Jedro

"Protispisnost" obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče. V teh primerih gre za dokazno oceno, ne pa za "protispisnost".

Bistvo presoje, ali je zaradi neskladja razlogov podana absolutna bistvena kršitev glede sestave odločbe, je v testu, ali ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

Kadar med samima pogodbenikoma ni spora, da določena parcela ni bila predmet pogodbe, zapis tudi te parcele v pogodbi kot zapis njune pogodbene volje ne more povzročiti, da pogodba v tem delu nastane. Zunanji izraz pogodbene volje, ki pa je dejansko ni bilo, je sicer omogočil zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na sporni parceli in je tožena stranka postala formalni zemljiškoknjižni lastnik, ne pa dejanski. Takšna vknjižba je materialnopravno neveljavna, ker do takega pravnega posla sploh ni prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je darilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama z dne 16.2.2000, s katero je tožeča stranka podarila toženi stranki večji del svojih nepremičnin, preklicana, in je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki navedene nepremičnine v posest in uživanje ter izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njeni pritožbi in odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji navaja, da se pritožbeno sodišče ni izjasnilo o vseh pritožbenih očitkih, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Sodišči sta zmotno uporabili 26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.) in 99. člen ZOR, saj sta stranki soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe dosegli že leta 1999, hkrati pa obstoji neskladje med dejansko in izjavljeno voljo in bi morali sodišči ugotavljati dejansko voljo pravdnih strank, da je šlo za darilno pogodbo z nalogom. Sodbi sta tudi protispisni, saj so vsi ostali otroci tožeče stranke izpovedali, da je prišlo do dogovora o prevzemu določenih obveznosti s strani tožene stranke. To se je zgodilo jeseni leta 1999 pri zidanici in je napačen zaključek sodišč, da je bil dogovor sklenjen šele jeseni leta 2001. Glede posameznih obveznosti se tožeča stranka v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe v pritožbi. Eden od nagibov oziroma razlogov za sklenitev darilne pogodbe je bil tudi ta, da tožena stranka prevzame oskrbo sestre. Protispisni so razlogi, da je z zaslišanjem priče F. L. dokazano, da je tožeča stranka začela zatrjevati obveznosti tožene stranke šele po sklenitvi pogodbe, saj tega priča ni izpovedala. Enako tudi izpovedba priče I. J. ne dokazuje, da je tožeča stranka dobro vedela, kakšen posel bo sklenila, in je pri sklenitvi aktivno sodelovala, saj je izpovedala le, da sta stranki pri njej spraševali, kako naj izvedeta postopek glede prepisa nepremičnin. Protispisen je zaključek pritožbenega sodišča, da tudi iz sklepa Dn. št. 2055/2002 izhaja, da je bil predlagan in dovoljen prepis le enega dela parc. št. 919. Tožena stranka je ne samo vedela za ponareditev pogodbe glede drugega dela parc. št. 919, temveč jo je celo sama ponaredila. Če ni sporno, da drugi del parc. št. 919 pripada tožeči stranki, ni jasno, zakaj sodišče ni ugodilo tožbi vsaj v tem delu. Tožena stranka je brez vednosti tožeče stranke popravila označbo parc. št. 2085 z dopisom /1 in pri tem ponaredila njen podpis. Protispisno je sklicevanje pritožbenega sodišča na prilogo A3, saj so v tem dopisu obveznosti tožene stranke (razen zaveze obdelovanja posestva) izrecno navedene.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (370. člen ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča, zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je do dogovora prišlo jeseni leta 1999; da je bil nagib oziroma motiv tožeče stranke tudi ta, da tožena stranka prevzame oskrbo sestre; da je tožena stranka v pogodbi pri parc. št. 2805 pripisala /1 in pri tem ponaredila podpis tožeče stranke; da je tožena stranka ne samo vedela za ponareditev pogodbe glede drugega dela parc. št. 919, temveč jo je celo sama ponaredila). Takšne so tudi navedbe, ki jih je tožeča stranka kvalificira le kot zmotno uporabo materialnega prava (26. in 99. člena ZOR), saj jih utemeljuje s trditvami, da je do soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe prišlo že jeseni leta 1999, da obstoji neskladje med dejansko in izjavljeno voljo strank in da je šlo za darilno pogodbo z nalogom.

