Jedro

Utemeljen je pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni uveljavljala pravdnega (procesnega) pobota, temveč predpravdni pobot po pravilih materialnega prava. V primeru takšnega ugovora pa sodišče ne odloča o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, temveč (le) zavrne tožbeni zahtevek, če se prepriča, da sta obe terjatvi obstajali, da sta bili pobotljivi in da je toženec tudi podal pravnoveljavno pobotno izjavo. Sodišče prve stopnje je sicer v razlogih sodbe pojasnilo, da je glede na postavljeni pobotni ugovor opravilo procesni pobot, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre po vsebini za materialnopravno pobotanje, saj ga je sodišče opravilo tako, da je ugotovilo, da so terjatve prenehale v trenutku, ko so si stopile nasproti (312. člen OZ), pri procesnem pobotanju pa se terjatvi pobotata na dan izdaje sodbe in torej prenehata šele s sodbo.

Od pogodbene kazni davka na dodano vrednost ni treba plačati.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba v točkah I in II izreka, v točki III izreka v delu v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja pobot terjatev tožeče in tožene stranke ter v točki IV izreka kolikor se odločitev nanaša na toženo stranko, razveljavi; sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v (preostali) točki III izreka spremeni tako, da se znesek 5.607,40 EUR nadomesti z zneskom 4.687,40 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o stroških, potrdi.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 129,31 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v višini 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka); da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 4.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka); terjatvi pravdnih strank pobotalo in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 5.607,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni (III. točka izreka); kar sta zahtevali pravdni stranki več, zavrnilo (IV. točka izreka); odločilo, da stranki sami nosita svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnik se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odločilo mimo postavljenih zahtevkov, saj tožena stranka pobotnega ugovora ni postavila. V pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2015 je jasno navedla, da po pravni naravi ne gre za ugovor pobota, ker je terjatev že poplačana. Tožena stranka ni upravičena do plačila pogodbene kazni, saj je ravnala mimo interesov tožnika, v zvezi s čimer je predlagal zaslišanje svoje bivše žene, sodišče pa je ta dokaz napačno kot nepotreben zavrnilo, kar je tožnik ustrezno grajal. Interes tožene stranke je bil le v čim večjem plačilu, do katerega bi prišlo v primeru nesklenitve pogodbe (do česar je tudi prišlo), kar pa je nedopustno – to bi se izkazalo z zaslišanjem predlagane priče. Tožena stranka ni upravičena do pogodbene kazni v višini 4 % pogodbene cene, kar naj bi ustrezalo znesku, ki bi ga toženec prejel kot plačilo za svoje posredniško delo. Tožnik bi bil dolžan plačati 2 % dosežene pogodbene vrednosti nepremičnin, saj iz stanja spisa izhaja, da je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo samo s tožnikom. Tako bi bila upravičena le do provizije v višini 2 %, na podlagi pogodbene kazni pa kar do 4 % od prodajne cene za nepremičnino. Od dogovorjene provizije je tožena stranka neupravičeno zahtevala tudi plačilo DDV. Napačno se je tožena stranka poračunala iz prejete are. Iz zadnje alinee 5. člena pogodbe izhaja, da bi si iz are lahko plačala zgolj posredniško plačilo. Pogodbena kazen pa to ni, saj predstavlja civilno kazen. Ob sklepanju pogodbe pogodbena kazen tudi še ni zapadla v plačilo, pobotne izjave pa ni moč podati vnaprej. Vztraja, da toženi stranki nikoli ni naročil dodatnih del. V posledici utemeljenosti pritožbe, je napačna odločitev tudi glede povrnitve plačila stroškov.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka upravičena do plačila pogodbene kazni, nepravilno pa štelo, da naj bi ta znašala le 4.080,00 EUR. Na podlagi 3. alinee 5. člena posredniške pogodbe je tožnik dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 4 % od zneska soglasne prodajne cene nepremičnine iz 3. člena pogodbe. Soglasno določena prodajna cena pa je bila 125.00,00 EUR, 4 % od tega zneska pa znaša 5.000,00 EUR. Napačno je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni upravičena do plačila naročenih in dodatno opravljenih storitev, ki jih je sicer, tudi po stališču sodišča, opravila. Sodišče je pojasnilo, da plačilo dodatnih storitev v splošnih pogojih poslovanja in v pogodbi o posredovanju v prometu z nepremičninami med pravdnima strankama, ni bilo določeno tako, kot to zahteva drugi odstavek 25. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju. To pa ne drži. Vse dodatne storitve so bile dogovorjene pisno. Iz 4. člena pogodbe o posredovanju izhaja, da je tožnik seznanjen s cenikom posrednika glede dodatnih storitev, seznanjen pa je bil tudi z obračunom, ki je bil pripet k računu, kjer so posamezne naročene in opravljene dodatne storitve specificirane. Iz navedenega člena izhaja le pogoj za plačilo dodatnih storitev, če je to pisno dogovorjeno in ne zahteva pisnega dogovora o vrsti in višini dodatnih storitev. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je bil k pogodbi priložen cenik, in ne glede na to, da so bile cene v ceniku v razponu, je bil tožnik z njimi seznanjen in se je z njimi strinjal. Vsebina storitev se v stroškovnik vpiše prej, cena pa, ko je dogovorjena. Posebnih vsakokratnih podpisov strank ni bilo, ker ustni dogovori niso bili sporni. Znesek plačila za dodatne storitve zapade v plačilo ob opravi vsake posamezne storitve. Neizvedba dokaza z zaslišanjem prič T. Z. in M. R., vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe oziroma je povzročila zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Terjatev tožene stranke je tako, skupaj s takratnim 20 % DDV, znašala 10.788,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2010, ko je ta znesek zapadel v plačilo (kar je tožena stranka deloma že poplačala iz zneska are).

