Jedro

Do poškodbe tožnika je prišlo pri zapiranju protipožarnih vrat, ki so tožniku delno priprla roko in mu odščipnila četrti prst leve roke. Tožnik je trdil, da se vrata niso zapirala v skladu s 50. členom Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, in da se pri pravilni nastavitvi zapiranja vrat s standardnim zapiralom se vrata ne bi smela zapirati s takšno silo, da jih tožnik z močjo svojega telesa ne bi mogel zadržati, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. Tožnik je tudi zatrjeval, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker mehanizem za zapiranje vrat ni bil pravilno nastavljen, saj so vrata služila namenu protipožarnih vrat. Glede na določbo 11. člena Pravilnika, ki nalaga delodajalcu, da izhode iz delovnih in pomožnih prostorov izvede tako, da delavcem in drugim ogroženim osebam omogoča, da se čimprej umaknejo z ogroženih področij na varno, je nastavitev vrat, ki je omogočila, da so lahko delavci vstopali le posamično in še to pod pogojem, da so predhodno odprli vrata za 118 stopinj, ter so nato imeli 7,5 sekunde časa za vstop, vsekakor v nasprotju s Pravilnikom. Tožnik je torej zatrjeval krivdno odgovornost tožene stranke, ki pa je sodišče prve stopnje v tem delu ni preizkušalo, zato je (vsaj) preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi obstoj terjatve tožnika do prvotožene stranke za nepremoženjsko škodo v znesku 5.000,00 EUR, za natečene obresti za nepremoženjsko škodo, za čas od 31. 12. 2009 do dneva uvedbe stečajnega postopka 28. 7. 2011, v znesku 708,63 EUR, za stroške prevozov v znesku 100,00 EUR, za natečene obresti na navedeni znesek za čas od 31. 12. 2009 do dneva uvedbe stečajnega postopka 28. 7. 2011, v znesku 14,17 EUR, za stroške tuje pomoči v znesku 300,00 EUR, za natečene obresti za navedeni znesek, za čas od 31. 12. 2009 do dneva uvedbe stečajnega postopka 28. 7. 2011 v znesku 42,52 EUR oziroma v skupnem znesku 6.165,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2011 dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka (II. točka izreka). Sklenilo je, da se tožba zoper prvotoženo stranko v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 6.165,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2011 dalje do plačila, zavrže (III. točka izreka), da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 681,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in da je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 693,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, in napačne uporabe materialnega prava, ter zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, v zvezi z določbo 212., 214,. in 254. člena ZPP in po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so, po mnenju tožnika, razlogi sodbe nejasni, sami s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodba ostaja neobrazložena in posledično obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v sodbi sploh ne omenja, kar je ugotovil že izvedenec v izvedeniškem mnenju, da so vrata izredno težka (cca 100 kg), in da so imela ostre in nezaščitene robove. Tožnik je nadalje trdil, da so bila protipožarna vrata nameščena napačno, saj so se odpirala v prostor in ne navzven, in kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 45. člena Pravilnika o zagotavljanju varstva in zdravja delavca pri delu, ki nalaga, da se morajo notranja vrata prostora, kjer ostaja nevarnosti požara ali eksplozije, odpirati v smeri najbližjega izhoda, to je na stopnišče. Torej so bila nameščena tudi v nasprotju z določbami Pravilnika o tehničnih normativih za naprave za avtomatično zapiranje protipožarnih vrat ali loput. Prav tako zapiralo ni bilo ustrezno za tako težka vrata in so se vrata zapirala prehitro. Delodajalec je kršil 50. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu, ki določa, da mora delodajalec zagotoviti, da so vrata na mehaniziran pogon zavarovana in izdelana tako, da njegovo delovanje ne ogroža varnosti in zdravja delavcev, kar pa tožena stranka ni zagotovila, saj gre za izredno težka vrata z ostrimi robovi, ki se tudi hitro in avtomatsko zapirajo in sicer s takšno silo, da so tožniku odščipnila del četrtega prsta leve roke. Za obravnavani škodni dogodek je po mnenju tožnika podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnik je trdil, da ni sam odgovoren za škodni dogodek, saj je poskušal le zadržati vrata, skozi katera je predhodno stopil njegov sodelavec in da tega ni uspel storiti iz razloga, ker so se vrata izredno močno in naglo zaprla ter v posledici navedenega ni mogoče tožniku pripisati nobenih kršitev pravil varnega dela in soodgovornosti za obravnavani škodni dogodek. Čeprav je tožena stranka praktično v celoti potrdila trditve tožnika, tako glede nastanka samega škodnega dogodka kot tudi dejstva, da se vrata odpirajo v prostor in ne navzven, da gre za protipožarna vrata in da je zaradi specifičnosti protipožarne funkcije zunanja plast izdelana iz kovine in so zaradi tega tudi težja kot običajna vrata in da so opremljena z mehanskih zapiralom, pa se je sodišče odločilo, da v konkretnem primeru sploh ne gre za protipožarna vrata in zato tožena stranka tudi ni bila dolžna zagotavljati pogojev za pravilno delovanje protipožarnih vrat. Sodišče je samovoljno spremenilo trditveno podlago strank, da ne gre za protipožarna vrata in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, v zvezi z 212. in 214. členom ZPP, kar je vsekakor vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali so protipožarna vrata bila nameščena v skladu z zahtevanimi pogoji za protipožarna vrata ali mehanizem zapiranja vrat odgovarja namenu, ki ga morajo zagotavljati protipožarna vrata. Pravilna ocena izvedenih dokazov in pravilna uporaba materialnega prava pa bi nedvomno potrdila, da predmetna protipožarna vrata niso izpolnjevala niti najosnovnejših pogojev, ki jih določa Pravilnik o tehničnih normativih za naprave za avtomatično zapiranje protipožarnih vrat ali loput. Iz sodbe izhaja, da tožena stranka ni dolžna spoštovati nobene od obveznosti, ki jih jo nalaga Zakon o varstvu pri delu in Pravilnik o zagotavljanju varstva in zdravja delavcev na delovnih mestih, ker težka železna vrata, ki jih je izdelala tožena stranka sama, ne predstavljajo protipožarnih vrat. Takšna odločitev sodišča nima podlage niti v dejanskem stanju, niti v pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče je namreč vezano na določbe Pravilnika in mora ugotavljati ravnanje tožene stranke, v skladu z določbami veljavnih predpisov in ne le nekritično povzemati ugotovitve izvedenca, kot je to storilo sodišče v obravnavanem primeru. Sodišče bi moralo tudi ugotoviti, da je bila kršena določba 48. člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki določa, da morajo biti vrata izdelana tako, da jih lahko delavci odprejo brez tuje pomoči in se ne smejo sama zapreti in zakleniti, dokler so delavci v prostorih in da se zato tudi predmetna vrata niso smela sama zapreti, in to celo s takšno silo, da jih tožnik z močjo telesa ni uspel zadržati. Tudi moč in hitrost zapiranja vrat ni bila v skladu z določbo 50. člena citiranega Pravilnika. Sicer pa 11. člen Pravilnika nalaga, da mora delodajalec izhode iz delovnih in pomožnih prostorov izvesti tako, da delavcem in drugim ogroženim osebam omogočajo, da se čim hitreje umaknejo z ogroženih področij na varno in tudi takšna, ki ne smejo biti zaklenjena, pritrjena ali drugače blokirana na način, ki bi lahko delavcem otežil ali ceno onemogočil takojšnjo uporabo v sili. Torej tisti, ki želi uporabiti vrata ni dolžan počakati, da se vrata za predhodnikom najprej popolnoma zaprejo, da bi jih šele nato smel odpreti, kot je to odločilo sodišče v obravnavani zadevi s tem, ko je celotno odgovornost za škodni dogodek pripisalo tožniku, iz razloga, ker ni počakal, da se za sodelavcem vrata popolnoma zapro, temveč je poskušal stopiti skozi polodprta vrata. Po mnenju sodišča, ki je sledilo izvedeniškemu mnenju, bi moral namreč tožnik naprej počakati, da se vrata za sodelavcem povsem zapro, nato bi jih moral odpreti za 118 stopinj, da bi imel na razpolago 7,5 sekunde časa, za vstop in ker tega ni storil na tak način, naj bi bil odgovoren sam za obravnavani škodni dogodek. Iz CD posnetka delovanja vrat, ki ga je sodišče prve stopnje tudi vpogledalo je razvidno, da hitrost zapiranja vrat in s tem tudi sila zapiranja vrat ni enakomerna in da se pospešuje tedaj, ko bi se morala zmanjševati, to je v končni fazi zapiranja. Pri pravilni nastavitvi