Nižji sodišči sta tako ugotovili relevantno dejansko stanje, ki ga je mogoče v bistvenem povzeti v naslednjem: – 16.2.2000 sta pravdni stranki sklenili pisno darilno pogodbo s katero je tožeča stranka toženi stranki darovala večji del svojih nepremičnin, med drugim le del parc.št. 919 pri vl.št. 142 k.o. ... (njiva v izmeri 1818m2) in tudi parc. št. 2805/1 pri vl. št. 538 k.o.....; – pred in ob sklenitvi pogodbe se nista dogovarjali, da bi tožena stranka prevzela kakšne obveznosti oziroma da bosta kasneje sklenili še kakšno pogodbo; – dogovorili sta se za brezplačen prenos premoženja na toženca z edinim pogojem, da si tožnik zadrži del svojega premoženja zaradi lastne socialne varnosti; – sporni sestanek pri zidanici je bil izveden šele jeseni 2001 in tudi takrat sporne obveznosti tožene stranke (plačilo oskrbnine za invalidno sestro, plačilo nujnih deležev ostalim otrokom tožeče stranke, skrb za tožečo stranko, obdelovanje kmetije) niso bile definirane oziroma vsaj ni bilo doseženo soglasje o morebitnih bistvenih sestavinah nove pogodbe, ki bi lahko ustvarila zavezo tožene stranke; – dejanski motiv tožeče stranke za sklenitev darilne pogodbe je bila želja, da si uredi življenje na novo; – pogoje, ki naj jih tožena stranka ne bi izpolnjevala, je tožeča stranka začela postavljati šele po sklenitvi pogodbe; – v pogodbi je bila sicer zapisana samo parc.št. 2805, vendar sta stranki pri notarju zadevo ročno popravili (pripisali /1) in popravek parafirali, zato do ponareditve s strani tožene stranke ni prišlo – lastninska pravica je bila na toženo stranko naknadno vpisana tudi pri drugem delu parc.št. 919 (njiva v izmeri 1819m2), čeprav ta del parcele ni bil predmet daritve; – ta del je sicer v pogodbo pripisan naknadno s pisalnim strojem, a je do pripisa prišlo brez volje oziroma naročila tožene stranke, ki tudi ni imela interesa za ponareditev; – tožena stranka ni prodajala premičnin tožeče stranke, betonsko rešetko pa je prodala vpričo tožeče stranke, ki prodaji ni nasprotovala; – pomoč in postrežba tožeči stranki v času zatrjevanih poškodb ni bila potrebna, tožena stranka pa jo je v tem času obiskovala in skrbela za njene konje.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča in ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti sodbi prvostopenjskega sodišča omejen obseg in omejene razloge izpodbijanja. Zato je neupoštevno vsako pavšalno sklicevanje na pritožbene navedbe, ki naj bi predstavljale sestavni del revizije. Revizijsko sodišče sme in lahko obravnava le tiste razloge, ki so obrazloženi v sami reviziji, ne pa v drugem pravnem sredstvu. Izpodbijano sodbo tako preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti (le) na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče torej na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora stranka, ki uveljavlja ta revizijski razlog, svoj očitek obrazložiti in konkretizirati. V skladu z navedenim sta neupoštevna revizijska očitka, da je podana protispisnost, ker se pritožbeno sodišče ni izjasnilo o številnih pritožbenih navedbah, in da se revizija v izogib ponavljanju glede posameznih obveznosti tožene stranke sklicuje na navedbe v pritožbi.

