Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje je tožnica ravnala v nasprotju z določbo 11. člena ZPP in pri uveljavljanju svojih pravic ni ravnala skrbno, saj je vlogo z dne 20. 11. 2023 z navedbo novih dejstev in predložitvijo novih dokazov ter spremembo tožbenega zahtevka podala 5 let po vložitvi tožbe, ko je menjala pooblaščenca in več kot eno leto za tem, ko jo je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 14. 7. 2022 pozvalo, naj se izjasni o dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca A. A., pri čemer ni navedla nobenih razlogov zakaj teh navedb in dokazov ni podala pravočasno.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

-v točki III. izreka glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo (izguba zaslužka za obdobje od 9. 2. 2015 do 24. 10. 2015) v znesku 5.247,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in točki VI. izreka razveljavi ter se zadeva glede zneska 882,94 EUR (točka III. izreka) in stroškov postopka (točka VI. izreka) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

-v točki III. izreka glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo (izguba zaslužka za obdobje od 23. 12. 2016 do 26. 5. 2017) v znesku 4.716,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavi,

-v točkah III., IV. in V. izreka glede zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (izguba zaslužka za obdobje od 27. 5. 2017 do 31. 12. 2021) v znesku 13.352,07 EUR in plačila denarne rente v znesku 301,84 EUR, spremeni, tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (izguba zaslužka za obdobje od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017) v znesku 15.961,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo denarne rente v znesku 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne.

II.V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 21.167,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2017 dalje do plačila in odškodnine za premoženjsko škodo (potnih stroškov) v znesku 621,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2018 dalje do plačila in v točki II. izreka, v nespremenjenem delu potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ustavilo pravdni postopek glede zahtevka za plačilo 4.950,69 EUR (I. točka izreka). Objektivne spremembe tožbe z dne 20. 11. 2023 pa ni dopustilo (II. točka izreka). Toženi stranki (v nadaljevanju toženka) je naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) 53.254,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot izhajajo iz III. točke izreka (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačevati mesečno rento v znesku 301,84 EUR od 1. 4. 2024 dalje, dokler bodo za to obstojali zakoniti pogoji, in sicer do vsakega petega dne v posameznem mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (IV. točka izreka). V presežku, kar je vtoževano več ali drugače, je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici 54,87 % njenih pravnih stroškov, tožnica pa toženki 45,13 % njenih pravnih stroškov (VI. točka izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnica se pritožuje zoper sodbo in sklep, in sicer zoper točko II. izreka ter zavrnilni del sodbe in meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj sta odškodnina in renta določeni prenizko, posledično pa je nepravilna tudi stroškovna odločitev. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo navedbe in dokazne predloge, ki jih je pravočasno posredovala s pripravljalnima vlogama z dne 20. 11. 2023 in 20. 2. 2024. Nasprotuje odločitvi sodišča, ki se nanaša na objektivno spremembo tožbe z dne 20. 11. 2023 in navaja, da prekluzija ne velja za navedbe, s katerimi stranka konkretizira ali razčlenjuje predhodne navedbe o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo pravočasno predlagano zaslišanje priče B. B., v zvezi s tem je obrazložitev sodbe pomanjkljiva, tožnica pa je prikrajšana za ustavno pravico do pravnega sredstva. Nasprotuje tudi s strani sodišča uporabljeni metodi "pred in po" glede izračuna izgubljenega zaslužka, ki bi lahko bila uporabljena zgolj v primeru, če bi se tožnica pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo kot po škodnem dogodku. Zaradi tega je za obdobje od 27. 5. 2017 naprej potrebno upoštevati spremenjene okoliščine, saj se je tožnica samozaposlila, sedaj pa opravlja dejavnost odvetništva. V konkretni zadevi je prav tako treba upoštevati karierno napredovanje in usklajevanje plač s stopnjo inflacije, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Ker tožnica opravlja delo odvetnice, njen izgubljen zaslužek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. V skladu s 168. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba pri izračunu izgubljenega dobička šteti tudi aktivnost oškodovanke kot samostojne podjetnice oziroma odvetnice. Upoštevati je treba odvetništvo kot sorodno dejavnost tožilstvu, saj oboje spada v vejo pravosodja. Opravljanje odvetništva se zato lahko upravičeno šteje kot "normalen tek stvari". Tožnica meni, da je plačilo denarne rente v znesku, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, prenizko. Izvedenec bi moral uporabiti drugačno metodo izračuna izgubljenega zaslužka, pri kateri bi lahko upošteval dejansko prikrajšanje tožnice pri opravljanju poklica odvetništva, zaradi česar bi bila tožnica upravičena do denarne rente v višjem znesku. Tožnica nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje tudi glede odškodnine za nepremoženjsko škodo in meni, da slednja po vseh postavkah (razen strahu) prenizka oziroma da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zardi skaženosti. Pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je treba upoštevati, da tožnica ob škodnem dogodku še ni dopolnila 34 let in se bo ob pričakovani življenjski dobi 80 let z občasnimi lažjimi in srednje hudimi telesnimi bolečinami soočala še približno 40 let, kar je zelo dolga doba. Iz primerov, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje izhaja, da se v primerljivih zadevah presoja odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini do 17,9 povprečnih plač v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da je tožnici prisojena odškodnina prenizka. Glede zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnica izpostavlja, da je upravičena do odškodnine za celoten obseg škode, saj so bile težave zaradi degenerativnih sprememb pred škodnim dogodkom neme. Iz primerljivih primerov iz sodne prakse izhaja, da se v takšnih primerih, ko gre za sorazmerno mlado oškodovanko in mamo dveh mladih otrok, odškodnina prisoja v višini 16 do 17 ali več povprečnih plač, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi zahtevku iz tega naslova. Tožnica je upravičena tudi do odškodnine zaradi skaženosti, saj trpi estetsko prizadetost zunanjosti v predelu desne strani nosu, ki bi jo moralo sodišče upoštevati. Pri tožnici so podani tako objektivni kot tudi subjektivni kriteriji odškodnine zaradi skaženosti. Skaženost zaradi debelosti, ki je neposredna posledica škodnega dogodka, je tožnica pravočasno zatrjevala in glede tega ne bi smela biti prekludirana. Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del odločitve, in sicer zoper točke III., IV. in VI. izreka izpodbijane sodbe. Toženka nasprotuje prisojeni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo po vseh postavkah. Meni, da je odškodnina prisojena previsoko in se zavzema za njeno znižanje. Po mnenju toženke pravična odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo znaša približno 14 povprečnih plač oziroma ne več kot 20.000,00 EUR. V zvezi z odločitvijo o izgubi na zaslužku in mesečni renti toženka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba neobrazložena oziroma je obrazložitev v nasprotju z ugotovitvami izvedecev, sodišče pa se ni opredelilo do vseh ugovorov toženke. Sodišče je kršilo tudi 2. člen ZPP, saj je odločalo mimo postavljenega tožbenega zahtevka tako glede izgube zaslužka kot tudi glede mesečne rente. Toženka meni, da sta zahtevka za plačilo denarne rente (200,00 EUR in 1.000,00 EUR) in tudi zahtevek za plačilo odškodnine za izgubo zaslužka neutemeljena, saj tožnica ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala delovne nezmožnosti oziroma zmanjšane delovne zmožnosti ter vzročne zveze, prav tako pa ni izkazala višine. Tožnica namreč ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi se zaposlila na Specializiranem državnem tožilstvu, kar pomeni, da je vzročna zveza med nezgodo in izgubo zaposlitve pretrgana. Tožnica je bila na Državnem tožilstvu zaposlena od 29. 3. 2015 do 26. 3. 2016, torej še leto dni po nezgodi. Umik kandidature za zaposlitev s strani potencialno zaposlenega ali zavrnitev vloge za zaposlitev s strani delodajalca ne more predstavljati podlage za odločitev o tem, da je izkazano, da bi tožnica uspela s prijavo na tožilstvo. Toženka meni, da ni izkazana vzročna zveza med umikom kandidature oziroma nezaposlitvijo na tožilstvu in obravnavano nezgodo oziroma z zatrjevanimi zdravstvenimi težavami in bi sodišče že iz tega razloga moralo zahtevek zavrniti. Toženka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, ki "ne dvomi, da so bile za zaradi posledic nezgode tožničine sposobnosti zmanjšane, saj predloženi bolniški listi in odločbe ZZZS izkazujejo, da je bila v bolniškem staležu po nezgodi večino časa in je zmožna za delo oziroma zmožna za delo le štiri ure, kot razlog pa je navedena poškodba po tretji osebi izven dela, prav tako pa naj bi komisija za fakultetna izvedenska mnenja potrdila, da so bolniški staleži v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo". Takšno stališče sodišča prve stopnje je povsem nekritično in nepravilno. Izvedenci Komisije so navedli, da je neposredno zdravljenje poškodb bilo zaključeno 28. 10. 2015, in da so tožnici ostale določene posledice, ki pripeljejo do občasnih poslabšanj. Iz izvedenskega mnenja torej ne izhaja, da je tožnica delno nesposobna oziroma v celoti nesposobna za delo, ampak le, da mora v svoje delo vlagati več napora. Sodišče prve stopnje je posledično sprejelo popolnoma napačno dokazno oceno, saj izvedenci ne ugotavljajo nesposobnosti oziroma zmanjšanja sposobnosti za delo, ampak le vlaganje več napora v vsakodnevne ali službene aktivnosti, kar pa ne daje podlage za utemeljen zaključek, da je tožnica delovno nezmožna oziroma omejeno delovno zmožna in posledično upravičena do plačila denarne rente. Toženka meni, da je odločitev v zvezi z višino rente popolnoma arbitrarna in nima podlage v listinski dokumentaciji. Zmotno je tudi stališče, da je podana gotovost bodoče škode. Sodišče prve stopnje je popolnoma spregledalo navedbe izvedenca finančne stroke, da za leto 2022 ni imel potrebnih podatkov, in da tega obdobja zato ni upošteval, zaradi česar je nato samo naredilo izračun in s tem preseglo svoje pristojnosti, saj nima ustreznega znanja. Sodišče prve stopnje je odločalo o mesečni renti popolnoma v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, prav tako pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri znižanja odškodnine za nepremoženjsko škodo in zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka in rente oziroma podrejeno za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4.Pritožba tožnice ni utemeljena.

