Jedro

Tožeča stranka bi imela skladno s 6. odst. 24. čl. SZ-1 pravico terjati plačilo porabljene vode neposredno od lastnika (tožena stranka - najemodajalec), če je ta ne bi obvestil o sklenitvi ali spremembi najemnika, vendar le za tisto stanovanje oziroma najem, pri katerem je do sprememb prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 234,09 EUR stroškov odgovora na pritožbo v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2010-10 z dne 9. 2. 2010 o prenosu pristojnosti, izdanega na podlagi 105.a člena in 1. odst. 60. čl. ZS, je o zadevi v pritožbenem postopku odločalo Višje sodišče v Ljubljani.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo v celoti izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. Ig 3757/2007 z dne 18. 12. 2007 in tožbeni zahtevek na plačilo 1.755,97 EUR s pp zavrnilo (I. točka izreka), in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 615,60 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje vplačilo porabljene vode za obdobje od 15. 6. 2007 do 18. 11. 2007 v večstanovanjski stavbi na naslovu AA. Plačilo terja od tožene stranke kot lastnika stavbe.

Glede na trditveno podlago spora je prvostopenjsko sodišče ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva: da je toženec kot lastnik večstanovanjske stavbe na naslovu AA stanovanja v njej oddajal v najem, da je z najemnimi pogodbami toženec kot najemodajalec plačilo stroškov porabe vode prevalil na najemojemalce, ki so bili v skladu z navedenimi pogodbami dolžni vodo plačevati direktno dobavitelju, da pravdni stranki za dobavo vode v večstanovanjsko stavbo nista sklenili pisne pogodbe, da je tožeča stranka račune za porabljeno vodo do leta 2007 pošiljala direktno najemojemalcem, v spornem obdobju od 15. 6. 2007 do 18. 11. 2007 pa tožencu, da je tožeča stranka pošiljala račune za porabljeno vodo direktno tožencu, ker ji ni javljal sprememb najemnikov, da je šlo v vseh primerih najema za tržna stanovanja.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano, saj v gospodarskih sporih majhne vrednosti (1. odst. 495. čl. ZPP) sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst. 458. čl. ZPP). Pritožbenih navedb, ki merijo na izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče ni smelo presojati. Pritožbeno sodišče pri tem le ugotavlja, da relevantne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča niso v nasprotju z izvedenimi dokazi (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP).

Že na naroku za glavno obravnavo dne 16. 6. 2009 pa je bilo pravdnima strankama pojasnjeno, da njunih vlog z dne 28. 5. 2009 (vloga tožene stranke) in z dne 15. 5. 2009 (vloga tožeče stranke), sodišče zaradi prekluzije ne bo upoštevalo, sklicujoč se pri tem na določilo 453. čl. ZPP. Pritožnica se zato neutemeljeno sklicuje na svoje trditve v vlogi z dne 15. 5. 2009 in njej priložene dokaze. Skladno s 1. odst. 337. čl. ZPP pa so kot pritožbene novote neupoštevne tudi pritožbi priložene listine, saj pritožnik ni verjetno izkazal, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno predložiti že v prvostopenjskem postopku.

Ob nespornem dejstvu, da je tožnik vse do leta 2007 za porabljeno vodo bremenil neposredno najemnike stanovanj v sporni večstanovanjski stavbi, je bil torej očitno dotlej seznanjen z dogovorom med tožencem kot najemodajalcem in najemniki, da bodo slednji porabo vode plačevali neposredno dobavitelju. Za spremembo plačnika za celotno večstanovanjsko stavbo v letu 2007 tožeča stranka ni imela podlage. Pravilno je namreč razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka imela skladno s 6. odst. 24. čl. SZ-1 pravico plačilo porabljene vode terjati neposredno od lastnika, če je ta ne bi obvestil o sklenitvi ali spremembi najemnika, vendar le za tisto stanovanje oziroma najem, pri katerem je do sprememb prišlo. Trditveno in dokazno breme za trditev o konkretnih nesporočenih spremembah najemov, ki bi utemeljevali direktno obremenitev toženca za porabljeno vodo, pa je bilo na tožeči stranki, ki tega bremena v tem sporu ni zmogla.

Glede na določilo 4. odst. 24. čl. SZ-1, po katerem odgovarja lastnik tržnega stanovanja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno, in ob dejstvu, da je tožeča stranka za plačilo vode do leta 2007 terjala najemnike stanovanj, bi bila torej upravičena plačilo vode terjati od tožene stranke kot lastnika večstanovanjske stavbe v primeru, če bi predhodno za plačilo terjala najemnike stanovanj. Prvostopenjsko sodišče je torej na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Drugačno pritožbeno stališče nima podlage v materialnem pravu, pritožbeno sklicevanje na določbe Odloka o oskrbi z vodo na območju Občine Slovenska Bistrica (Ur. l. RS, št. 65/2002) pa na zakonsko določeno subsidiarno odgovornost tožene stranke za plačilo porabljene vode ne vpliva.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), potem ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo nobene uradoma ob reševanju pritožbe upoštevne bistvene postopkovne kršitve (2. odst. 350. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora 375 točk in za poročilo stranki 50 točk. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV, je torej dolžna toženi stranki povrniti 234,09 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki pa ni priznalo stroškov za pregled spisa in konferenco s stranko, ker sta ti opravili že zajeti v nagrado za sestavo odgovora na pritožbo.