zapiranja vrat s standardnim zapiralom se vrata ne bi smela zapreti s takšno silo, da tožnik z močjo svojega telesa vrat ne bi mogel zadržati in s takšno silo, da mu odščipne del prstov, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na temelj odgovornosti tožene stranke spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi in izda vmesno sodbo glede višine nastale škode, pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Prvotožena stranka je podala odgovor na pritožbo in navedla, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem pravilno upoštevalo mnenje izvedenca A.A., ki je med drugim izpovedal, da gre za navadna kovinska vrata in ne za protipožarna vrata. Sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost prvotožene stranke in da je izvedenec ugotovil, da je hitrost zapiranja vrat primerna in takšna, da lahko človek skozi vrata pride brez težav. Izvedenec je bil mnenja, da je do poškodb prišlo, ker tožeča stranka ni izkoristila celotnega zapiralnega časa vrat. Pri tem tudi ni bistveno ali je Pravilnik o tehničnih normativih za naprave za avtomatično zapiranje protipožarnih vrat ali loput v spornem času veljal, saj je izvedenec pojasnil, da Pravilnika ni uporabil izključno zato, ker vrata niso protipožarna in ker nimajo električnega samozapirala. Prvotožena stranka je predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu (I. točka izreka), v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je prišlo do poškodbe tožnika pri zapiranju protipožarnih vrat. Tožnik je v tožbi navedel, da so mu velika protipožarna vrata, v drugem nadstropju pri toženi stranki, priprla roko in pri tem odščipnila četrti prst leve roke. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo potrdila, da je spornega dne do poškodbe tožnika prišlo, tako da so protipožarna vrata, v drugem nadstropju tožene stranke, tožniku delno priprla roko in pri tem odščipnila četrti prst leve roke. Tožena stranka je potrdila tožbene trditve tožnika, tako glede nastanka samega škodnega dogodka kot tudi dejstva, da gre za protipožarna vrata in da je zaradi specifične protipožarne funkcije zunanja plast izdelana iz kovine in so zaradi tega tudi težja od običajnih vrat in da so opremljena s klasičnim, vsem dobro znanim mehanskim zapiralom. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu odločilo, da v konkretnem primeru ne gre za protipožarna vrata, in zato tožena stranka ni bila dolžna zagotavljati pogojev za pravilno delovanje protipožarnih vrat ter s tem dejansko spremenilo trditveno podlago pravdnih strank, ko je zaključilo, da je šlo za povsem navadna vrata ter da vrata, četudi se zapirajo s samozapiralom, ne predstavljajo nevarne stvari. Sodišče se je v celoti oprlo na mnenje izvedenca A.A., ki je na zaslišanju pojasnil, da ni upošteval Pravilnika o tehničnih normativih za naprave za avtomatično zapiranje protipožarnih vrat, glede na to, da vrata niso bila protipožarna in nimajo električnega samozapirala.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da je v konkretnem primeru šlo za povsem običajna vrata. Navedeno je v nasprotju z izjavo izvedenca, ki je na vprašanje pooblaščenca tožnika izjavil, da četudi stranki imenujeta vrata kot protipožarna vrata, ne gre za protipožarna vrata, ampak za vrata, ki so ojačana in so namenjena preprečitvi širjenja požara. Hkrati pa je navedel, da pa ta vrata niso protipožarna vrata zaradi tega, ker jih je tožena stranka naredila sama in nimajo ustreznega atesta, ki je potreben za protipožarna vrata. Sodišče prve stopnje je tekom postopka preverjalo le ali so vrata bila protipožarna in ali je samozapiralo delovalo pravilno, v skladu s standardi in normativi, prav tako ali je kljuka vrat postavljena na ustrezni višini, ni pa se ukvarjalo s trditvami tožnika, da so bila vrata težka približno 100 kg, da so služila kot protipožarna vrata, da jih je izdelala tožena stranka sama, da so imela ostre in nezaščitene robove, v posledici česar tožniku ni le priprlo - stisnilo roke, temveč mu je odrezalo del četrtega prsta, kar pa ni običajno za navadna notranja vrata. Sodišče dokazne ocene o navedenem ni sprejelo. Navedene okoliščine so po oceni pritožbenega sodišča pomembne za odgovor, ali je podana krivdna odgovornost tožene stranke.