6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožnika

8. Utemeljen je pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni uveljavljala pravdnega (procesnega) pobota, temveč predpravdni pobot po pravilih materialnega prava.(1) V primeru takšnega ugovora pa sodišče ne odloča o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (324. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), temveč (le) zavrne tožbeni zahtevek, če se prepriča, da sta obe terjatvi obstajali, da sta bili pobotljivi in da je toženec tudi podal pravnoveljavno pobotno izjavo. Sodišče prve stopnje je sicer v razlogih sodbe pojasnilo, da je glede na postavljeni pobotni ugovor opravilo procesni pobot, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre po vsebini za materialnopravno pobotanje, saj ga je sodišče opravilo tako, da je ugotovilo, da so terjatve prenehale v trenutku, ko so si stopile nasproti (312. člena Obligacijskega zakonika – OZ), pri procesnem pobotanju pa se terjatvi pobotata na dan izdaje sodbe in torej prenehata šele s sodbo.(2)

9. Sodišče prve stopnje je torej v zvezi z ugovorom pobota prekoračilo zahtevek, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v točkah I in II v celoti, v točki III glede ugotovitve pobota in v točki IV, kolikor se odločitev nanaša na toženo stranko, s sklepom razveljavilo (357. člen ZPP).

10. Pravilno pritožba tudi opozarja, da tožena stranka od pogodbene kazni (ki jo je uveljavljala v pobot) ni bila dolžna plačati davka na dodano vrednost (DDV), ki se plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na ozemlju RS za plačilo, za kar pri plačilu pogodbene kazni ne gre. Od pogodbene kazni (tako kot tudi ne od odškodnine) DDV ni treba plačati,(3) kar je pritožbeno sodišče pri končni odločitvi upoštevalo. Navedeno pa na končni uspeh tožnika, glede na delni uspeh s pritožbo tožene stranke kot bo razvidno iz nadaljevanja, ni vplivalo.

11. Sicer pa je pritožba neutemeljena. Pravdni stranki sta dne 18. 5. 2010 sklenili pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami (837. člen OZ), tožena stranka je uspela najti kupovalko P. D., ki je na podlagi dne 13. 6. 2010 sklenjene prodajne predpogodbe nakazala aro v višini 9.500,00 EUR na račun tožene stranke, v korist tožnika. Dne 2. 7. 2010 je tožnik (prodajalec) odstopil od namere sklenitve prodajne pogodbe s P. D. Pravdni stranki sta se v tretjem odstavku 5. člena pogodbe o posredovanju (priloga A2) dogovorili, da ima tožena stranka pravico do pogodbene kazni – odškodnine v višini 4 % od zneska soglasne prodajne cene nepremičnine iz 3. člena te pogodbe, če do sklenitve prodajne pogodbe ne pride iz razlogov na strani naročitelja. Da je prišlo ravno do tega – do nesklenitve prodajne pogodbe iz razlogov na strani naročitelja (tožnika), je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek v celoti sprejema (primerjaj 7. točko obrazložitve) in jih ne ponavlja, pavšalne pritožbene trditve o namenskem postopanju tožene stranke v škodo tožnika, pa takšnega zaključka ne morejo izpodbiti. Glede na jasne razloge v zvezi s tem, je sodišče prve stopnje upravičeno kot nepotreben zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem tožnikove bivše žene, upoštevaje tudi nerelevantnost dejstev, o katerih naj bi izpovedala.(4) Tožena stranka je do plačila pogodbene kazni nedvomno upravičena. Določba je jasna tudi glede višine pogodbene kazni – 4 % od zneska soglasne prodajne cene nepremičnine iz 3. člena pogodbe o posredovanju, zato so neutemeljene pritožbene navedbe le o 2 % od tega zneska.

12. Tudi če bi bilo res pogodbeno določilo o poplačilu iz are tolmačiti kot trdi pritožba, ima tožena stranka podlago za pobot v določbi 311. in 312. člena OZ, zato so tudi pritožbene navedbe, da bi tožena stranka v skladu z določbo zadnjega odstavka 5. člena pogodbe o posredovanju lahko pobotala le posredniško plačilo (provizijo) in da ob sklepanju pogodbe terjatev tožene stranke iz naslova plačila še ni zapadla, pobotne izjave pa ni mogoče podati vnaprej, neutemeljene.

