Jedro

V obravnavanem primeru obsega izpodbijanja drugostopenjske sodbe ni mogoče razbrati niti iz vsebine revizijskih navedb, saj te spričo očitkov sodiščema prve in druge stopnje o neupoštevanju prispevka sedaj pokojnega voznika kolesa z motorjem M.Ž. k nastali škodi ter o njegovi sokrivdi in s tem deljeni odgovornosti, kažejo kvečjemu na le delno izpodbijanje pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Vendar pa revidentka izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni opredelila ne z zneskom niti s sorazmernim deležem, izraženim v ulomku ali odstotku.

Revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, je nepopolna revizija.

Izrek

Revizija se zavrže. Prva tožena stranka Republika Slovenija in prva tožnica M. Ž. sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici M. Ž. 7,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2002 dalje (kot vsoto priznanih ji odškodnin za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti v prometni nesreči hudo poškodovanega sina za desetletno obdobje v višini 4,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi njegove smrti v višini 3,000.000,00 SIT), tožniku S. Ž. pa 3,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2002 dalje (kot odškodnino za njegove duševne bolečine zaradi bratove smrti), medtem ko je v presežku zahtevka tožnikov zavrnilo, o stroških postopka pa odločilo, da jih stranke nosijo vsaka svoje.

Sodišče druge stopnje je pritožbe vseh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva tožena stranka Republika Slovenija vložila revizijo. Kot revizijski razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodiščema obeh stopenj očita neupoštevanje njenih trditev med postopkom o tem, da je bil sedaj pokojni M. Ž. (sin tožnice in brat tožnika) soodgovoren za nastalo škodo, ker je vozil kolo z motorjem vinjen, z neprilagojeno hitrostjo in brez zaščitne čelade. S tem ko je prva tožena stranka pravočasno zatrjevala, da je pokojni voznik vozil v nasprotju s skrbnostjo vestnega voznika, je dovolj jasno poudarila njegov prispevek k nastali škodi in na ta način ustvarila pogoje za nujnost ugotavljanja ne le prispevka voznika kolesa z motorjem k nastali škodi, temveč tudi stopnje njegove krivde. Odločanje o deljeni odgovornosti pa pomeni uporabo materialnega prava, na pravilnost katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in kar sta sodišči prve in druge stopnje v danem primeru zanemarili. Sicer pa po mnenju revidentke ni brez vpliva na obseg deljene odgovornosti voznika mopeda niti dejstvo, da so v času agresije na Republiko Slovenijo mediji poročali o cestnih barikadah in če kdo tega dejstva ni upošteval, je ravnal na svoj rizik. Po mnenju revidentke je problematična tudi presoja vprašanja vzročne zveze, saj je sporno, ali je bila cestna barikada izključni vzrok za nastalo škodo. Upoštevaje vse navedeno bo revizijsko sodišče moralo po prepričanju prve tožene stranke ugotoviti prispevek sedaj pokojnega M. Ž. k nastali škodi oziroma v tem obsegu razveljaviti izpodbijano sodbo. Prva toženka predlaga spremembo pravnomočne sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožnikoma, izmed katerih je nanjo odgovorila le tožnica M. Ž. in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni popolna.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pooblastila sodišč in strank omejena in v zakonu natančno določena. Smiselna uporaba drugih določil ZPP je dovoljena le v obsegu, ki ga ZPP za posamezno izredno pravno sredstvo posebej predvideva.

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Prva tožena stranka pa v reviziji ni ocenila vrednosti izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, čeprav bi to bila dolžna storiti ne le spričo pravkar povzete določbe drugega odstavka 367. člena ZPP, temveč tudi spričo določbe 383. člena istega zakona, s katero je v postopku z revizijo izrecno izvzeta možnost smiselne uporabe (med drugimi tudi) določbe o pritožbi zoper sodbo iz prvega odstavka 350. člena ZPP, s tem pa v postopku z revizijo tudi izključen avtomatičen preizkus izpodbijane sodbe v celotnem delu, v katerem revident kot stranka ni uspel v sporu.

V obravnavanem primeru obsega izpodbijanja drugostopenjske sodbe ni mogoče razbrati niti iz vsebine revizijskih navedb, saj te spričo očitkov sodiščema prve in druge stopnje o neupoštevanju prispevka sedaj pokojnega voznika kolesa z motorjem M. Ž. k nastali škodi (ki naj bi vozil vinjen, z neprilagojeno hitrostjo in brez zaščitne čelade in ki naj ne bi upošteval poročil medijev o cestnih barikadah v času agresije na Republiko Slovenijo) ter o njegovi sokrivdi in s tem deljeni odgovornosti, kažejo kvečjemu na le delno izpodbijanje pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Vendar pa revidentka izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni opredelila ne z zneskom niti s sorazmernim deležem, izraženim v ulomku ali odstotku. Kakšnega zanesljivega sklepa o obsegu izpodbijanega dela pravnomočne sodbe pa ne omogoča niti revizijski predlog prve tožene stranke, saj je ta v opreki tako z vsebino revizijskih očitkov, kot tudi s hkrati in vzporedno ponudenim predlogom iz revizije, po katerem bo "revizijsko sodišče moralo ugotoviti prispevek že omenjenega pokojnika k nastali škodi oziroma v tem obsegu razveljaviti izpodbijano sodbo".

S tem ko prva tožena stranka ni opredelila vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je naložila vrhovnemu sodišču, da oceni to vrednost. Tega pa revizijsko sodišče ne sme storiti. Po 371. členu ZPP sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo. Pri tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Ta preizkus pa zajema le izpodbijani del. Revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve.

Čim je temu tako, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, nepopolna revizija. V revizijskem postopku je ravnanje z nepopolno vlogo (revizijo) drugače urejeno, kot za redni del postopka.

Nepopolna vloga je definirana v drugem odstavku 105. člena ZPP, v 108. členu ZPP pa je urejena obveznost prvostopenjskega sodišča pri ravnanju z nepopolnimi vlogami. V pritožbenem postopku je obveznost sodišča manjša, ker je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji. Po prvem odstavku 336. člena ZPP je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana, oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Samo z njo sodišče ravna tako kot z nepopolnimi vlogami. Ta določba se po 383. členu ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče bi zato smelo ravnati enako le, če bi za to imelo podlago v specialni določbi ZPP, vendar takšne določbe ni. Navedena strogost ima svojo podlago v Ustavi Republike Slovenije, kjer je zagotovljena samo pravica do dvostopenjskega sojenja (25. člen).

Glede na navedeno in skladno s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 (Pravna mnenja 1/2002, str. 18), je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP nepopolno revizijo prve tožene stranke s sklepom zavrglo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov prve tožene stranke, ki z revizijo ni uspela) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožnice v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo vsebine revizije, odločitve o njej in vsebine odgovora na revizijo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).