Jedro

Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo zatrjevanje.

Kaznivo dejanje, pri katerem gre za ponavljajočo se dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito, nadaljevano ali kolektivno dejanje), je storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje (oziroma opustitev), ki sodi v sestavo kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil B. K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen dve leti zapora, sodišče pa je oškodovanko na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbi zagovornice obtoženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločbi o stroških kazenskega postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenih delih potrdilo izpodbijano sodbo. O stroških kazenskega postopka je sodišče prve stopnje dne 23. 8. 2010 odločilo s posebnim sklepom ter obsojenca plačila stroškov kazenskega postopka v skupni višini 2.319,95 EUR oprostilo.

2. Zoper pravnomočno obsodilno sodbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Trditev v zahtevi, da oškodovanka sama zase ni bila dokazno ocenjena, ni utemeljena, saj ima sodba sodišča prve stopnje obširne razloge na strani 10 o tem, zakaj verjame oškodovanki. Prav tako sodišče s tem, ko ni zaslišalo mag. O., ni kršilo pravice do obrambe, njeno mnenje, ki ga je sodišče prebralo, pa ni nedovoljen dokaz.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zagovornica uvodoma sodišču očita, da je prepustilo dokazno oceno izpovedbe oškodovanke A. A. predvsem izvedencu mag. D. T., ter oškodovankini sestri in njeni materi. Te navedbe niso utemeljene. Na straneh 10 in 11 prvostopenjske sodbe sodišče namreč navaja, da je glede na A. spontano, natančno, odločno in prepričljivo izpoved tako v fazi preiskave kot na glavni obravnavi, tej izpovedbi sledilo, da je oškodovanka resnicoljubna, pa je zaključilo tudi na podlagi mnenja izvedenca T. ter na podlagi izpovedb oškodovankine sestre in matere. To se pravi da sodba vsebuje dokazno oceno, kolikor pa se zagovornica z njo ne strinja, pa ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, temveč uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Nadaljnji očitek kršitve procesnega zakona (pravice do obrambe) naj bi sodišče storilo s tem, ker ni zaslišalo razbremenilne priče, in sicer psihologinje mag. A. O., ki v svojem poročilu z dne 30. 8. 2001 ni zabeležila posledic spolnih zlorab, je pa navedla, da oškodovankine izjave dajejo slutiti na neprijetne ali celo travmatične dogodke, ki so se ji zgodili izven družine, zaznala pa je tudi povečan rezultat na lestvici preokupacije s spolnostjo. Pravico do obrambe pa je sodišče po mnenju zagovornice kršilo tudi s tem, ker ni zaslišalo oškodovankinega bratranca, čeprav je oškodovanka priči J. Š. namigovala na spolno zlorabo s strani bratranca. S tem ko je sodišče psihološko poročilo mag. O. z dne 30. 8. 2001 v sodbi uporabilo, pa je po mnenju zagovornice sodbo oprlo tudi na nedovoljen dokaz.

7. Očitane procesne kršitve niso podane.

8. V konkretni kazenski zadevi je sodišče na glavni obravnavi, opravljeni dne 15. 5. 2009, med drugim prebralo psihološko poročilo SPS Pediatrične klinike, Službe za otroško psihiatrijo, ki ga je izdelala specializantka mag. A. O. pod mentorstvom mag. B. Ž. Iz navedenega mnenja med drugim izhaja, da deklica ni želela med vikendi odhajati domov, da je v pogovoru večkrat namigovala na dogodke, povezane z neko klapo, o katerih pa ni hotela govoriti, češ da ne sme, da je to zanjo prenevarno. Navrženi drobci dajejo slutiti na neprijetne ali celo travmatične dogodke. Na vprašalniku TSCC je opazno močno poudarjanje težav in simptomov, kar kaže na njeno stisko in klic na pomoč. Rezultati na lestvicah anksioznosti, depresivnosti, posttravmatskega stresnega sindroma so visoki, povečan je tudi rezultat na lestvici preokupacije s spolnostjo. Veliko emocionalno nezadovoljstvo jo vodi v stres in nemir. Deklica se čuti ogroženo in išče zavetje zase, zaradi česar je psihologinja predlagala umik deklice iz družinskega okolja. Razlog za stisko pa je psihologinja iskala v skrhanih odnosih med materjo in teto, na katero je bila deklica zelo navezana in v neki klapi – to se pravi v grožnjah izven družine.

