Jedro

Tožbeni zahtevek se je glasil na plačilo 5.844,04 EUR in tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek v višini 2.991,81 EUR. Sodišče prve stopnje mora odločati v okviru postavljenih zahtevkov, slednji pa je bil postavljen kot zahtevek na plačilo. S pripoznavo je priznala, da je tožeči stranki dolžna plačati pripoznani znesek, sodišče prve stopnje pa se ni bilo dolžno ukvarjati s tem, ali je med strankami obstajal dogovor o drugačnemu načinu izpolnitve obveznosti.

Sklicevanje na napako volje mora biti argumentirano in konkretizirano, sicer izjave o pripoznavi ni mogoče izpodbiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 50415/2016 z dne 17. 5. 2016 ostane v prvem odstavku izreka delno v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 2.991,81 EUR. V preostalem delu prvega odstavka citiranega sklepa, ki se nanaša na plačilo 2.202,23 EUR, je sklep o izvršbi razveljavilo in postopek zaradi umika tožbe ustavilo (2. točka izreka). V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15. dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 950,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka v svoji pravočasni, laični pritožbi v celoti izpodbija sklep (pravilno odločbo) prvostopenjskega sodišča in navaja, da priznava dolg do tožeče stranke, ki je nastal zaradi dvojnega plačila, vendar pa je bilo s tožečo stranko ustno dogovorjeno, da se bo dolg poravnal z dodatnimi deli, kar dokazujeta računa št. 329/2016 in št. 330/2016. Trdi, da je tožeča stranka v nasprotju z ustnim dogovorom ustavila naročanje dodatnih del, sicer bi bil dolg že zdavnaj poravnan. Navaja, da je dolg pripravljena poravnati z deli.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne. Navaja, da se sodba zaradi pripoznave lahko izpodbija samo zaradi pritožbenih razlogov iz tretjega odstavka 338. člena ZPP ter da takih razlogov tožena stranka v pritožbi ne navaja. Navaja še, da stranki dogovora o poravnavanju dolga z deli nista sklenili ter dodaja, da so pritožbene navedbe v tej smeri prepozne in nerelevantne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 316. člena ZPP izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Pripoznava zahtevka pomeni toženčevo izjavo, da je tožnikov zahtevek utemeljen. S pripoznavo zahtevka toženec izjavi svojo voljo, da naj bo obsojen na tisto, kar tožnik zahteva s tožbo. Sodišče potem, ko toženec izjavi, da pripoznava tožbeni zahtevek, ni več niti dolžno niti ni upravičeno presojati, ali so bila zatrjevana dejstva resnična in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen.1 Pripoznava zahtevka se torej nanaša na pravno posledico, ki jo tožnik s tožbo uveljavlja, zato mora sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izdati sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na zapisnik na glavni obravnavi z dne 20. 4. 2017 podala izjavo, da pripoznava tožbeni zahtevek v znesku 2.991,81 EUR brez obresti. Od pripoznave zahtevka se razlikuje priznanje dejstev, na katerih temelji tožbeni zahtevek, vendar pa iz zapisnika izhaja izrecna izjava o pripoznavi zahtevka, ne pa zgolj priznanje dejstev glede obstoja dolga tožene do tožeče stranke.2 Tožena stranka je zapisnik podpisala in zoper vsebino zapisnika ni imela pripomb ter tako posledično soglašala s posledicami, ki jih prinese pripoznava zahtevka.

7. Po tretjem odstavka 338. člena ZPP se sme sodba na podlagi pripoznave izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Tožena stranka v pritožbi ne navaja prav nobenih okoliščin glede tega, da bi bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Glede na laično vloženo pritožbo, pa pritožbeno sodišče vseeno pojasnjuje, da mora biti morebitno sklicevanje na napako volje argumentirano in konkretizirano, sicer izjave o pripoznavi ni mogoče izpodbiti. Sicer pa tudi velja, da mora biti za uspešno uveljavljanje napake volje pri izjavi o pripoznavi, skladno z ustaljeno sodno prakso, zmota nezakrivljena oziroma opravičljiva, pravna zmota pa je neupoštevana (pod pogojem, da je neopravičljiva), prav tako zmota v predstavi.3 Ker tožena stranka v pritožbi zgolj zatrjuje, da je med strankama obstajal dogovor o drugačnemu načinu plačila dolga, s tem vztraja pri ugovoru, ki ga je uveljavljala pred pripoznavo, s čimer pa tem zahtevam ne zadosti.

8. Sodbe zaradi pripoznave ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka tako v pritožbi navaja, da je med strankami obstajal dogovor o drugačnemu načinu izpolnitve obveznosti, ker pa to niso pravno upoštevni razlogi za izpodbijanje sodbe zaradi pripoznave, z njimi ne more uspeti.

9. Pritožbeno sodišče pri sodbi na podlagi pripoznave tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, izpodbijana odločba pa je tudi v ostalem delu prestala preizkus po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2 točka 365. člena ZPP).

10. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k pritožbeni presoji, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 77. 2 Za odločitev relevantno besedilo na zapisniku z naroka dne 20. 4. 2017 se glasi: "Tožena stranka navaja, da pripoznava tožbeni zahtevek v znesku 2.991,81 EUR, brez obresti, ne pa celotnega zneska 5.844,04 EUR." 3 Podrobneje o tem Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 246.