5.Pritožba toženke je delno utemeljena.

6.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana odločitev ni obremenjena z uradoma upoštevnimi in v pritožbah uveljavljanimi procesnimi kršitvami.

8.V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

Glede očitanih kršitev postopka

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva, zaradi česar je tožnica prikrajšana za njeno ustavno pravico do pravnega sredstva ter pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je povsem nepravilno in nekritično povzelo ugotovitve izvedencev medicinske stroke in izvedenca finančne stroke, da je obrazložitev v nasprotju z ugotovitvami izvedencev in sama po sebi neobrazložena, saj se sodišče sploh ni opredelilo do vseh ugovorov toženke.

10.Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana odločitev nima, tožnici pa niso bile kršene ustavne pravice iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Sodišče prve stopnje je namreč odgovorilo in se opredelilo do vseh bistvenih vprašanj in ugovorov v obravnavani zadevi, nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa v to kršitev ne sodi.

11.Še manj utemeljen je očitek o obstoju kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le v primeru, če pride do tehnične napake - napačnega prenosa nekega podatka v obrazložitev, pri čemer je bistveno, da se sodišče pri tem vrednostno ne opredeljuje, torej ne izvaja dokazne ocene, kajti kršitev slednje je samostojen, ločen pritožbeni razlog. Toženka v pritožbi ne navaja, da je prišlo do napačnega prenosa podatka iz izvedenskega mnenja v obrazložitev, ampak ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo upoštevaje tekom postopka izdelana izvedenska mnenja.

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice glede zavrnitve dokaznih predlogov oziroma posledično pravice do izjave ter kršitve določbe 8. člena ZPP (pritožba tožnice sodišču prve stopnje očita, da je zaradi zavrnitve dokazov sprejelo neustrezno dokazno oceno). Upravičenja, ki iz nje izhajajo, so varovana v okviru 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Eno izmed upravičenj, ki jih vsebuje pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen URS in 5. člen ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati

1

13.Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnica z vlogo z dne 20. 11. 2023, v kateri je predlagala spremembo tožbe, ki jo je utemeljevala z novimi dejstvi in dokazi, prekludirana (zaradi česar objektivne spremembe tožbe ni dopustilo) ter da bi nadaljnji postopek zavlekel reševanje spora, zaradi česar novih navedb in predlaganih dokazov v vlogah z dne 20. 11. 2023 in 20. 2. 2024 ni upoštevalo, prav tako pa je zavrnilo s strani tožnice predlagan dokaz z zaslišanjem priče B. B.