9. Na obravnavi navzoča zagovornica je predlagala, da že angažirani izvedenec mag. T. svoje izvedensko mnenje dopolni pisno ali ustno na obravnavi v zvezi z navedbami v tem poročilu, predvsem upoštevaje dejstvo, da izvedenka vidi vzroke za psihične težave oškodovane A. A. povsem drugod kot v spolnih zlorabah, v prvi vrsti v njenem nerazčiščenem odnosu do svoje matere, česar pa izvedenec T. sploh ni zaznal. Poleg tega to poročilo omenja tudi travmatične dogodke, ki bi se naj zgodili izven družine.

10. Sodišče je dokaznemu predlogu obrambe ugodilo. Izvedenec mag. D. T., specialist klinične psihologije, je bil zaslišan ponovno dne 17. 6. 2009 in je podal dopolnitev svojega izvedenskega mnenja po preučitvi že omenjenega dokumenta. Izvedenec je pojasnil, da je psihologinja le ugibala o travmatičnih dogodkih, kar pa seveda ne izključuje spolne zlorabe. Zaznala je namreč posttravmatski stresni sindrom in povišan rezultat na lestvici preokupacije s spolnostjo, ravno te ugotovitve pa bi lahko kazale na tovrstno dogajanje, se pravi, šlo bi lahko za psihične posledice spolne zlorabe. Psihologinja pa teh rezultatov v tem smislu ni interpretirala, ker ni poznala nobenih drugih podatkov o spolni zlorabi, saj se deklica do tistega časa ni še nikomur zaupala.

11. Po izvedenem dokazu z zaslišanjem izvedenca je zagovornica podala nov dokazni predlog, in sicer da se zasliši specializantka mag. A. O., dokazni predlog pa je utemeljila s tem, da z izvedbo tega dokaza želi dokazati, da obtoženec dejanja ni storil, predvsem iz razloga, ker je edini obremenilni dokaz, ki ga ima ODT v tem primeru izpovedba oškodovanke.

12. Na glavni obravnavi navzoča okrožna državna tožilka je izvedbi tega dokaza nasprotovala in menila, da je izpovedba oškodovanke, zaslišane na glavni obravnavi, bila zelo prepričljiva, poleg tega pa je njena izpovedba podprta tudi z drugimi dokazi. Psihologinja, ki je A. A. nudila psihoterapevtsko pomoč, o samem dogodku ne bi mogla ničesar povedati.