ZDR v 184. členu določa, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ) in sicer tako krivdno kot tudi objektivno. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V 2. odstavku navedenega člena pa je navedeno, da se za škodo stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je odgovornost za škoda praviloma krivdna (subjektivna), medtem ko je objektivna odgovornost (odgovornost ne glede na krivdo) izjema. Slednja je podana pri škodi, ki izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Nevarna stvar ali nevarna dejavnost, pa je po določbi 2. odstavka 131. člena OZ tista, iz katere izvira večja škoda nevarnost za okolico. Gre za nedoločen pravni pojem ali pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolni sodna praksa. Pri odločanju o tem, kdaj je določena stvar ali dejavnost nevarna, je potrebno izhajati iz varstvenega namena določbe, ki je za škodo nevarne stvari in nevarne dejavnosti predpisala objektivno odgovornost. Vrhovno sodišče je že večkrat opozorilo, da je takrat, ko določena stvar ali dejavnosti, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je potrebno uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti, ne pa pravila o objektivni odškodninski odgovornosti, vendar le, če tožeča stranka poda ustrezne trditve in nato še dokaže nedopustno ravnanje odgovorne osebe. V sporni zadevi je tožnik trdil, da se vrata niso zapirala v skladu s 50. členom Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, in da bi pri pravilni nastavitvi zapiranja vrat, s standardnim zapiralom, se vrata ne bi smela zapirati s takšno silo, da jih tožnik z močjo svojega telesa ne bi mogel zadržati, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. Tožnik je tudi zatrjeval, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker mehanizem za zapiranje vrat ni bil pravilno nastavljen, saj so vrata služila namenu protipožarnih vrat. Glede na določbo 11. člena Pravilnika, ki nalaga delodajalcu, da izhode iz delovnih in pomožnih prostorov izvede tako, da delavcem in drugim ogroženim osebam omogoča, da se čimprej umaknejo z ogroženih področij na varno, je nastavitev vrat, ki je omogočila, da so lahko delavci vstopali le posamično in še to pod pogojem, da so predhodno odprli vrata za 118 stopinj, ter so nato imeli 7,5 sekunde časa za vstop, vsekakor v nasprotju s Pravilnikom. Tožnik je torej zatrjeval krivdno odgovornost tožene stranke, ki pa je sodišče prve stopnje v tem delu ni preizkušalo.

V skladu s 5. členom Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji), je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec mora izvajati tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (6. člen ZVZD). Prav tako Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 43/2011) ter Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004) določata, da mora delodajalec zagotavljati delavcem brezhibno delovno opremo in okolje, ki ne ogroža varnosti in njihovega zdravja, ter če obstaja pri uporabi delovne opreme nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, mora delodajalec zagotoviti, da so v neposredni bližini delovne opreme ali na njej trajno nameščena opozorila oziroma navodila.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh okoliščin, ki so pomembne za presojo utemeljenosti tožnikove terjatve, zato je s tem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo, glede na načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Upoštevati je bilo potrebno, da vsa pravna odločilna dejstva niso bila predmet obravnave na prvi stopnji in kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje upoštevalo navedeno materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločila.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.