14.Stranke morajo, upoštevaje 7. člen ZPP, 11. člen ZPP in določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Stranke lahko po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, pri čemer se izjeme razlagajo restriktivno. Upoštevaje 11. člen ZPP si morajo stranke prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja, zaradi česar so dolžne v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Stranke so tako dolžne skrbno uveljavljati svoje pravice, česar tožnica z dokaznim predlogom po zaslišanju priče B. B. ni storila, saj je navedbe o svoji zmanjšani delovni zmožnosti zatrjevala že v tožbi dne 28. 3. 2018, zaslišanje priče pa je predlagala šele 4 leta kasneje v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2022, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je takšen dokazni predlog podan prepozno, s čemer tožnici ni bila kršena pravica do izjave ter 22. člen URS. Ker je tožnica izvajanje dokaza z zaslišanjem priče predlagala šele po 4 letih, ko je sodišče prve stopnje že izvedlo dokazni postopek, je pritrditi zaključku, da bi zaslišanje te priče zavleklo dokazni postopek, zaradi česar zakonska izjema iz četrtega odstavka 286. člena ZPP ni podana. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica podala spremembo tožbe v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2023 (list. št. 461), sodišče prve stopnje pa je na naslednjem naroku za glavno obravnavo z dne 5. 3. 2024 (list. št. 491) zaključilo z obravnavanjem zadeve. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da bi izvedba dodatnih dokazov, po tem, ko je imelo namen o zadevi odločiti že pred spremembo tožbe, zavlekla reševanje obravnavanega spora. Iz dopisa z dne 10. 11. 2022 (list. št. 419) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje stranki pozivalo, da v roku 8 dni sodišču sporočita, ali soglašata, da sodišče o zadevi odloči brez naroka po določbi 279.a člena ZPP. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa kaže na to, da je sodišče prve stopnje imelo namen o zadevi odločiti že konec leta 2022 in da je štelo, da je zadeva zrela za razsojo.

15.Sodišče prve stopnje iz istega razloga tudi ni upoštevalo navedb tožnice v pripravljalnih vlogah z dne 20. 11. 2023 (list. št. 461) in 20. 2. 2024 (list. št. 484) ter v teh vlogah predlaganih dokazov. Kot izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009, zakonska ureditev strankam nalaga obveznost, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem v postopku prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka, sodišče pa je tisto, ki v vsakem konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani in težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. Upoštevaje navedeno je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da okoliščine konkretnega primera nakazujejo na varovanje načela koncentracije in pospešitve postopka. Tožnica je namreč ves čas postopka imela pooblaščenca. Dejstvo, da je tekom postopka zamenjala pooblaščenca, po ustaljeni sodni praksi ne vpliva na pravočasnost, sploh upoštevaje, da je bila tema, ki se je v postopku obravnavala, ves čas ista. Sodišče prve stopnje je do leta 2022 izvedlo dokazni postopek in je imelo namen sprejeti končno odločitev, tožnica pa je najprej bila neodzivna, nato pa je v letu 2023 po spremembi pooblaščenca zvišala tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo, za kar pa ni izkazala nobenega utemeljenega razloga (upoštevaje, da se tema, ki se je obravnavala, ni spremenila). Posledično je utemeljeno zaključiti, da je tožnica s pripravljalnimi vlogami z dne 20. 11. 2023 in 20. 2. 2024 prekludirana ter da bi dopustitev spremembe tožbe in izvedba prepozno predlaganih dokazov zavlekla pravdni postopek, saj bi sodišče prve stopnje v nadaljevanju moralo izvesti, za izvedbo prepoznih dokazov, kontradiktorni postopek.

16.Po presoji sodišča druge stopnje je tožnica ravnala v nasprotju z določbo 11. člena ZPP in pri uveljavljanju svojih pravic ni ravnala skrbno, saj je vlogo z dne 20. 11. 2023 z navedbo novih dejstev in predložitvijo novih dokazov ter spremembo tožbenega zahtevka podala 5 let po vložitvi tožbe, ko je menjala pooblaščenca in več kot eno leto za tem, ko jo je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 14. 7. 2022 pozvalo, naj se izjasni o dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca A. A., pri čemer ni navedla nobenih razlogov zakaj teh navedb in dokazov ni podala pravočasno. Iz pripravljalnih vlog z dne 20. 11. 2023 in 20. 2. 2024 izhaja, da tožnica premoženjsko škodo za izgubljen zaslužek zatrjuje na drugačni osnovi, kot jo je zatrjevala v dotedanjem postopku, pri čemer se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo, ampak bi lahko svoj zahtevek v tej smeri postavila že ob vložitvi tožbe in se zato neuspešno sklicuje na to, da "je stališče izvedenca, s katerim je bila seznanjena po prejemu izvedenskega mnenja, zanjo predstavljalo novost, zaradi česar je posledično upravičena do modifikacije tožbenega zahtevka". Opisano ravnanje tožnice, ko je po 5 letih po vložitvi tožbe predlagala nove dokaze, pa dejansko predstavlja zlorabo pravic v postopku (11. člen ZPP).

17.Tožnica predložitve novih dokazov ne more pojasniti oziroma opravičiti niti s tem, da "je izvedenec ni pozval, naj predloži dokaze, ki jih potrebuje za izračun vtoževane odškodnine". Izvedenec ni dolžan strank pred izdelavo izvedenskega mnenja pozivati, katere dokaze naj predložijo, ampak je dolžna stranka pred izdelavo izvedenskega mnenja predložiti vse dokaze, na katere opira svoj zahtevek, česar tožnica ni storila. Tožnica se je v tožbi odločila, na kakšen način bo uveljavljala povrnitev premoženjske škode za izgubljen zaslužek in denarno rento, zato sedaj sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni opravilo materialno procesnega vodstva, saj sodišče ni dolžno stranke pozivati, da navede morebitna nova dejstva in predloži dokaze za morebiten drugačen način uveljavljanja izgubljenega zaslužka, ampak je to v domeni stranke, zaradi česar tožnica ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da pravočasnih navedb ni podala, ker "sodišče strank ni seznanilo s tem, kaj šteje kot normalni tek stvari in katero metodo izračuna bo uporabilo". Odločitev o tem, kaj je "normalen tek stvari" in katero metodo izračuna bo uporabilo, sodišče sprejme glede na navedbe, ki jih podajo stranke in glede na dokazni postopek, ko sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP).