13. Iz razloga, da je že iz izvidov pediatrične klinike razvidno, da pogovor s A. A. v smeri spolnih zlorab ni bil opravljen, je dokazni predlog zavrnilo tudi sodišče (zapisnik o glavni obravnavi, stran 382 spisa). Z istimi razlogi je zavrnitev dokaznega predloga zavrnilo tudi v sodbi s tem, da je dodalo, da je izvedenec mag. D. T. na glavni obravnavi povedal še, da svojega psihološkega mnenja ne bi spreminjal, saj le to temelji na obravnavanju oškodovanke v tistem časovnem obdobju, ko jo je tudi sam psihološko testiral in je tudi po vpogledu odpustnega pisma splošne bolnišnice Celje z dne 22. 3. 2002, izvida Kliničnega centra Ljubljana – Pediatrična klinika z dne 7. 12. 2002 in z dne 11. 4. 2002 in prepričljivo in utemeljeno obrazložil, da v vseh teh izvidih ni novih psiholoških ugotovitev, čeprav so izvidi iz časa, ko je bila spolna zloraba že odkrita, v njih pa je navedeno, da deklica ni želela govoriti o spolnem nadlegovanju. Tako iz teh izvidov ni izhajalo ničesar takšnega, kar bi lahko upošteval pri izdelavi izvedenskega mnenja in ga morebiti spremenil. 14. Z navedenimi zaključki se ne strinja zagovornica v zahtevi ter meni, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo psihologinje, ki neobremenjena s podatki kazenskega spisa, ob psihološki obravnavi oškodovanke, ne samo kršilo določbe ZKP in Ustave, temveč tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Psihologinja namreč pri oškodovanki ni zaznala posledic spolne zlorabe, pri čemer zlorabe tudi ni videl nihče drug, obtoženec pa je storitev zanikal. 15. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na navedeno sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste dokaze, ki so pravno relevantni. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca potrebno izvesti, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravica do izvedbe dokaza, kot rečeno, ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov jih sodišče ne bo izvedlo. Tako sodišče ne bo dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po presoji sodišča ni pravno relevantno, ki je že dokazano, ali ko gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, ko je predlog podan izrazito z namenom zavlačevanja ipd. Seveda pa mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza dokaže, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva. Predlog za izvedbo dokaza mora torej substancirati. V konkretni kazenski zadevi je psihologinja O. v psihološkem poročilu z dne 30. 8. 2001 pri oškodovanki zaznala hudo stisko, zaradi katere je predlagala umik deklice iz družinskega okolja oziroma je, kot je pojasnil izvedenec mag. T., ugotovila okoliščine, ki kažejo na posttravmatski stresni sindrom ter na povišan rezultat na lestvici preokupacije s spolnostjo. Te ugotovitve psihologinje O. pa po navedbah izvedenca T. (gre za strokovno mnenje) lahko kažejo tudi na spolno zlorabo, oziroma gre za navedbe, ki pritrjujejo mnenju izvedenca T. Res je sicer, da psihologinja O. išče vzroke za hude travme preiskovanke v ogroženosti s strani primarne družine (pri čemer tega podrobneje ne obrazloži) ali domnevno neke klape (za kar v zbranem dokaznem gradivu ni nikakršne podlage), vendar pa je potrebno upoštevati, da psihologinja o spolni zlorabi deklice ni bila obveščena. Predvsem pa o tem (dejstvu), ali je bila deklica spolno zlorabljena, še manj o tem, ali je bila deklica spolno zlorabljena s strani obsojenca, ne more odločati psiholog, temveč sodišče potem, ko izvede vse za odločitev potrebne dokaze. Naloga psihologa je le v ugotavljanju posledic spolne zlorabe (kolikor jih bo zaznal bo s tem zloraba potrjena, oziroma bo to indic, ki govori v prid zaključku sodišča, da je do zlorabe prišlo), v določenih primerih pa bo kot strokovni pomočnik sodišča (izjemoma) pomagal pri oceni verodostojnosti priče (npr. ali gre za osebo, ki je nagnjena h pretiravanju, konfabulacijam, ipd. ali v primerih duševno prizadete osebe ali osebe, ki je bila ob dogodku, o katerem bo pričala v posebnem duševnem stanju – stresni sindrom), pri čemer pa se bo moral omejiti le na podajanje splošnih informacij, ki se nanašajo na zanesljivost prič z določenimi lastnostmi ali ob določenih psihofizičnih stanjih. V konkretnem primeru je sodišče o spolni zlorabi zaključilo predvsem na podlagi izpovedbe oškodovanke kot edine neposredne priče, na podlagi izpovedb posrednih prič (J. Š., P. P., dr. M. U. itd.), katerim se je deklica zaupala, ter na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca mag. T., ki je ugotovil posledice spolne zlorabe. Zato neposredno zaslišanje mag. O., ki je v psihološkem poročilu prav tako ugotovila posledice, ki bi lahko predstavljale posledice spolne zlorabe, k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi v ničemer pripomoglo. Da je o vzrokih, ki so privedli do hudih travm oškodovanke, le ugibala, je bilo sodišču znano in je to pri sodbi upoštevalo. Kaj dodatno novega naj bi pri neposrednem zaslišanju psihologinja povedala in kar bi vplivalo na odločitev sodišča pa zagovornica v zahtevi niti ni obrazložila. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznega predloga nižji sodišči nista kršili obsojencu pravice do obrambe oziroma v izpodbijani odločbi ni podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

