Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je odločilno za zahtevek tožnice dejstvo, da druga toženka ni imela posebnega pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve. Člen 815 ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, določa, da naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel sprejeti za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. Smisel te določbe je v tem, da bi bile zlorabe posrednika napram naročitelju čim bolj otežkočene in da posrednik ne bi prišel nedopustno do predmetov, ki gredo naročitelju. Ta določba je torej pomembna za razmerje med toženima strankama, ni pa odločilna za njuno razmerje napram tožnici. Če sta toženi stranki nastopali v razmerju do tožnice kot kupcem stanovanja enotno, tako kot je tožnica ves čas zatrjevala, tožnici ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker je izpolnila denarno obveznost posredniku in ne direktno prodajalki. Če je prva toženka v navzočnosti tožnice pooblastila drugo toženko, da zanjo sprejme kupnino po pogodbi, dejstvo, da to pooblastilo ni bilo pisno, nima takšnega pomena kot mu ga je dalo v izpodbijani sodbi zmotno sodišče prve stopnje. Tudi če je bilo dano zgolj ustno pooblastilo prve toženke, da zanjo druga toženka sprejme izpolnitev, je veljavno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek proti prvi toženki in v odločbi o stroških postopka glede te toženke razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem delu (kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki) se pritožba zavrne in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo v celoti tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki D. P. in I. d.o.o. dolžni izročiti tožnici M. J. K. enosobno stanovanje v drugem nadstropju več stanovanjskega bloka L. v izmeri 39,30 m2 označenim s št. 12 s kletjo v pritličju več stanovanjskega bloka, ki stoji na parceli št. 2866/8 k.o. P. v 8 dneh pod izvršbo, tožnica pa je dolžna ob prevzemu ključev tega stanovanja prvi toženki D. P. plačati zadnji obrok kupnine v višini 2.500.000,00 SIT. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti prvi toženki pravdne stroške v višini 609.313,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2003 dalje do plačila v 15 dneh. Ugotovilo je, da sta tožnica in prva toženka sklenili kupoprodajno pogodbo za sporno stanovanje, da je tožnica plačala prva dva obroka obveznosti po kupoprodajni pogodbi v višini 90.000 DEM O. P., direktorju druge tožene stranke, ki je bila posrednica pri sklepanju kupoprodajne pogodbe za stanovanje. Ker pa druga tožena stranka kot posrednik pri sklepanju pogodbe o nakupu oziroma prodaji stanovanja ni imela posebnega pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve obveznosti iz pogodbe, kot je določal 815. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), tožničina izpolnitev posredniku ni bila veljavna. Zato ni mogoče šteti, da je tožnica izpolnila svojo obveznost. Ni sporno, da prva toženka do sedaj od druge tožene stranke ni dobila še ničesar na račun kupnine. Tožbeni zahtevek proti prvi toženki je iz teh razlogov neutemeljen. Neutemeljen pa je tudi proti drugi toženi stranki, saj druga tožena stranka zahtevka, kot se ji nalaga, ne more izpolniti. Druga tožena stranka tudi ni bila v takem pravnem razmerju s tožnico, da bi se lahko njej naložilo, da je dolžna izpolniti kupoprodajno pogodbo z izročitvijo stanovanja.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožnica. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je sodišče določbo 815. čl. ZOR zmotno uporabilo. P. je izpovedal, da je I. d.o.o. s prvo toženko podpisala posredniško pogodbo. Dogovorjeno je bilo, da bo za prvo toženko kupila druga tožena stranka večje stanovanje. Denar, ki bi ga je dobila druga tožena stranka s prodajo stanovanja prve toženke, naj bi zadržala za kupnino za večje stanovanje. Ta izpoved P. dokazuje, da je imel pooblastilo za prevzem denarja. Pooblastilo pa izhaja tudi iz samega ravnanja tožene stranke. Prva toženka je podpisala kupoprodajno pogodbo, sodišče pa tega dejstva ni ocenjevalo, čeprav je po mnenju tožnice odločilno in prav zato ne bi smelo pokloniti vere prvi toženki, ki je v nadaljevanju trdila, da P. ni pooblastila za prevzem denarja. Takšna njena izpoved je v celoti v nasprotju z njenim ravnanjem. Toženka je overila podpis pri notarju. V 4. členu pogodbe pa je izrecno zapisano, da je tožnica plačala 15.3.1999 prvi obrok kupnine 20.000,00 DEM, drugi obrok kupnine 7.000.000,00 SIT bo kupcu plačala najkasneje 23.7.1999, ko bosta pogodbeni stranki overili pogodbo. Tretji obrok je bila tožnica dolžna plačati ob izročitvi ključev. Sodišče ugotavlja, da je tožnica dejansko že plačala 90.000 DEM. Ta denar je izročila P. Ob takih okoliščinah zaključek, da P. ni bil pooblaščen za prevzem denarja, ni logičen. Tega zakaj je kljub zapisu v 4. čl. pogodbe prva toženka overila podpis na pogodbi pri notarju, sodišče sploh ni ocenilo, čeprav je s tem prva toženka potrdila, da je prejela 90.000 DEM. Prav tako ni ocenilo, da je prva toženka poslala tožnico in P. v banko po drugi obrok kupnine, sama pa je odšla v službo in se popoldan istega dne zglasila pri P., da ji izroči denar. Tudi iz tega dejstva se da logično sklepati, da je P. pooblastila za prevzem denarja. Do teh okoliščin v sodbi ni stališča. Zato se sodbe ne da preizkusiti. Tudi dejstvo, da je toženka zoper P. vložila kazensko ovadbo, dokazuje, da ga je pooblastila za prevzem denarja. P. je bil v kazenskem postopku obsojen in sodišče je ugodilo tudi premoženjskopravnemu zahtevku tožnice, da ji je dolžan vrniti 9.000.000,00 SIT. Če prva toženka ne bi P. pooblastila za prevzem tega denarja, ni jasno iz kakšnega naslova bi zahtevala v kazenskem postopku ta denar. Tudi do tega dejstva sodba ni zavzela stališča, niti ni pojasnila razlogov, zakaj jih ne sprejema. Popolnoma neutemeljeno je sodišče tožnici očitalo nezadostno skrbnost. Takšen očitek bi bil na mestu proti prvi toženki, ki je podpisala prodajno pogodbo in ob podpisu potrdila, da je prejela prvi in drugi obrok, nato pa po denar v banko s kupcem poslala posrednika. Da toženka šteje, da je stanovanje dejansko prodala, izhaja tudi iz dejstva, da davčne obveznosti za to stanovanje od sklenitve prodajne pogodbe dalje ne plačuje. Tudi zahtevek proti drugi toženi stranki je neutemeljeno zavrnjen. Iz sodbe ni razvidno, zakaj je zahtevek proti drugi toženi stranki zavrnjen. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, hkrati pa določi, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