18.Tožnica je v spornih dveh pripravljalnih vlogah predložila tudi dva dokaza, ki se nanašata na nepremoženjsko in ne na premoženjsko škodo, in sicer priloga A61 - ambulantni izvidi od 27. 3. 2023 do 8. 6. 2023 in priloga A66 - fizioterapevtsko poročilo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev teh dveh dokazov so neutemeljene. Njuna zavrnitev namreč ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj tožnica z njima ni dokazovala morebitne nove škode, zaradi česar bi bila upravičena do višje odškodnine, ampak navedena dokaza le dokazujeta, da tožnica koristi zdravstvene storitve, ki ji pomagajo v zvezi s telesnimi bolečinami in trajnimi posledicami škodnega dogodka, ki jih je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo

19.V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajajo iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekuje upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso. Temeljni načeli pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sta, torej načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Navedene kriterije je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

20.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica v času škodnega dogodka z dne 9. 2. 2015 še ni dopolnila 34 let in je utrpela nihajno poškodbo vratu (II. stopnja po Fisherju, kar pomeni, bolečina vratu z omejeno gibljivostjo in senzacije mravljinčenja), zlom nosne kosti z minimalnim premikom (I. stopnja), udarnino sprednje strani prsnega koša in udarnino leve ključnice (I. stopnja), udarnino levega kolena (I. stopnja), zvin ledvene hrbtenice (I. stopnja) in udarec v glavo (I. stopnja); da je aktivno zdravljenje poškodb trajalo do 28. 10. 2015, in da so po tem datumu ostale določene posledice, ki vodijo do občasnih poslabšanj, zaradi katerih tožnica večkrat obišče zdravnika; da so trenutne težave z vratno hrbtenico (drevenenje vzdolž leve roke, diskus hernija, občasna izrazitejša bolečina v vratu, težave pri fizični obremenitvi oziroma pri dolgotrajnem sedenju ter pri prisilni drži telesa) 70 % posledica škodnega dogodka in 30 % posledica degenerativnih sprememb; da še vedno ima težave z levim kolenom, ki so lahko posledica prostega telesa, ki ga MRI preiskava ni pokazala; da so se po škodnem dogodku ojačali migrenski glavoboli ter sprožili oziroma ojačali tenzijski glavoboli ter je pričakovati, da se bodo pojavljali tudi v prihodnje; da so parestezije v levi roki, ki se pojavljajo po zaključenem aktivnem zdravljenju, v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo; da ima težave z nosom - gre za manjšo deviacijo in udrtino, ki ji povzroča težave pri dihanju in pri spanju ter da bolečine v ramenih niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

21.Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici od vtoževanih 21.000,00 EUR prisodilo odškodnino v znesku 17.500,00 EUR oziroma 11,86 povprečnih mesečnih neto plač

2

22.Kot izhaja iz točk 15-18 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica trpela zelo hude do hude telesne bolečine 1 dan, 37 dni hude telesne bolečine, 214 dni blage z občasnimi srednje hudimi telesnimi bolečinami, občasne lahke in srednje hude telesne bolečine pa trpi še danes in jih bo tudi v bodoče; v času zdravljenja pa je utrpela številne nevšečnosti: nošenje vratne opornice (1 teden), težave pri dihanju skozi nos, CT in MR preiskave, RTG slikanja, jemanje analgetikov za lajšanje bolečin in drugih zdravil, boleč pregled nosne votline z endoskopijo, neugodni in občasno boleči kontrolni pregledi pri specialistih in pri osebni zdravnici, fizioterapije, dolgotrajni bolniški stalež oziroma delo s skrajšanim delovnim časom.

23.Pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so trenutne težave z vratno hrbtenico

3

70 % posledica škodnega dogodka in 30 % degenerativnih sprememb, ki so prisotne pri tožnici že od prej. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo utrpele telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, kot tudi bolečine, ki jih bo tožnica trpela v prihodnje, upoštevalo je tožničino starost, in da se bo z lažjimi in srednje hudimi telesnimi bolečinami soočala še približno 40 let. Neutemeljene so tudi toženkine pritožbene navedbe, da je odškodnina iz tega naslova previsoka, in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica utrpela več lahkih telesnih poškodb, ter da nevšečnosti med zdravljenjem niso bile intenzivne, tožnica pa prav tako ni bila operirana ali hospitalizirana, ampak so bili pri njej izvajani le običajni diagnostični postopki.

24.Upoštevaje okoliščine konkretnega primera (subjektivno merilo) in primere iz sodne prakse

4

(objektivno merilo)

, sodišče druge stopnje ocenjuje, da tožnici prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sicer nekoliko odstopa (navzgor) od primerljive sodne prakse, vendar je upoštevati, da bo tožnica lahke do srednje hude telesne bolečine trpela tudi v bodoče, upoštevaje njeno starost še vsaj 40 let in dejstvo, da ji je sodišče prve stopnje prisodilo nekoliko nižjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Tako je ugotoviti, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo kot celota primerna in ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

25.Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljen strah prisodilo odškodnino v vtoževanem znesku 3.300,00 EUR. Toženka se zavzema za znižanje odškodnine.

26.Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni pritrditi pritožbi toženke, da je prisojena odškodnina po tej postavki previsoka. Tožnica je namreč doživela hud primarni strah za življenje, saj v času nesreče ni vedela, ali bo umrla, nato pa je hud primarni strah prešel v zmernega v trajanju nekaj ur. Kasneje je trpela zmeren sekundarni strah za izid zdravljenja v trajanju dveh mesecev, ko ni vedela, kako se bo njeno zdravstveno stanje spreminjalo oziroma ali se bo slabšalo, zaradi česar sekundarni strah doživlja še danes in ga bo tudi v bodoče.

27.Glede na to ji je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino v znesku 3.300,00 EUR oz. 2,2 povprečni neto plači ter pri tem upoštevalo tako subjektivne, kot tudi objektivne elemente pogojenosti odškodnine ter sodno prakso.

Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenim navedbam toženke, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine po tej postavki predvsem poudarilo zmanjšano delovno zmožnost tožnice kot okoliščino, ki utemeljuje obseg in trajanje strahu. Kot izhaja iz točk 20 - 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, temu ni tako, ampak je sodišče prve stopnje zgolj dodatno navedlo, da je tožnica v času dveh mesecev, ko je trpela sekundarni strah za izid zdravljenja trpela tudi strah srednje intenzivnosti zaradi negotovosti glede njene delovne sposobnosti, kar je povezano s strahom za izid zdravljenja in ne gre za dodatno obliko strahu zaradi katerega bi ji sodišče prve stopnje prisodilo višjo odškodnino.

28.Sodišče prve stopnje je tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 12.000,00 EUR oziroma 8,1 povprečne neto plače. Tožnica se zavzema za zvišanje odškodnine, toženka pa za znižanje.

29.Kot izhaja iz točk 24-26 obrazložitve izpodbijane sodbe, je pri tožnici prišlo do blagega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar označuje majhno problematičnost, lahko, blago okvaro oziroma prizadetost. Tožnica potrebuje večji napor za vzdrževanje pozornosti in pri načrtovanju gibov, saj se mora izogibati gibom, ki bi utegnili privesti do bolečin, zaradi okrnjene funkcije hrbtenice ni sposobna brez tveganja za lastno zdravje dvigovati in premeščati bremen, biti v določenih položajih ter opravljati daljših voženj z avtomobilom, več napora mora vlagati v oblačenje in spanje (sledenje tudi zaradi okvare funkcije nosu), zaradi okrnjene funkcije hrbtenice in glavobolov mora večji napor vlagati v opravljanje pridobitnega dela, zaradi težav s hrbtenico in poškodbe kolena pa ni sposobna izvajati športnih aktivnosti.

30.Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine iz tega naslova upoštevalo tožničino izpoved, kot izhaja iz točke 25 obrazložitve izpodbijane sodbe ter pravilno zaključilo, da lahko tožnica sama opravlja vse osnovne življenjske aktivnosti, vendar mora zaradi posledic škodnega dogodka v njihovo izvedbo vložiti več napora (izjema je ukvarjanje s športom, saj ne sme izvajati športnih aktivnosti, ki bi utegnile privesti do poškodbe vratne hrbtenice). Čeprav je tožnica izpovedala, da je šport in aktivno preživljanje prostega časa z družino povsem opustila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da sledeč po Komisiji ugotovljeni stopnji zmanjšanja življenjske aktivnosti, popolna opustitev vseh aktivnosti ni utemeljena oziroma bi tožnica glede na blago okvaro oziroma prizadetost določene aktivnosti še lahko izvajala. Upoštevalo je, da je pri tožnici podano zmanjšanje življenjske aktivnosti trajno, ter da bo zaradi omejitev v zasebnem in poklicnem življenju duševne bolečine trpela tudi v bodoče.

31.Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine iz tega naslova pravilno upoštevalo, da so tožničine težave z vratno hrbtenico 70 % posledica škodnega dogodka in 30 % posledica degenerativnih sprememb ter ji prisodilo odškodnino v znesku 12.000,00 EUR. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, je tako prisojena odškodnina nekoliko prenizka, a je treba upoštevati skupno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je kot celota primerna in ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Ni namreč slediti pritožbi toženke, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka. Čeprav je pri tožnici podano blago zmanjšanje življenjske aktivnosti, gre za posledice na več področjih življenja, saj mora tožnica večji napor vlagati pri vzdrževanju pozornosti, načrtovanju gibov, vožnji, dvigovanju bremen, oblačenju, spanju, pridobitnem delu in športnih aktivnostih.

32.Pri ugotavljanju zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le tiste posledice, ki so povezane s škodnim dogodkom, ne pa tiste, ki obstajajo zaradi degenerativnih sprememb, zaradi česar so pritožbene navedbe tožnice v tej smeri neutemeljene. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v postopku, degenerativne spremembe pri tožnici pred škodnim dogodkom niso bile neme, ampak so se že odražale na njenem zdravju oziroma na telesu, saj v zdravniški dokumentaciji o njenih, s tem povezanih težavah, že obstajajo zapisi iz časa pred škodnim dogodkom (kot izhaja iz izvedenskega mnenja Komisije).

33.Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, ki se zavzema za zvišanje odškodnine po tej postavki in toženke, ki se zavzema za znižanje odškodnine. Prisojena odškodnina v znesku 12.000,00 EUR oziroma 8,1 povprečne neto plače namreč predstavlja primerno odškodnino za stopnjo in obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je in jih bo v bodoče trpela tožnica.

34.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je dokazni postopek pokazal, da poškodbe pri tožnici niso pustile vidnih znakov, ki bi jih lahko ocenili kot skaženost, ampak gre le za lažjo estetsko prizadetost zunanjosti v predelu desne strani nosu.

35.Pojem skaženosti je pravni standard, pri presoji katerega v sodni praksi prevladujejo objektivno subjektivni kriteriji. Prvi povedo, ali je oškodovančeva zunanjost spremenjena, na kakšen način se ta sprememba odraža (opaznost, zmožnost za zakrivanje) in kako jo okolje doživlja (ali vzbuja pozornost in če jo, v kakšni meri). Subjektivna merila pa predstavljajo vpliv objektivnih meril na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje. Da bi bila podana skaženost (kot podlaga za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti) mora biti skaženost trajna, hkrati pa morajo biti podana tako objektivna kot subjektivna merila.

36.Čeprav so v konkretnem primeru izpolnjena subjektivna merila, saj je tožnica izpovedala, da jo sprememba izgleda nosu po škodnem dogodku moti in obremenjuje (izpovedala je, da je bil njen nos pred škodnim dogodkom ožji), pa ni izpolnjenih objektivnih meril.

Kot izhaja iz točke 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišču prve stopnje kakršnakoli sprememba nosu ni bila vidna, kar pomeni, da je tudi za okolico neopazna oziroma ni takšna, ki bi vzbujala pozornost okolice. Iz izvedenskega mnenja izvedenca C. C. pa izhaja, da poškodbe pri tožnici niso pustile vidnih znakov, ki bi jih lahko ocenil kot skaženost, saj gre le za lažjo estetsko prizadetost zunanjosti v predelu desne strani nosu. Glede na obrazloženo tožnica ni upravičena do odškodnine iz tega naslova, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Posledično tožnica ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da ji odškodnina pripada, ker "trpi estetsko prizadetost zunanjosti v predelu desne strani nosu".