16. Prav tako pa sodišče s tem, ko je vsebino psihološkega poročila upoštevalo v sodbi, ni zagrešilo kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena oziroma sodbe ni oprlo na nezakonit dokaz. Res je sicer, kot je bilo že povedano, sodišče dokazni predlog po neposrednem zaslišanju psihologinje zavrnilo, vendar pa je poročilo na glavni obravnavi prebralo, v zvezi z vsebino tega poročilo pa je bil zaslišan tudi izvedenec. Dokaz je bil na glavni obravnavi torej izveden in tudi ni nikakršnih drugih razlogov, zaradi katerih sodišče vsebine tega dokumenta ne bi smelo uporabiti kot dokaz. Samo dejstvo, da po izvedbi tega dokaza ni zaslišalo še psihologinje, na zakonitost izvedenega dokaza z branjem nima nikakršnega vpliva. Dokazovanje na glavni obravnavi se namreč izvede z zaslišanjem prič, izvedencev ali ob določenih pogojih z branjem zapisnikov o njihovem zaslišanju (neposredno in posredno izvajanje dokazov).

17. Vrhovno sodišče nadalje zaključuje, da sodišče ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje oškodovankinega bratranca D. z obrazložitvijo, da pri samem dogajanju ni bil prisoten. Oškodovanka mu o dejanjih tudi ni pripovedovala, zaradi tega njegovo pričanje ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Z navedenimi zaključki se zagovornica v zahtevi ne strinja ter meni, da bi sodišče moralo pričo zaslišati, pri čemer vztraja pri navedbah, s katerimi je obrazložila dokazni predlog, češ da je priči J. Š. oškodovanka, preden je omenjala obsojenca, namignila, da naj bi jo spolno zlorabil bratranec. S takšnimi navedbami pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more uspeti. Dokazni predlog, ki ga obramba poda v korist obdolženca, mora sodišče sicer izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo zatrjevanje. V zvezi z dokaznim predlogom mora biti podan vsaj dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, ali obsodbo po milejšem zakonu. Kolikor je tak dvom podan, mora sodišče predlog sprejeti. Če pa gre za golo zatrjevanje (ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti da bo dokaz uspel) in za predlog za izvedbo dokaza (kakor v obravnavanem primeru), iz katerega bi se lahko sklepalo, da je morda kaznivo dejanje na škodo istega oškodovanca storil tudi še nekdo drug, ne da bi za to obstajali kakršnikoli dokazi (gre za dokazovanja dejstva, ki na odločitev nima nikakršnega vpliva), sodišče takšnega dokaza ni dolžno izvesti.

18. Očitek kršitve kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (nasprotje v razlogih glede odločilnih dejstvih) v zvezi z vprašanjem obsojenčeve prištevnosti glede na ugotovljeno blažjo vinjenost oškodovanca pri dejanjih pomeni izključno izražanje dvoma v ugotovljeno dejansko stanje, tako da vložnica tudi s tem očitkom ne more uspeti.

19. Kršitev materialnega kazenskega zakona pa vidi zagovornica v pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja kot nadaljevanega kaznivega dejanja (česar sicer podrobneje ne obrazloži) ter v tem, da so v izreku sodbe navedeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem odstavku 183. člena KZ, ta dejanja pa bi glede na določbo 5. točke prvega odstavka 111. člena in šestega odstavka 112. člena KZ že absolutno zastarala in bi jih moralo sodišče iz izreka izpustiti. Konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja namreč ne more spreminjati določb splošnega dela KZ, še manj je s takšnim konstruktom dovoljeno odstopanje od temeljnih načel kazenskega prava.