Prva toženka je odgovorila na pritožbo. Oporekala je vsem pritožbenim navedbam, saj meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske odločbe.

Pritožba je utemeljena v delu, kjer izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvi toženki, v delu, kjer izpodbija odločitev glede druge tožene stranke pa pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper odločitev, da tožbeni zahtevek ni utemeljen proti drugi toženi stranki : Ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga tožena stranka ne more izpolniti obveznosti, ki se zahteva s tožbenim zahtevkom, saj druga tožena stranka ne more tožnici izročiti enosobnega stanovanja, ker ta ni v njeni lasti niti posesti in tudi nima možnost pridobiti to posest, da bi jo prenesla na tožnico. Druga tožena stranka je pri sklepanju kupoprodajne pogodbe nastopala kot posrednik. V tem pravdnem postopku je bilo sporno, ali je bila pooblaščena za sprejem kupnine. Njena obveznost napram tožnici bi zato lahko obstajala le v zvezi z izročenim denarjem, nikakor pa ne z izročitvijo stanovanja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica in druga tožena stranka nista v takem pravnem razmerju, ki bi drugi toženi stranki nalagal izpolnitev kupoprodajne pogodbe. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov pritožbo tožnice v delu, kjer izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

K pritožbi zoper odločitev glede prve toženke : V tem delu je pritožba utemeljena, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je odločilno za zahtevek tožnice dejstvo, da druga toženka ni imela posebnega pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve. Člen 815 ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo glede na določbo čl. 1060 Obligacijskega zakonika (OZ), določa, da naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel sprejeti za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. Smisel te določbe je v tem, da bi bile zlorabe posrednika napram naročitelju čim bolj otežkočene in da posrednik ne bi prišel nedopustno do predmetov, ki gredo naročitelju. Ta določba je torej pomembna za razmerje med toženima strankama, ni pa odločilna za njuno razmerje napram tožnici. Če sta toženi stranki nastopali v razmerju do tožnice, kot kupcem stanovanja enotno, tako kot je tožnica ves čas zatrjevala, tožnici ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker je izpolnila denarno obveznost posredniku in ne direktno prodajalki. Pritožba ima zato prav, da bi sodišče prve stopnje moralo oceniti nasprotujoče si trditve tožnice in prve toženke o tem, ali je prva toženka pooblastila drugo toženko za sprejem kupnine, ali ne. Če je prva toženka v navzočnosti tožnice pooblastila drugo toženko, da zanjo sprejme kupnino po pogodbi, dejstvo, da to pooblastilo ni bilo pisno, nima takšnega pomena kot mu ga je dalo v izpodbijani sodbi zmotno sodišče prve stopnje. Tudi če je bilo dano zgolj ustno pooblastilo prve toženke, da zanjo druga toženka sprejme izpolnitev, je veljavno, zato ob obstoju takšnega pooblastila prva toženka ne bi mogla ugovarjati tožničini izpolnitvi drugi toženki. Spornih okoliščin o tem, kako so ustno potekala ta dogovarjanja, pa sodišče v izpodbijani sodbi ni ocenjevalo prav zaradi zmotnega stališča o tem, da bi tožnica pravilno izpolnila svojo obveznost samo, če bi obstajalo pisno pooblastilo, da lahko posrednik sprejme tudi izpolnitev za naročitelja. Ker torej po mnenju pritožbenega sodišča v celoti velja tudi ustno pooblastilo prve toženke, če je bilo tožnici izjavljeno v navzočnosti obeh toženih strank, bi v tem sporu lahko sodišče prve stopnje pravilno odločilo šele, če bi ocenilo ravnanja prve toženke ob overitvi pogodbe pri notarju 23.7.1999, za tem zavzelo jasno stališče glede izpovedi tožnice, zakonitega zastopnika druge tožene stranke in prve toženke, ki so nasprotujoče glede obstoja ustnega pooblastila. Tožnica in O. P. glede ustnega dogovora o pooblastitvi druge tožene stranke izpovedujeta enako, vendar drugače kot prva toženka, zato bi sodišče ta nasprotja moralo razčistiti. Šele ko bo dejansko stanje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo in bo ugotovljeno, ali je ustno pooblastilo drugi toženi stranki za sprejem kupnine bilo dano, bo o zadevi lahko sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče je zato v delu, kjer je tožbeni zahtevek proti prvi toženki zavrnjen sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo po členu 355 ZPP in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo odločanje. Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka. Nadaljnji napotki za delo niso potrebni, saj so razvidni že iz gornje obrazložitve.

Odločba o stroških pritožbenega postopka pa temelji na čl. 165 Zakona o pravdnem postopku