37.Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbena navedbe, ki se nanašajo na skaženost zaradi debelosti.

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožnica navedb o skaženosti zaradi debelosti ni podala in z izpovedjo ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, hkrati pa ni zatrjevala ali izkazala, da bi bilo povečanje teže neposredna posledica škodnega dogodka.

38.Skupno je tako tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 32.800,00 EUR oziroma 22,2 povprečnih mesečnih neto plač, kar predstavlja primerno in pravično denarno zadoščenje, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Po presoji sodišča druge stopnje prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo kot celota ustreza standardu pravične denarne odškodnine, zaradi česar sodišče druge stopnje odškodnine po posameznih postavkah ni spreminjalo. Prisojena denarna odškodnina, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera, ustrezno upošteva obseg nastale škode in je hkrati pravilno umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Ker je toženka že tekom postopka izvedla delna plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih je sodišče prve stopnje revaloriziralo, je dolžna tožnici plačati še 21.167,80 EUR, kot izhaja iz točke 31 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odškodnina za premoženjsko škodo

39.V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z pritožbenimi zatrjevanji glede odškodnine za premoženjsko škodo. Zahtevek iz naslova povračila potnih stroškov pritožbeno ni sporen. Sodišče druge stopnje je zato opravilo uradni pritožbeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki ni pokazal nepravilnosti.

40.V nadaljevanju je sodišče druge stopnje presojalo pravilnost odločitve v zvezi z zahtevkom iz naslova izgube na zaslužku zaradi zmanjšane delovne zmožnosti in zahtevkom za plačilo mesečne rente.

41.V skladu z določbo 168. člena OZ ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V skladu z določbo 174. člena OZ mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

Izgubljen dohodek

42.Tožnica je v tožbi zahtevala plačilo zneska 882,94 EUR, ki predstavlja izgubo na zaslužku zaradi bolniškega staleža, in sicer v obliki plačila prispevkov za socialno varnost (tožnica zatrjuje, da ji je toženka za leto 2015 glede izpadlega zaslužka plačala zgolj razliko v neto znesku, ni pa plačala prispevkov za socialno varnost, zaradi česar je prejela nižje nadomestilo za čas odsotnosti zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka). Nadalje je tožnica zahtevala tudi plačilo zneska 5.250,00 EUR, ki predstavlja izgubo na zaslužku zaradi delovne nezmožnosti od 22. 12. 2016 do samozaposlitve z dne 27. 5. 2017. S prvo pripravljalno vlogo z dne 21. 9. 2018 (list. št. 35-38) je tožbeni zahtevek razširila in zahtevala za obdobje od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017 plačilo prikrajšanja oziroma izgube zaslužka v znesku 15.661,82 EUR. Z drugo pripravljalno vlogo z dne 17. 10. 2018 (list. št. 46-50) je delno povišala in delno umaknila tožbeni zahtevek po posameznih postavkah, in sicer je za obdobje od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017 zahtevala plačilo 15.961,13 EUR, za obdobje od 22. 12. 2016 do 26. 5. 2017 pa plačilo 4.576,05 EUR. V šesti pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2019 (list. št. 156-157) je delno umaknila tožbeni zahtevek, in sicer za premoženjsko škodo za obdobje od 22. 12. 2016 do 26. 5. 2017 v znesku 4.576,05 EUR.

43.Po vseh spremembah in delnih umikih je torej zahtevala plačilo zneska 882,94 EUR kot izgubo na dohodku v letu 2015 in plačilo zneska 15.961,13 EUR za obdobje od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017, kar je skupaj 16.844,07 EUR.

44.Tožnica je nato s pripravljalno vlogo z dne 20. 11. 2023 znova razširila oziroma spremenila tožbeni zahtevek in je zahtevala plačilo 206.964,10 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka oziroma dobička.

45.Kot izhaja iz točke 41 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožnici za obdobje od 9. 2. 2015 do 24. 10. 2015 prisodilo znesek 5.247,37 EUR (kljub temu, da je za leto 2015 zahtevala zgolj plačilo zneska 882,94 EUR), za obdobje od 23. 12. 2016 do 26. 5. 2017 (čas brezposelnosti) znesek 4.716,05 EUR (čeprav je ta zahtevek umaknila) ter za obdobje od 27. 5. 2017 do 31. 12. 2021 znesek 13.352,07 EUR.

46.Odločanje mimo postavljenega zahtevka pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka, kar toženka v pritožbi izrecno graja, in predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka, ki narekuje razveljavitev sodne odločbe (357. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato razveljavilo izpodbijano sodbo glede prekoračenega prisojenega zneska 5.247,37 EUR za obdobje od 9. 2. 2015 do 24. 10. 2015. Zadevo je vrnilo zadevo v novo sojenje le glede postavljenega tožbenega zahtevka na plačilo zneska 882,94 EUR za leto 2015, o katerem sodišče prve stopnje dejansko (še) ni odločilo, ampak je tožnici za obdobje od 9. 2. 2015 do 24. 10. 2015 prisodilo znesek 5.247,37 EUR, ki ga sploh ni zahtevala.

47.Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju glede dela razveljavljene odločitve - zahtevka na plačilo zneska 882,94 EUR za leto 2015, glede na predstavljena materialnopravna stališča sodišča druge stopnje, ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki sta jih stranki pred sodiščem prve stopnje zatrjevali oziroma predlagali, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ter odločiti v mejah postavljenega zahtevka.

48.Razveljavitev je bila potrebna, ker sodišče prve stopnje še ni opravilo dokazne ocene glede postavljenega zahtevka v znesku 882,94 EUR in zato v ponovljenem postopku ne bo šlo le za dopolnitev dokaznega postopka, temveč bo sodišče prvič ugotavljalo in ocenjevalo sklope dejstev, kar pa ne more opraviti sodišče druge stopnje brez, da bi poseglo v procesna jamstva pravdnih strank.

49.Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), prav tako pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

50.Glede prekoračenega tožbenega zahtevka v zvezi s prisojenim zneskom 4.716,05 EUR za obdobje od 23. 12. 2016 do 26. 5. 2017 (čas brezposelnosti) pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje le razveljavilo in zadeve ni vrnilo v novo sojenje, saj je tožnica ta zahtevek umaknila in sodišče prve stopnje o njem zato sploh ne bi smelo odločati.