20. V konkretni kazenski zadevi je bil obsojeni B. K. spoznan za krivega da je z zlorabo položaja kot partner B. B. vršil spolno dejanje z osebo, ki še ni bila stara petnajst let in mu je bila zaupana v vzgojo in varstvo, s tem, da je v času med novembrom leta 1998 do junija 1999 v stanovanju v C. večkrat, takrat še mladoletno A. A. (rojeno ... 1987), otipaval po prsih in spolovilu, preko oblačil ali pa ji je z roko segal za hlačke, v njeni prisotnosti večkrat potegnil spolni ud iz hlač in si ga z eno roko drgnil, z drugo pa A. božal po laseh, ob izlivu semena je s tem večkrat poškropil A. po obrazu ali trebuhu in od nje zahteval, naj poliže semensko tekočino, enkrat ji je potisnil spolni ud v usta, enkrat ji je lizal spolovilo, pogosto ji je govoril, da o tem ne sme nikomur razlagati in da je kriva za vse to, kar se dogaja, ker je vedno z njim in mu takšno ravnanje dopušča, s čimer je pri A. dosegel, da je o njegovem dejanju res molčala in ji dejansko vzbudil občutek krivde, kar mu je glede na očitno razliko v zrelosti med njima uspevalo, z opisanim dejanjem pa je izrabljal zaupanje svoje partnerke B. B. in njenih hčera, saj je bil prepričan, da zaradi sicer dobrih odnosov z njimi, nihče ne bo posumil, oziroma verjel, da spolno zlorablja mladoletno A. To dejanje je pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena KZ.

21. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo storjeno v času, ko je veljal kazenski zakonik RS št. 63-2167/94 z novelo, objavljeno v Uradnem listu 70-1/94. Za to kaznivo dejanje je bila v zakonu določena kazen od enega leta do osmih let. Zatem se je kazenski zakonik spremenil, in sicer z novelo objavljeno v Uradnem listu 23-1035/99 ter novelami, objavljenimi v Uradnih listih 23/1999, 40/2004 ter 95/2004, ko je bila zgornja meja kazni določene za to kaznivo dejanje zvišana na deset let, novi sedaj veljavni zakon pa je zvišal tudi spodnjo mejo, in sicer z enega leta na tri leta. Najmilejši zakon glede na sankcijo, predpisano za to kaznivo dejanje, je torej zakon, ki je veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Je pa novi KZ-1 uzakonil konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja (člen 54. KZ-1), ki pa se sme tvoriti le pri kaznivih dejanjih zoper premoženje.

22. Pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, gre za osebno kaznivo dejanje, za spolni napad na integriteto oškodovanca s tem, da je „prisiljenje“ na spolni odnos ali z njim izenačeno spolno dejanje ovsebinjeno z napeljevanjem oziroma nagovarjanjem, pri čemer pri kaznivem dejanju po tretjem odstavku 183. člena KZ, zaradi razmerja odvisnosti žrtve od storilca slednja v odnos pristane. Storilci kaznivega dejanja po tretjem odstavku navedenega člena so lahko le natančno določene osebe (učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba), ki ji je otrok zaupan v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo. Ta položaj storilec zlorabi. Gre torej za izkoriščanje odnosa nadrejenosti, z dajanjem ali obljubljanjem nekih materialnih ali drugih koristi, lahko pa se to kaže v grožnjah, da se bo položaj, v katerem se nahaja žrtev, poslabšal ali v izkoriščanju njene naivnosti, zaupanja, ljubezni ipd. Žrtev se praviloma storilcu ne upira, tudi če se ne strinja z njegovim ravnanjem ne nudi aktivnega odpora, ker je glede na opisano razmerje v podrejenem položaju in jo je strah, da bi se ta položaj še poslabšal. Praviloma gre za dlje časa trajajoče ravnanje zoper istega oškodovanca, izkoriščanje enakih priložnosti, tako da posamezna ravnanja izgubijo svojo samostojnost in se jih v več primerih natančno sploh ne da več ugotoviti. Žrtev se spominja, da se je vse skupaj dogajalo skozi več mesecev ali celo več let v presledkih enega meseca, enkrat na teden, večkrat na teden, tedaj, ko matere ni bilo doma oziroma kadarkoli se je za to pokazala priložnost. Prav tako se žrtev praviloma ne spominja natančno, kaj točno se je določenega dne oziroma ob določenem storilčevem ekscesu dogajalo, spominja se le določenih aktivnosti storilca v časovnem obdobju, ki so ga najbolj zaznamovale in so se večkrat ponavljale. Kot je bilo že povedano, gre pri teh kaznivih dejanjih za položaj nadrejenosti in podrejenosti, poleg tega pa mora biti podan še pogoj, da je otrok zaupan storilcu v vzgojo, varstvo ali oskrbo. Vse navedeno pa je pri izvenzakonskem partnerju enega od staršev še toliko bolj poudarjeno, saj gre praktično za razmerje, ki je ves čas, ko je otrok doma (torej tam kjer naj bi se počutil najbolj zaščitenega), prisotno. Prav tako prisotna pa je ves čas nevarnost zlorabe – storilec bo spolno zlorabljal otroka, ko se mu zahoče in ko se pojavi za to priložnost. Glede na takšno povezanost posameznih faktov, ki so praviloma obseženi v naklepu že od vsega začetka (spolno zlorabiti žrtev takrat, ko se za to pokaže priložnost in dokler je to možno) se takšna ravnanja, podobno kot kolektivna dejanja ali kazniva dejanja z indiferentnim številom ponavljanj, obravnavajo kot eno samo dejanje. Storilec ravnanja ne doživlja le kot enkraten eksces (ki ga potem večkrat ponovi) temveč posamična ravnanja predstavljajo celoto, izgubijo samostojnost in pomenijo le sestavne dele celotnega dlje časa trajajočega oziroma ponavljajočega se ravnanja. Navedeno velja ne samo s stališča storilca, ki kot je bilo že navedeno, vidi v otroku objekt svojega poželenja, ki mu bo na razpolago ko se mu bo zahotelo, temveč tudi s stališča oškodovanca, ki je nedvomno ves čas prestrašen in napet saj je v vsakem trenutku lahko ponovno žrtev spolnega napada. Podobna situacija, ko se posamična ravnanja ne morejo več ugotoviti, je podana tudi v primerih kaznivega dejanja nasilja v družini ali zanemarjanja otroka in surovo ravnanje. Če namreč storilec skozi daljše časovno obdobje na primer z otrokom večkrat surovo ravna, bi bilo povsem nemogoče ugotavljati, katerega dne je storilec storil katero od dejanj, saj si oškodovanci tega praviloma ne zapisujejo, poleg tega pa bi kvalifikacija po posamičnih ravnanjih bila tudi popolnoma nesprejemljiva, saj predstavljajo posamezna ravnanja le del celotnega dogajanja oziroma kaznivega dejanja, ki se očita storilcu, element, ki jih združuje, pa ni samo v večkratnem ponavljanju teh dejanj, temveč je izrazito subjektivne narave. Storilec je nadrejen žrtvi in ta svoj superiorni položaj zlorablja, ga izkorišča, odvisno