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke

14. Tožena stranka je za tožnika opravila tudi dodatne storitve, ki niso zajete v pojmu provizije. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno, iz razlogov kot jih je navedlo, ugotovilo, da terjatev tožene stranke v tem obsegu ni obstajala. Zakon o nepremičninskem posredovanju (Ur. l. RS, št. 42/2003 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZNPosr) je že v spornem obdobju, v letu 2010(5), v 13. členu kot obvezno vsebino pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami določal tudi vrsto in višino morebitnih dodatnih storitev in stroškov (če je naročitelj naročil storitve iz 3. točke drugega odstavka 15. člena tega zakona), enako obvezno vsebino pa je določal tudi glede splošnih pogojev poslovanja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Glede na to, da je zakon v vsebini veljavni do 23. 5. 2006 (Ur. l. RS, št. 42/2003, 21/2006) kot obvezno sestavino pisne pogodbe o posredovanju v četrtem odstavku 13. člena določal le podatke o zavarovanju odgovornosti, navedbo nepremičninskega posrednika, ki bo opravljal posle posredovanja ter morebitne dodatne stroške (če je naročitelj naročil storitve iz 3. točke drugega odstavka 15. člena zakona), je bil nedvomno namen zakonodajalca, da kot obvezno pisno sestavino pogodbe določi tudi vrsto in višino (ceno) dodatnih storitev, torej bistvena elementa pogodbe o posredovanju. V konkretnem primeru ne v pogodbi in ne v splošnih pogojih (priloga B2) višina oziroma cena dodatnih storitev ni navedena. Sklicevanje tožene stranke, da je bil tožnik z višino oziroma ceno storitev sicer seznanjen, so zato neupoštevne. Glede na povedano tudi ni bilo potrebno zaslišanje prič T. Z. in M. R. 15. Je pa pritožba utemeljena v delu, ko opozarja, da sta se pravdni stranki v pogodbi o posredovanju dogovorili za plačilo pogodbene kazni v višini 4 % od zneska soglasne prodajne cene nepremičnine iz 3. člena te pogodbe, torej pogodbe o posredovanju in ne prodajne cene iz končne pogodbe (5. člen pogodbe o posredovanju). Kot je razvidno iz 3. člena pogodbe o posredovanju sta pogodbeni stranki soglasno določili prodajno ceno v višini 125.000,00 EUR, 4 % od tega zneska pa je 5.000,00 EUR.

16. V trenutku, ko sta se terjatvi srečali (21. 9. 2010) je imel tako tožnik do tožene stranke terjatev v višini 9.500,00 EUR (iz naslova vrnitve are) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2010, po neprerekanem izračunu sodišča prve stopnje skupaj 9.687,40 EUR, tožena stranka pa terjatev do tožnika v višini 5.000,00 EUR (kot rečeno brez DDV). Tožena stranka je sedaj tožniku dolžna povrniti 4.687,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2010 dalje.

17. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

O pravdnih stroških

18. Po oceni pritožbenega sodišča, upoštevajoč vse okoliščine primera, uspeh pravdnih strank, ne glede na spremembo, ni toliko drugačen, da bi pritožbeno sodišče poseglo v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. V veljavi je zato obdržalo tudi odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

19. Tožena stranka je s pritožbo uspela z zneskom 920,00 EUR. Od tega zneska je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške in sicer 89,60 EUR nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne odvetniške tarife, z 22 % DDV (19,71 EUR) je to 109,31 EUR. Toženi stranki gredo tudi materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Skupaj ji je torej tožnik dolžan povrniti 129,31 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Že v odgovoru na tožbo je pojasnila, da se je v skladu z veljavno pogodbo in splošnimi določbami OZ iz are že poplačala (točka 3.2. odgovora) in da v drugem pravdnem postopku uveljavlja le še razliko svoje terjatve v višini 1.288,00 EUR (točka 2. odgovora); v pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2015 in v pritožbi (v opombah) jasno zapisala, da je njena terjatev že poplačana (s pobotom s tožnikovo terjatvijo iz naslova vrnitve are). V dokaz teh trditev pa predložila dopis z dne 16. 9. 2010, ki navedene trditve potrjuje in iz katerega tudi izhaja jasna pobotna izjava (priloga B14).

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VSL II Cp 3800/2010. Op. št. (3): Primerjaj sklep VS RS X Ips 493/2005; Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 141/2006 s spremembami in dopolnitvami), 13. člen.

Op. št. (4): „O časovnem zaporedju dogodkov o tem kdaj in kako je izvedela za namero tožnika o prodaji nepremičnine in kdaj se je odločila za sprožitev postopka za ugotovitev obsega skupnega premoženja, ki je vezano na zaznambo spora na nepremičnini, ki je bila predmet prodaje“ (trditve na naroku dne 25. 3. 2015 v zvezi s pripravljalno vlogo tožnika z dne 18. 3. 2015).

Op. št. (5): Torej tudi v trenutku, ko sta si terjatvi tožnika in tožene stranke stopili nasproti, po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje 21. 9. 2010.