51.V zvezi z zahtevkom za plačilo izgubljenega zaslužka je dokazni postopek pokazal, da je tožnica upravičena zgolj do povrnitve odškodnine za izgubo zaslužka za obdobje od škodnega dogodka (9. 2. 2015) do prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas (26. 3. 2016), saj je le morebitna izguba zaslužka v tem obdobju v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pritrditi je namreč pritožbi toženke, da tožnica v zvezi z vtoževano izgubo zaslužka po 26. 3. 2016 (ko ji je prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas) ni izkazala vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano izgubo zaslužka.

52.Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožnici zaradi poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, dne 26. 3. 2016 prenehalo delovno razmerje na Okrožnem državnem tožilstvu, kjer se je zaposlila po škodnem dogodku.

Delovno razmerje ji torej ni prenehalo zaradi posledic škodnega dogodka, ker ne bi bila več sposobna opravljati svojega dela, ampak zaradi poteka časa pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

53.Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve v postopku zmoto uporabilo materialno pravo in nepravilno zaključilo, da je tožnica "verjetno izkazala, da bi kariero na tožilstvu ob normalnem teku stvari lahko nadaljevala", zaradi česar je upravičena do povrnitve izgubljenega zaslužka od 9. 2. 2015 do 31. 12. 2021.

54.Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v postopku je tožnica zatrjevala, da se je prijavila na razpis za delovno mesto na Specializiranem državnem tožilstvu, nato pa je kandidaturo zaradi zdravstvenih razlogov umaknila. V spis je predložila vabilo na razgovor (priloga A23), iz katerega je razvidno, da je bila vabljena na razgovor dne 6. 11. 2015, ki se ga ni udeležila, v zvezi s tem je na dan razgovora sporočila, da je na razgovor iz zdravstvenih razlogov ne bo, pri čemer ni zaprosila za nov termin, niti ni predložila dokazila o bolezni, zaradi česar so šteli, da je prijavo umaknila in so ji poslali sklep o neizbiri z dne 17. 11. 2015.

55.Sicer je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da si je tožnica glede na prijavo na razpis na Specializiranem državnem tožilstvu prizadevala dobiti to službo, vendar je dokazni postopek pokazal, da se je prijavila le na ta razpis in se razgovora ni udeležila. Zgolj prijava na en razpis še ne daje podlage za zaključek, da "je tožnica verjetno izkazala, da bi ob normalnem teku stvari službo tudi dobila". Zaključek sodišča prve stopnje, da je "splošno znano, da se v pravosodju z zaposlenimi za določen čas prizadeva podaljšati delovno razmerje na nedoločen čas, če kadrovske in finančne razmere to dopuščajo", ne daje podlage za zaključek, da je tožnica izkazala, da bi službo tudi dobila. Brez navedb o tem, koliko kandidatov se je prijavilo na razpis oziroma ali se je na razpis prijavila le ona in bi službo, če bi prišla na razgovor, tudi dobila, takšnega zaključka ni mogoče sprejeti. Na tožnici je trditveno in dokazno breme, da je izguba zaslužka po 26. 3. 2016 v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožnica ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi ob normalnem teku stvari bila zaposlena tudi po 26. 3. 2016.

56.Po obrazloženem ni pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da bi se zaposlila na Specializiranem državnem tožilstvu, ampak je pritrditi pritožbi toženke, da tožnica zgolj z zatrjevanjem, da se je prijavila na en razpis za delovno mesto na Specializiranem državnem tožilstvu, še ni izkazala, da bi to službo tudi dobila oziroma ni izkazala, da je bila brezposelna zaradi posledic škodnega dogodka.

57.Posledično je sodišče druge stopnje pritožbi toženke v tem delu ugodilo in je tožbeni zahtevek na plačilo premoženjske škode - izgubljenega zaslužka v znesku 15.961,13 EUR za obdobje od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017 zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Pri tem je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice v znesku 13.352,07 EUR za obdobje od 27. 5. 2017 do 31. 12. 2021, vendar je tožnica tožbeni zahtevek v znesku 15.961,13 EUR postavila le za obdobje od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017, za obdobje po tem datumu pa izrecnega tožbenega zahtevka sploh ni postavila, ampak je navajala le, da "bo za nadaljnja obdobja znesek prikrajšanja izračunal sodni izvedenec finančne stroke", kar pomeni, da ji sodišče prve stopnje po datumu 18. 12. 2017 ne bi smelo prisoditi ničesar, ker izrecnega zahtevka v tej smeri ni postavila. Izračun izvedenca finančne stroke namreč ne more nadomestiti navedb in trditev strank ter s strani strank postavljenih zahtevkov. Četudi je izvedenec finančne stroke ugotovil, da izgubljen zaslužek za čas od škodnega dogodka do 31. 12. 2021 znaša 23.315,49 EUR, bi ji lahko prisodilo le znesek v obsegu, kot ga je s tožbo uveljavljala (pri tem bi pa seveda moralo upoštevati, ali je izkazala vzročno zvezo med škodnim dogodkom in izgubljenim zaslužkom).

Denarna renta

58.Tožnica je skupno vtoževala plačilo denarne rente v znesku 1.200,00 EUR od vložitve tožbe dalje.

59.Sodišče prve stopnje ji je prisodilo mesečno denarno rento v znesku 301,84 EUR, od 1. 4. 2023 dalje. Kot izhaja iz točke 46 obrazložitve izpodbijane sodbe, je pravilno štelo, da odškodnina v obliki rente pride v poštev tedaj, ko je škoda bodoča in trajna in je ni mogoče izračunati vnaprej, ker ni gotovosti, koliko časa bo trajala in kako se bodo spreminjale razmere. Zaključilo je, da "je gotovost o bodoči škodi podana, saj iz izvedenskega mnenja Komisije izhaja, da so tožnici zaradi škodnega dogodka ostale določene posledice, ki vodijo do občasnih poslabšanj, da je podano blago trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, da dolžnica potrebuje večji napor za vzdrževanje pozornosti ter da ima težave pri dolgotrajnem sedenju". Zaključilo je, da "ne dvomi, da vse navedeno negativno vpliva na njeno delovno zmožnost, saj ima težave s koncentracijo, konstantne bolečine in ne zmore daljših samostojnih voženj, o čemer je tožnica tudi sama izpovedala na naroku". Spregledalo pa je, da se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 174. člena ZPP oškodovancu denarna renta kot povračilo za premoženjsko škodo prisodi le v primeru, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, česar tožnica ni dokazala. Čeprav je Komisija ugotovila, da so pri tožnici zaradi škodnega dogodka ostale določene posledice, ki vodijo do občasnih poslabšanj in da je podano blago trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, to še ne pomeni, da je tožnica trajno delno ali popolno nezmožna za delo. Zgolj navedbe o bolniškem staležu tega ne dokazujejo, ampak bi morala tožnica predložiti dokaz o ugotovljeni trajni delni nezmožnosti za delo.