od dejanja za zadovoljevanje svojih spolnih potreb (kot v obravnavanem primeru) ali v primeru zanemarjanja otroka ali surovega ravnanja za pridobivanje premoženjske koristi ali pri nasilju v uveljavljanju svoje volje in to z izživljanjem nad oškodovanci. Nadalje je podobna situacija kot pri kaznivem dejanju po členu 183. KZ podana tudi pri kaznivem dejanju krvoskrunstva po 204. členu KZ (pri tem kaznivem dejanju je način storitve isti – spolno občevanje, le storilec je lahko le krvni sorodnik žrtve, žrtev pa oseba, ki je stara od petnajst do osemnajst let). Ne glede na to, da je tudi to kaznivo dejanje, enako kot velja za kaznivo dejanje po členu 183. KZ, podano že z enkratnim spolnim občevanjem, bo praviloma glede na naravo dejanja oziroma okoliščine v katerih je storjeno, šlo za večkratne spolne odnose. Po dejanski in pravni plati bi bilo nevzdržno, če bi na primer storilca tega kaznivega dejanja, ki je spolno občeval z mladoletno osebo v obdobju enega leta in pol vsak drug dan spoznali za krivega na primer 240-ih kaznivih dejanj. V vseh teh primerih gre namreč za eno samo kaznivo dejanje, število ekscesov, njihova intenzivnost oziroma način storitve pa so le okoliščine, ki vplivajo na težo kaznivega dejanja in na odmero kazni. Kaznivo dejanje pa je dokončano z iztekom roka, ki je zajeto v obtožbi. Vrhovno sodišče je že v sodbah I Ips 235/2007, I Ips 34/2010 idr. zavzelo stališče, da je kaznivo dejanje, pri katerem gre za ponavljajočo se dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito, nadaljevano ali kolektivno dejanje), storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje (oziroma opustitev), ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. V konkretni kazenski zadevi je bilo tako dejanje dokončano v mesecu juniju leta 1999. 23. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče s tem, ko je ravnanje obsojenca opredelilo kot eno (pa čeprav nadaljevano) kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ, ni kršilo kazenskega zakona. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje navedbe zagovornice, da je kršen kazenski zakon, ker so v opisu kaznivega dejanja navedena tudi ravnanja, ki ne predstavljajo zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena, temveč privilegirano obliko tega kaznivega dejanja, in sicer ravnanja, ki bi jih lahko opredelili po četrtem odstavku 183. člena. Ta dejanja pa so že absolutno zastarala. Kot spolna ravnanja, ki so opisana v četrtem odstavku 183. člena KZ, bi namreč po prepričanju zagovornice veljalo opredeliti otipavanje oškodovanke preko oblačil po prsih in spolovilu ter ravnanja obsojenca, ko ni prišlo do stika z oškodovankinim telesom. Tudi v tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (I Ips 132/2005, I Ips 213/2004, I Ips 351/2007 ter I Ips 91/2009) zapisalo, da pri spolnih dejanjih kot zakonskem znaku kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena KZ, mora priti do dotikanja teles oziroma delov teles med storilcem in oškodovancem. Ta fizična povezanost predstavlja razmejitev med kaznivim dejanjem po tretjem in kaznivim dejanjem po četrtem odstavku tega člena. Božanje oziroma otipavanje storilca po prsih in spolovilu ali seganje z roko za hlačke pa tak stik nedvomno predstavlja. Res je sicer, da božanje oškodovanke po laseh samo po sebi ne bi predstavljalo elementov tega kaznivega dejanja in to ne po tretjem in tudi ne po četrtem odstavku 183. člena, kolikor sodišče ne bi ugotovilo (kar je navedeno tudi v izreku sodbe), da je ob tej priložnosti obsojenec z eno roko drgnil svoj spolni ud in ob izlivu semena s tem večkrat poškropil oškodovanko po obrazu ali trebuhu. S takšnim ravnanjem pa so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ, saj je bil otrok neposredno udeležen pri zadovoljitvi obsojenčeve spolne pohote (božanje po laseh in ejakulacija na obraz deklice).

24. Ker torej niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega zakona in ne kršitve materialnega zakona je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

25. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.