Jedro

Ko je nova sodnica prevzela zadevo, ni obvestila strank o tem in jim tako ni dala možnosti, da bi v primeru, da bi bili podani razlogi za izločitev, predlagali njeno izločitev. Zato, ker niso vedeli, kdo je razpravljajoča sodnica, te možnosti niso imeli v roku, ki ga sicer določa drugi odstavek 72. člena ZPP. Nobeno vabilo, obvestilo ali kakšno drugo pisanje sodišča, kjer bi bila podpisana sodnica, ni bilo strankam vročeno pred izdajo odločbe. Tako so stranke šele iz odločbe lahko izvedele, kdo je razpravljajoča sodnica.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba uporabiti pravila in odločati na podlagi pravil in domneve, ki jih določa ZVEtL-1. Pravilno je tudi, da je pridobitelj posameznega dela stavbe oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe in da pri tem upoštevamo tudi listino o pravnem poslu. Pravilno je tudi, da obstoji domneva o skupnih delih stavbe (člen 23) in da sodišče lahko odloči na podlagi verjetnosti, ko bi moralo stranke napotiti na pravdo in prekiniti glede rešitve predhodnega vprašanja nepravdni postopek. Vendar citirani členi ne pomenijo, da sodišče v situaciji, kot je v tej zadevi, lahko odloči na podlagi treh pogodb, ne da bi z izvedbo predlaganih dokazov dalo stranki možnost, da dokaže svojo trditev.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na stavbi ID 0000-3562 z naslovom ... obstoji etažna lastnina. Pod II. točko izreka je določilo splošne skupne dele in sicer poleg zemljiških parcel še tri dele stavbe, kar v naravi predstavlja kurilnico, hodnik v klet in hodnik. Pod III. točko je določilo posamezne dele stavbe in sicer šest posameznih delov. Pod IV. točko je ugotovilo, da vsakokratnim lastnikom posameznih delov stavbe pripadajo idealni deleži solastnine na splošnih skupnih delih v izračunanem idealnem deležu, kot izhaja iz razpredelnice. Pod V. točko izreka je ugotovilo, da obstoji lastninska pravica na posameznih delih in sicer za posamezne dele stavbe, navedeni v prvi alineji, je lastnik A. A., na posameznem delu stavbe z ID znakom 0000-3562/2 pa predlagatelj. Pod VI. točko je dovolilo prenos izvedenih in obligacijskih pravic. Pod VII. točko pa je predkupni pravici, ki sta bili vknjiženi na parceli, izbrisalo.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo predlagatelj in najprej predlaga, da se spremeni izpodbijani sklep tako, da se določi še naslednji posamezni del z ID znakom 0000-3562-1 in 0000-3562-2 ter da se določi še sedem delov stavbe kot splošni skupni deli stavbe, da se ustrezno spremeni izračun idealnega deleža solastnine in naprej, da se spremeni obstoj lastninske pravice in drugih pravic. Podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej trdi, da je sklep izdala druga sodnica, kot sodnica, ki je vodila spis. V januarju 2022 je bila sodeča sodnica C. C., sodno odločbo pa je 29. 7. 2022 izdala sodnica B. B. Tako obstaja dvom o nepristranskosti sodnika in gre za kršitev načela naravnega sodnika. Predlagatelj ni bil obveščen o spremembi sodnika in o razlogih. Sicer pa je prišlo do spremembe sodnice tik pred izdajo sodne odločbe, ki je pomenila presenečenje za stranke. Sodnica ni razpisala naroka zaradi ekonomičnosti, ker naj dejansko stanje med strankama ne bi bilo sporno. Predlagatelj je sodišču predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič, saj meni, da dejanska etažna lastnina na stavbi ni bila učinkovito oblikovana po sporazumu o delitvi skupnega premoženja med zakoncema z dne 26. 3. 1985, saj nasprotna udeleženka ni nikoli prevzela izključne lastninske pravice in posesti na kletnih prostorih. Dopuščala je, da so ti kletni prostori bili v skupni uporabi vseh solastnikov. Nasprotni udeleženec in predlagatelj sta si tudi delila investicijske in obratovalne stroške vedno po polovici. Udeleženci so šele v pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja v notarskem zapisu dne 14. 6. 2005 opredelili, kar dejansko predstavlja njihov idealni delež na nepremičnini v naravi ter opredelili vse prostore in naprave v hiši, z izjemo obeh stanovanj. Sodnica v nasprotju z zakonom ni izvedla naroka, ni zaslišala udeležencev. Gre za bistveno kršitev določb postopka. Izrek sklepa je nerazumljiv in nasprotuje razlogom, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče se sklicuje na sporazum med zakoncema 26. 3. 1985, vendar ta pravni akt ne more biti podlaga za prenos lastninske pravice na posameznih delih, saj nasprotni udeleženec ni bil stranka sporazuma. Iz sklepa ne izhaja pravna podlaga za odločitev. Sodišče sicer omeni pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 14. 6. 2005, ki je bila sklenjena med vsemi udeleženci postopka v obliki notarskega zapisa. Vendar iz te pogodbe izhaja, da drugi nasprotni udeleženec prenaša na prvega nasprotnega udeleženca svoj solastninski delež na parceli, kar v naravi predstavlja stanovanje v pritličju ter pravico do souporabe skupnih delov in naprav ter zemljišča do njunega idealnega deleža do ½. V pogodbi ni omenjeno, da se v izključno last prenašajo kletni deli stavbe. Tako je sodišče napačno presodilo to pogodbo. Sodišče odloča po verjetnosti, vendar ta člen ne daje podlage za samovoljno odločanje. Ni jasno, zakaj sodišče odreka pravno veljavo pogodbi z dne 14. 6. 2005. Sodišče pa meni, da je bila dejanska etažna lastnina med udeleženci dejansko oblikovana na podlagi sporazuma iz leta 1995 med zakoncema, čeprav ni bil stranka predlagatelj ter prvi nasprotni udeleženec. Sporazum ni bil nikoli realiziran v praksi. Predlagatelj je v pripravljalni vlogi navajal, da ni bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina na način, kot to utemeljuje sodišče, saj so vsi udeleženci kletne prostore vedno uporabljali kot skupne in si delili stroške. Pravilno je bilo ugotovljeno pri notarju D. D. 14. 6. 2015, ko so bili prisotni vsi udeleženci. Sodišče je spregledalo voljo udeležencev, ki izhaja iz notarskega zapisa. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je šlo za navidezno solastnino med strankami ter da se stranke niso dogovorile drugače v pogodbi 14. 6. 2005. Nasprotna udeleženca nista nikoli prevzela dejanske oblasti nad prostori v kleti, da bi to lahko šteli za posamezne dele v izključni lasti. Bili so vedno skupni. Zato je to treba določiti za splošni skupni del. 3. Na vročeno pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlaga zavrnitev. Strinja se, da obravnava ne bi bila smotrna. Predlagatelj ne pove, kako naj bi zaslišanje udeležencev in prič vplivalo na vzpostavitev dejanske etažne lastnine. Izrek je jasen.