60.Ugotoviti je, da tožnica v zvezi z zahtevkom za plačilo denarne rente ni zatrjevala, da je trajno delno ali v celoti nezmožna za delo, niti v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazov (na primer odločbe o morebitno ugotovljeni kategoriji invalidnosti oziroma ocenjeni delo-nezmožnosti), ampak je škodo zaradi izgubljenega zaslužka utemeljevala zgolj z navedbami o bolniškem staležu zaradi posledic škodnega dogodka (navajala je, da je zaradi posledic prometne nesreče bila delno v bolniškem staležu, delno pa je delala polovični delovni čas, zaradi česar je prejemala nižje prihodke, kot jih bi, če ne bi bila v bolniškem staležu oziroma bi delala polni delovni čas) ter je izpovedala, da si ne želi biti invalidsko upokojena.

61.Za odškodnino po drugem odstavku 174. člena OZ je značilno, da pripada oškodovancu zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi njegove popolne ali delne nezmožnosti za delo. Škoda torej ni že sama popolna ali delna nezmožnost za delo, ampak se mora okrnitev sposobnosti pridobivanja odraziti kot premoženjsko prikrajšanje.

Če mora oškodovanec v svoje delu po škodnem dogodku vlagati več napora, a pri njemu ni ugotovljena popolna ali delna nezmožnost za delo, ni upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v obliki denarne rente.

62.Ker tožnica ni dokazala, da je trajno delno ali v celoti nezmožna za delo, je treba zahtevek za plačilo mesečne rente zavrniti že zgolj iz tega razloga. Posledično je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zahtevek za plačilo denarne rente v znesku 1.200,00 EUR zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

63.Sodišče druge stopnje je razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje bo moralo, ko bo o zadevi v celoti odločeno, ponovno odločiti o deležu stroškov, ki sta jih pravdni stranki dolžni povrniti (četrti odstavek 163. člena ZPP).

64.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP), pritožbi toženke pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo, delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) in delno (v nespremenjenem obsegu) potrdilo (353. člen ZPP), kot je razvidno iz izreka te odločbe.

65.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

V zadevi II Ips 352/2005 je oškodovanki bila prisojena odškodnina v znesku 350.000,00 SIT, kar je 1.460,52 EUR in predstavlja 2,2 povprečni neto plači. Hud primarni strah je trpela en dan, hud sekundarni strah pa je trajal pet mesecev in nato prešel v lahkega, še vedno prisotnega in utemeljenega zaradi psihičnih popoškodbenih sprememb. V zadevi II Ips 131/2007 je oškodovancu bila prisojena odškodnina v znesku 600.000,00 SIT, kar je 2.503,76 EUR in predstavlja 32,2 povprečni neto plači. Srednje hud sekundarni strah je trpel en dan, en teden manjši strah za izid zdravljenja in do tri mesece lažji strah zaradi občasnih glavobolov in vrtoglavic. V zadevi II Ips 181/2005, kjer je bila oškodovancu priznana odškodnina za strah v znesku 200.000,00 SIT, kar je 834,59 EUR oz. 1,53 povprečne neto plače, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, ne gre za primerljivo intenziteto in obdobje strahu, kot pri tožnici, saj je oškodovanec podobno kot tožnica utrpel močan primarni strah, sekundarni strah zmerne do lažje oblike pa je pri njem trajal le 21 dni, tožnica pa je doživljala zmeren (ki ni prehajal v lahkega) strah v trajanju dveh mesecev , blag sekundarni strah pa doživlja še danes in ga bo tudi v bodoče.

V zadevi II Ips 623/2007 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT, kar je 4.172,93 EUR oz. 5,42 povprečne neto plače, pri čemer je zmanjšanje življenjske aktivnosti blažje od tožničinega. V zadevi II Ips 131/2007 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT, kar je 6.259,39 EUR oz. 8 povprečnih neto plač, iz odločbe pa je razvidno, da ima težave pri naglih, nenadnih gibih, omejeno gibljivost vratu, ne more dvigovati in prenašati težjih bremen in je moten tudi pri pridobitnem delu, saj lahko kot avtomehanik opravlja le lažja dela. V zadevi II Cp 2567/2016 z dne 22. 3. 2017, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica, ne gre za primerljive posledice, saj je oškodovanka med drugim utrpela zlom obraznih kosti z večdelnim zlomom baze lobanje in krvavitvijo pod trdo možgansko opno in v čelni reženj možganov, zaradi česar je na najpomembnejših področjih življenja njeno funkcioniranje srednje hudo okrnjeno, takšna pa je tudi intenziteta njenih duševnih bolečin.

Kot izhaja iz točke 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišču prve stopnje kakršnakoli sprememba nosu ni bila vidna, kar pomeni, da je tudi za okolico neopazna oziroma ni takšna, ki bi vzbujala pozornost okolice.

Tožnica je izpovedala, da se je po škodnem dogodku zredila za 30 kg in ne more več shujšati.

Ker je toženka že tekom postopka delno plačala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je sodišče prve stopnje revaloriziralo, je dolžna tožnici plačati še 21.167,80 EUR, kot izhaja iz točke 31 obrazložitve izpodbijane sodbe.

J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 460.

Tožnica je bila v času škodnega dogodka zaposlena na Okrožnem sodišču Y, in sicer do 28. 3. 2015, nato pa je bila od 29. 3. 2015 do 26. 3. 2016 zaposlena na Okrožnem državnem tožilstvu.

Tako D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 1001.

Tako tudi VSRS v sodbi II Ips 295/2012 z dne 26. 11. 2014.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 174, 174/2, 179 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 25 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 5, 7, 8, 11, 286, 286/1, 286/4, 279a, 339, 339/2, 339/2-8, 357

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.