Jedro

V predlogu načeto osrednje vprašanje ni adekvatno glede na razloge v oporo grajani pravnomočni odločitvi sodišč prve in druge stopnje. Sodišče namreč ni črpalo toženčeve obveznosti vrniti nepremičnino iz njegove obveznosti poroštva (za plačilo najemnine), temveč mu je s tem v zvezi kot podpisniku pogodbe le odreklo opravičljivost zatrjevane neseznanjenosti s pogodbenim določilom o izključitvi pridobitve lastništva z gradnjo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo izpraznitev v izreku prvostopenjske sodbe opisanih nepremičnin ter njihovo izročitev v posest tožnic. Ugotovilo je, da sta tožnici 9. 5. 2001 v obliki notarskega zapisa kot solastnici sklenili pogodbo o oddaji nepremičnin v najem s tedaj toženčevo družbo P. d.o.o., ki je sedaj že izbrisana iz sodnega registra. Po tej pogodbi o dolgoročnem najemu se je najemnik zavezal opraviti tudi adaptacijska dela na objektih, čemur je bila prilagojena višina dogovorjene najemnine, družbenik (sedanji toženec) pa se je po tej pogodbi zavezal kot porok za plačilo najemnine. Ker adaptacijsko-gradbenih del najemnik ni opravljal v skladu s pogodbeno dogovorjenim načinom in ker ni plačeval najemnine, sta tožnici leta 2003 odstopili od pogodbe in sta po stališču sodišča prve stopnje torej upravičeni do izročitve v najem danih nepremičnin v njuno posest; te resda niso več povsem identične, vendar sodišče obrazloženo ni sledilo toženčevemu problematiziranju samega predmeta oziroma obsega predmeta najemne pogodbe, niti posledičnemu problematiziranju ustreznosti zahtevka in njegove izvršljivosti.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka v pravočasnem predlogu za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, graja stališče, da se določila najemne pogodbe, ki najemniku preprečujejo postati lastnik z gradnjo, nanašajo tudi na toženca (osebno), ki pa je pogodbo podpisal le kot porok in plačnik. Tako naj bi se postavilo po mnenju toženca pomembno pravno vprašanje smiselno v smeri dometa pogodbenih določil glede na stranke pogodbe ter možnosti njihovega širšega učinkovanja tudi v razmerju do poroka in plačnika. Odločitev po mnenju predlagatelja odstopa od sodne prakse, saj porokova obveznost obstaja samo in izključno v tistem obsegu, v katerem je tudi jasno in natančno opredeljena; sklicuje se na judikate Vrhovnega sodišča II Ips 232/2005, III Ips 138/98 in III Ips 64/2003, kot pomembno pa izpostavlja še vprašanje ali je mogoče ugoditi zahtevku tudi v primeru, če sedaj stojijo na zemljišču objekti, ki jih tožena stranka nima v posesti. Vsebine dveh toženčevih laičnih vlog, ki naj bi se po predlogu njegove odvetnice šteli za dopolnitev predloga za dopustitev revizije in ki sta bili (s posredovanjem sodišča prve stopnje) vloženi na pristojno sodišče (drugi odstavek 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) po izteku zakonsko predvidenega 30-dnevnega roka, Vrhovno sodišče v obrazložitvi tega sklepa ne povzema, ker ju pri odločanju o predlogu ni smelo upoštevati (prvi odstavek 367.b člena in tretji odstavek 86. člena ZPP).

4. Predlog ni utemeljen.

5. V predlogu načeto osrednje vprašanje ni adekvatno glede na razloge v oporo grajani pravnomočni odločitvi sodišč prve in druge stopnje (glej zlasti obrazložitev v zadnjem odstavku na 8. strani in začetku 9. strani sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče namreč ni črpalo toženčeve obveznosti vrniti nepremičnino iz njegove obveznosti poroštva (za plačilo najemnine), temveč mu je s tem v zvezi kot podpisniku pogodbe le odreklo opravičljivost zatrjevane neseznanjenosti s pogodbenim določilom o izključitvi pridobitve lastništva z gradnjo; šlo je za njegovo seznanjenost, da je tedanja P. d.o.o. bila v razmerju s tožnicama na podlagi pogodbe le najemnica in zato kot posestnica tuje nepremičnine v tem svojstvu ni mogla v nobenem primeru pridobivati lastništva na njej na podlagi tedaj veljavnih stvarnopravnih pravil o gradnji na tujem svetu, ki so lahko veljala le, če razmerja niso bila pogodbeno urejena. Sicer pa je pomembno za toženčevo stvarno pasivno legitimacijo to, da izvira iz materialnopravnega in formalnopravnega nasledstva po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij.

6. Ker po obrazloženem glede osrednjega problematiziranega vprašanja pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, in ker velja enako glede preostanka problematiziranih vprašanj, obdelanih že v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, je bilo treba toženčeve predlog zavrniti (drugi odstavek 367.c člena istega zakona).