4. Nasprotna udeleženca vlagata pritožbo in predlagata, da se v točki II izreka izbriše del stavbe z ID znakom 0000-3562-8, v III. točki izreka pa naj se ugotovi, da stavba v tem delu pripada vsakokratnim lastnikom posameznih delov stavbe. Nasprotna udeleženca se s sklepom strinjata, razen v izpodbijanem delu glede ID 0000-3562-8. Gre za hodnik v kleti, ki vodi od stopnišča do vseh delov stavb in sodišče to določi za skupne dele stavbe. Ta del bi moral biti v izključni lasti prvega nasprotnega udeleženca do celote. Nasprotna udeleženca sta v odgovoru poudarila, da je v skupni solastnini in skupni uporabi le kurilnica v kletnih prostorih. Vse ostalo pa je v izključni uporabi nasprotnih udeležencev, kot je bilo določeno tudi v sporazumu o delitvi skupnega premoženja med zakonci 22. 3. 1985. Nato je pa v darilni pogodbi E. E. podaril, izročil in prepustil sinu celotno prvo nadstropje. Hodnik je zato posamezni del, ki pripada prvemu nasprotnemu udeležencu po pogodbi o izročitvi in razdružitvi z dne 14. 6. 2005. Prvi nasprotni udeleženec tako dobi celotno pritličje in vse kletne prostore, predlagatelj pa prvo nadstropje, garažo in drvarnico na drugi parceli. Iz izvedeniškega poročila izhaja, da je na hodniku v kleti, ki vodi od stopnišča sporno lastništvo. Šlo naj bi po dejanski rabi za del stavbe kot skupni komunikacijski prostor. Nasprotna udeleženca sta tudi v pripravljalni vlogi poudarila, da kletni prostor pripada v celoti prvemu nasprotnemu udeležencu. Sodišče pa to veže na uporabo kurilnice kot splošnega skupnega dela. Hodnik kot del stavbe, označen s številko 8, ni splošni skupni del. Hodnik je velik in omogoča dostop do posameznega dela, to je garaže in kleti. Desna polovica hodnika je v celoti namenjena zgolj dostopu do posameznih delov, ki so v lastni prvega nasprotnega udeleženca in zato bi moral biti splošni skupni del kvečjemu določen del hodnika v delu, ki omogoča dostop do kurilnice.