Revizijski očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost) niso podani. "Protispisnost" obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče. V teh primerih gre za dokazno oceno, ne pa za "protispisnost". Prvostopenjsko sodišče je potek dogodkov (kdaj je potekal sporni sestanek) ugotovilo na podlagi izpovedbe tožene stranke in ne na podlagi izpovedb preostalih otrok tožeče stranke ter priče F. L. Izpovedbam preostalih otrok v tem delu ni sledilo, saj so bile neskladne glede časa sestanka. Izpovedbo F. L. je prvostopenjsko sodišče v sodbi povzelo brez napak in njena izpovedba je le potrdila izpovedbo tožene stranke, ki ji je sodišče sledilo. Enako tudi pri povzemanju izpovedbe priče I. J. ne gre za napako pri povzemanju njene izjave. Ugotovljeno dejstvo, da je tožeča stranka vedela, kakšen posel bo sklenila in je pri nastajanju pogodbe tudi aktivno sodelovala, pa nenazadnje tudi ni odločilno dejstvo pri presoji (ne)utemeljenosti zahtevka za preklic darilne pogodbe. Bistvo presoje, ali je zaradi neskladja razlogov podana absolutna bistvena kršitev glede sestave odločbe, je v testu, ali ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče ocenjuje, da pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati "protispisnosti" glede sklicevanja na listino A3 in na sklep Dn. št. 2055/2002, saj je sodbo pritožbenega sodišča v tem delu mogoče preizkusiti. Dejstva, ki izhajajo iz listine A3 in iz sklepa Dn. št. 2055/2002, je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in pritožbeno sodišče se nanje v celoti (vključno z listino A3) sklicuje. Poleg tega odločilnega dejstva, da obveznosti tožene stranke pred in ob sklenitvi pogodbe niso bile dogovorjene, prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo na podlagi listine A3 (glej sodbo prvostopenjskega sodišča). Drži, da je pritožbeno sodišče napačno povzelo vsebino sklepa Dn. št. 2055/2002, saj iz navedenega sklepa ne izhaja, da je bil predlagan in dovoljen prepis le enega dela parc. št. 919, vendar po oceni revizijskega sodišča tudi v tem primeru ne gre za "protispisnost". Gre le za očitno pomoto o vsebini sklepa na pritožbeni stopnji, vendar je odločilno dejstvo, da tožena stranka ni ponaredila listine (dejstvo, da sta bila predlagana in dovoljena prepisa obeh delov parc. št. 919, ni odločilno), ugotovilo že prvostopenjsko sodišče (glej obširne razloge v zadnjem odstavku na 10. strani in prvem na 11. strani prvostopenjske sodbe), pritožbeno sodišče pa je to ugotovitev sprejelo. Čeprav je pritožbeno sodišče k obširnim razlogom prvostopenjskega sodišča dodalo še dodaten, napačen razlog, se je hkrati sklicevalo na odločilne razloge prvostopenjskega sodišča in jih s tem sprejelo, zato je pritožbeno sodbo mogoče preizkusiti.

Neutemeljen je tudi nadaljnji revizijski očitek, da nižji sodišči nista ugodili tožbenemu zahtevku vsaj v delu glede drugega dela parc.št. 919 (njiva v izmeri 1819m2). Kadar med samima pogodbenikoma ni spora, da določena parcela ni bila predmet pogodbe, zapis tudi te parcele v pogodbi kot zapis njune pogodbene volje ne more povzročiti, da pogodba v tem delu nastane (28. člen ZOR). Zunanji izraz pogodbene volje, ki pa je dejansko ni bilo, je sicer omogočil zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na sporni parceli in je tožena stranka postala formalni zemljiškoknjižni lastnik, ne pa dejanski. Takšna vknjižba je materialnopravno neveljavna, ker do takega pravnega posla sploh ni prišlo. Tožeča stranka bi zato morala glede na navedeno postaviti ustrezen tožbeni zahtevek v skladu z 243. členom Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 in nasl.). Ker je postavila (le) zahtevek za preklic darilne pogodbe, izročitev v posest in uživanje in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, preko oziroma mimo katerega sodišči ne smeta odločati (2. člen ZPP), je odločitev sodišč o zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka pravilna.

Revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema zmotno uporabo materialnega prava. Tožbeni zahtevek za preklic darilne pogodbe zaradi neizpolnjevanja dogovorjenih obveznosti in zaradi hude nehvaležnosti je neutemeljen in je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna, saj sta nižji sodišči ugotovili, da obveznosti niso bile dogovorjene in da obdarjencu ni mogoče očitati hude nehvaležnosti v razmerju do obdarovalca (ni ponaredil pogodbe, ni prodajal premičnin obdarovalca, ni opustil pomoči in postrežbe v času obdarovalčeve bolezni).

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).