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 2. 10. 2006, ko je tožnik opravil zaključni pregled pri kirurgu in je bila ugotovljena dobra funkcionalnost desne zgornje okončine. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku absolutnih indikacij za odstranitev ploščice iz desne nadlahtnice ni bilo, obstajala pa je relativna indikacija v obliki subjektivnih težav, to je bolečin v roki. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da se vstavljeni operativni material kasneje z operacijo ne odstranjuje (ker takšen poseg pogosto spremljajo resni zapleti), pri tožniku pa je bila narejena izjema zaradi navajanja bolečin. Tožnik in njegov izbrani sekundarni zdravnik sta se za operativni poseg odstranitve osteosintetskega materiala (sekundarni poseg) odločila zato, ker sta pričakovala, da bodo zatrjevane bolečine po odstranitvi plošče popustile. Po odstranitvi osteosintetskega materiala iz desne nadlahtnice pa je prišlo do okvare desnega radialnega živca. Pri tožniku je bilo sekundarno zdravljenje zaključeno 5. 6. 2014, ko je bil tožnik zadnjič obravnavan pri kirurgu, ki mu je 21. 3. 2008 opravil sekundarni poseg.

10. V konkretnem primeru je za presojo, kdaj začne teči zastaranje, bistvena ugotovitev, kdaj se je stanje glede poškodbe, ki jo je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka (zlasti zlom desne nadlahtnice) stabiliziralo do takšne mere, da je bilo mogoče škodo oceniti po obsegu, ne glede na možnost nadaljnjega (sekundarnega) zdravljenja (odstranitev osteosintetskega materiala iz desne nadlahtnice), s katerim je mogoče omiliti oziroma zmanjšati zatrjevane bolečine, kot posledice poškodbe. Kot že rečeno začne zastaranje odškodninskega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode teči takrat, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo (primerjaj odločbe Vrhovnega Sodišča Republike Slovenije II Ips 237/2012, II Ips 574/2008, II Ips 7/2004). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje glede poškodb, ki jih je utrpel v posledici škodnega dogodka, stabiliziralo dne 2. 10. 2006, ko je tožnik opravil zaključni pregled pri kirurgu in je bila ugotovljena dobra funkcionalnost desne zgornje okončine. Na podlagi navedenega pa je pravilno presodilo, da so bile tožniku takrat znane vse okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter posledično uveljavljati odškodninski zahtevek, tudi glede zatrjevanih bolečin, ki bi jih tožnik lahko uveljavil v okviru zahtevka za pretrpljene in bodoče telesne bolečine. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil šele 9. 8. 2013, torej po preteku tri letnega subjektivnega zastaralnega roka, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine za primarno nepremoženjsko škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 5. 1. 2006, zastaral. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je zastaral tudi odškodninski zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki je tožniku nastala pred dnem 9. 8. 2010, saj je tožnik zanjo izvedel že ob nastanku in bi jo lahko tedaj tudi uveljavljal. 11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da delno plačilo ni pretrgalo zastaranja na podlagi drugega odstavka 364. člena OZ. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da bi tudi v tem primeru prišlo do enakega zaključka, glede na to, da je bil nesporni del odškodnine za škodo, nastalo v škodnem dogodku, tožniku izplačan najkasneje dne 13. 5. 2008 in da so se kasnejša izplačila nanašala na povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, nastale zaradi sekundarnega zdravljenja ter izgube na zaslužku kot sukcesivno nastajajoče škode. Pritožbene navedbe, ki takšnemu zaključku nasprotujejo, so zato neutemeljene.

12. Glede na zastaranje glavnih terjatev je posledično pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju zakonskih zamudnih obresti. V skladu s 344. členom OZ, v primeru, ko zastara glavna terjatev oziroma ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni. Zato so pritožbene navedbe o nezastaranju zakonskih zamudnih obresti neutemeljene.

13. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi terminov primarno in sekundarno zdravljenje ni utemeljen. Uporaba terminov primarno in sekundarno zdravljenje namreč nima nikakršnega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Termina je sodišče prve stopnje povzelo iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je na ta način razmejila zdravljenje poškodb kot posledico škodnega dogodka 5. 1. 2006 in zdravljenje posledic sekundarnega posega (odstranitev osteosintetskega materiala iz desne nadlahtnice), v katerem je prišlo do okvare desnega radialnega živca. Slednje sodi v okvir t. i. sekundarnega zdravljenja, ki pa ne predstavlja kontinuiranega zdravljenja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ta ugotovitev pa ima podlago v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. V zvezi z neupoštevanjem mnenja izvedenca B.B., kot ga je podal na zaslišanju, da je bilo tožnikovo zdravljenje kontinuirano od prvega dne do leta 2014, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bila v tem sporu imenovana komisija specialistov medicinske stroke, ki je podala izvedensko mnenje in kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Že sodišče prve stopnje pa je poudarilo, da je izvedenec kljub drugačnemu mnenju glede tožnikovega nepretrganega zdravljenja vztrajal pri izvedenskem mnenju, kot ga je podala Komisija za izvedenska fakultetna mnenja. Zato so pritožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru za "sodbo presenečenja" neutemeljene.

14. Utemeljeno tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji pravične odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, invalidnino, ki jo bo tožnik prejemal tudi v bodoče, upoštevalo v previsokem znesku. Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS se upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine (II Ips 91/2003, II Ips 549/2000, II Ips 267/99, II Ips 413/99, II Ips 397/96). Ker je invalidnina le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 466/2002 z dne 16. 10. 2003).

15. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da tožnik v skladu z odločbo ZPIZ z dne 8. 12. 2009 prejema invalidnino v znesku 40,77 EUR in bo glede na pričakovano življenjsko dobo v Republiki Sloveniji iz tega naslova prejel približno 18.000,00 EUR, vpliv invalidnine po prostem preudarku ocenilo v višini 1/3 tega zneska, to je v višini 6.000,00 EUR, za kolikor je tudi zmanjšalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, to je iz prisojenega zneska 15.300,00 EUR na 9.300,00 EUR. Takšno znižanje odškodnine zaradi vpliva invalidnine pa je po presoji pritožbenega sodišča glede na podobne primere v sodni praksi pretirano. Po oceni pritožbenega sodišča znižanje razmerja prejete satisfakcije iz naslova invalidnine do ugotovljene škode na 10 % predstavlja pravično razmerje glede na korist, ki jo bo oškodovanec imel od prejemanja invalidnine (primerjaj odločbe Vrhovnega Sodišča II Ips 549/2000, II Ips 64/2012). Glede na navedeno znaša primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zmanjšana za 10 %, 13.800,00 EUR in ne 9.300,00 EUR, kot je presodilo sodišče prve stopnje.

16. Tožnik odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo po ostalih postavkah, ki jo je sodišče odmerilo za škodo, to je poškodbo desnega radialnega živca, kot posledico odstranitve osteosintetskega materiala iz desne nadlahtnice, ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve presodilo v okviru uradnega preizkusa materialnega prava in pri tem ugotovilo, da prisojena denarna odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ.

17. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru tako znaša 23.600,00 EUR (8.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in druge neugodnosti, 1.500,00 EUR za strah, 13.800,00 EUR za prestane in bodoče duševne odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 300,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti). Ob upoštevanju valorizirane vrednosti delno plačane odškodnine v znesku 6.500,00 EUR, ki na dan 28. 6. 2016 znaša 6.786,00 EUR, je tožnik upravičen do odškodnine v višini 16.814,00 EUR. Skupni znesek, ki sta ga toženki dolžni plačati tožniku, tako znaša 17.233,83 EUR (z upoštevanjem kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 419,83 EUR).

18. Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Tožnik je v pravdi uspel 85 %, toženki pa 15 %. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, potrebni stroški tožnika znašajo 3.385,84 EUR, stroški toženk pa 432,70 EUR. Glede na uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povrnitve 2.877,96 EUR, toženki pa do povrnitve 64,91 EUR. Tako sta toženki dolžni tožniku povrniti 2.813,05 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe.

19. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnika delno utemeljena, ji je delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP in 353. člena ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 73 %, zato sta mu toženki dolžni povrniti stroške pravdnega postopka (388,80 EUR nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT ter 210,00 EUR takse za pritožbo) v znesku 517,38 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.