Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženemu, ki v pritožbi z navedbo, da je izrek napadene sodbe nejasen in nesklepčen ter ga ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dejansko iz izreka napadene sodbe ne izhaja kaj je obdolženi s tem, ko je z roko zamahnil proti glavi pravosodnega policista M. G., želel storiti, saj v izreku ni opisana tista naloga varovanja zavoda in varstva zaprtih oseb, ki bi po oceni pritožbenega sodišča morala biti jasno in določno zapisana. Sicer je sodišče prve stopnje, ki je nekritično sledilo očitku iz obtožbe v razlogih napadene sodbe to nedoslednost skušalo odpraviti z navedbo, da je obdolženi oškodovanca torej pravosodnega policista napadel, ko ga je ta skušal vkleniti in sicer tako, da je obdolženi zamahnil proti njemu, oškodovanec pa se je uspel udarcu izmakniti. Vse to pa manjka v izreku napadene sodbe, da bi ta bil jasen in razumljiv. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodilo tudi, ko se sklicuje na to, da zaradi nesklepčnega izreka ni mogel pripraviti ustrezne obrambe.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega in ob ugoditvi pritožbi obdolženega M.V. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen štiri mesece zapora ter mu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse, kar bo odmerilo po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - obdolženi M.V. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe in - zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da obdolžencu namesto zaporne kazni izreče pogojno obsodbo, podrejeno pa, da izrečeno kazen nadomesti s hišnim zaporom ali z delom v splošno korist skladno z določilom 86 KZ-1. 3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Zagovornik obdolženega navaja, da so razlogi napadene sodbe glede izpovedb prič G. K., K. M. in M. G. v nasprotju z njihovimi izpovedbami, s čimer meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo skladnost izpovedb navedenih prič ter pri tem opozarja, da so te različno izpovedovale glede tega ali je obdolženi oškodovanca udaril ali je proti njemu zamahnil z odprto dlanjo ali pestjo. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe povzelo zgolj tisto, kar so navedene priče povedale, ko so bile zaslišane pred sodiščem in ko jim je bil predočen uradni zaznamek o njihovi izjavi. Zato pritožba zagovornika, ki skuša nepravilno oceno izpovedb prič, ki jih je v razloge napadene sodbe navedlo sodišče prve stopnje omajati s sklicevanjem na uradni zaznamek, ne more biti uspešna. Že sodišče prve stopnje je namreč v razlogih napadene sodbe pravilno pojasnilo, da uradni zaznamek o obvestilih, ki jih zbere policija nima samo po sebi dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obdolženca. Lahko pa se uradni zaznamki uporabijo pri oceni izpovedbe določene priče, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo, ko je zaključilo, da izpovedbe zaslišanih prič glede dejanskega stanja tvorijo skladno celoto, ki ji sodišče sledi.

5. Prav tako zagovornik s trditvijo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca psihiatrične stroke, ker to temelji na domnevah in je povsem nekonsistentno, razlogi napadene sodbe pa so tudi v nasprotju tudi z izpovedbo izvedenca, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo določnim in strokovnim ugotovitvam izvedenca psihiatrične stroke dr. A. P., ki je ugotovil, da je obdolženčeva sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in jih imeti v oblasti, zaradi stanja osebnostne motenosti in prilagoditvene motnje sicer zmanjšana, vendar ne bistveno, v posledici česar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo krivdo obdolženca, kar pa je sicer stvar dejanske presoje. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

6. Zagovornik tudi navaja, da je obdolženčeva prištevnost v času storitve kaznivega dejanja bila prizadeta ter zato obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obdolženca in je to imelo za posledico kršitev kazenskega zakona, saj izvedenec ni ustrezno odgovoril na vprašanje ali so zdravila, ki jih je obdolženi jemal v kritičnem času lahko vplivala na njegovo prištevnost. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje glede krivde obdolženca, torej uveljavlja kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni mogoče. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je napačno uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

7. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje obdolženemu, ki v pritožbi z navedbo, da je izrek napadene sodbe nejasen in nesklepčen ter ga ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dejansko iz izreka napadene sodbe ne izhaja kaj je obdolženi s tem, ko je z roko zamahnil proti glavi pravosodnega policista M. G., želel storiti, saj v izreku ni opisana tista naloga varovanja zavoda in varstva zaprtih oseb, ki bi po oceni pritožbenega sodišča morala biti jasno in določno zapisana. Sicer je sodišče prve stopnje, ki je nekritično sledilo očitku iz obtožbe v razlogih napadene sodbe to nedoslednost skušalo odpraviti z navedbo, da je obdolženi oškodovanca torej pravosodnega policista napadel, ko ga je ta skušal vkleniti in sicer tako, da je obdolženi zamahnil proti njemu, oškodovanec pa se je uspel udarcu izmakniti. Vse to pa manjka v izreku napadene sodbe, da bi ta bil jasen in razumljiv. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodilo tudi, ko se sklicuje na to, da zaradi nesklepčnega izreka ni mogel pripraviti ustrezne obrambe.

8. Uspešen pa ne more biti obdolženi, ko sodišču prve stopnje očita pristranskost, ker napadena sodba nima razlogov o olajševalnih okoliščinah pri odmeri kazni. Takšne navedbe namreč ne govorijo v prid v pritožbi uveljavljani pristranskosti, kot to zmotno meni obdolženi, ki v pritožbi niti ne navede česa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni upoštevalo.

9. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP zaradi nejasnega in nesklepčnega izreka, ima za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje z aktivnejšim sodelovanjem tožilstva odpraviti ugotovljeno kršitev, skrbno pretehtati tudi pritožbene navedbe zagovornika in obdolženega, ki gredo v smeri graje dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati, ter o zadevi ponovno odločiti.