5. Na vročeno pritožbo je odgovoril predlagatelj in predlaga zavrnitev. Meni, da je pomembno, da so stroške rednega upravljanja stavbe nosili skupaj. Skupni prostori pa so izven pravnega prometa in en solastnik ne more tega prenesti na drugega.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

**O pritožbi predlagatelja:**

7. Najprej je treba ugotoviti, da je v spisu odredba predsednice sodišča z dne 26. 4. 2022, da na podlagi 158. člena Sodnega reda odreja, da se okrajni sodnici B. B. z dnem prihoda na oddelek, to je 1. 5. 2022 predodelijo vse zadeve, ki jih ima v delu sodnica C. C., med drugim tudi zadeva, ki je v teku. To pomeni, da predodelitev spisa ni bila nezakonita oziroma, da ne gre za kršitev načela o naravnem sodniku. Pač pa je treba pritrditi pritožbi, da ko je nova sodnica prevzela zadevo, ni obvestila strank o tem in jim tako ni dala možnosti, da bi v primeru, da bi bili podani razlogi za izločitev, predlagali njeno izločitev. Zato, ker niso vedeli, kdo je razpravljajoča sodnica, te možnosti niso imeli v roku, ki ga sicer določa drugi odstavek 72. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nobeno vabilo, obvestilo ali kakšno drugo pisanje sodišča, kjer bi bila podpisana sodnica, ni bilo strankam vročeno pred izdajo odločbe. Tako so stranke šele iz odločbe lahko izvedele, kdo je razpravljajoča sodnica. Do tedaj pa so prejemale obvestila, da je to druga sodnica. Tako bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka najprej odločilo o smiselno podanem predlogu iz pritožbe predlagatelja, da se zaradi nepristranskosti izloči. Treba pa je tudi ugotoviti, da tudi ko je predlagatelj izvedel, kdo je sodnica, ni podal konkretnejših navedb o tem, zakaj je podan dvom v nepristranskost sodnice. Vendar bo o tem odločala razpravljajoča sodnica.

8. Utemeljen pa je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem lahko posledično zmotna uporaba materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju odločilo, da ne bo opravilo naroka, ampak odločalo na podlagi listin. Pri tem se je oprlo na prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1, ker je menilo, da je to bolj ekonomično in v prid pospešitvi postopka. Za zaslišanje strank in prič pa je zapisalo, da je ta dokazni predlog nepotreben, ker zaslišanje ni bilo potrebno. Za ogled na kraju samem pa je ugotovilo, da izhaja iz fotografij iz izvedeniškega mnenja. Nato pa se je pri svoji odločitvi oprlo na 19. člen ZVEtL-1. Pridobitelj posameznega dela stavbe je oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Pri tem presoja verigo prenosov lastninske pravice (18. člen ZVEtL-1). Gre za člen, ki ureja dokazna pravila in domneve. Ker stavba ni bila v zemljiški knjigi vpisana etažno in celo ne v katastru po posameznih delih, je le ugotovilo, da je bil nasprotni udeleženec v zemljiški knjigi že vpisan kot lastnik parcel, na kateri stoji stavba. Nato sodišče ugotovi, da je njuno lastninsko pravico na posameznih delih stavbe moč ugotoviti iz pravnih naslovov, kar ni bilo sporno med postopkom. Pri tem našteva darilno pogodbo (B5), pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja (A7). Za pogodbo iz leta 2005 pa meni, da zgolj navedba „s pravico souporabe skupnih delov in naprav“, ne spreminja pravne narave posameznih delov v kleti v skupne, saj to nikjer ni izrecno navedeno. Za navedbe predlagatelja, da je te prostore dalj časa uporabljal in jih morda še vedno uporablja, pa sodišče meni, da to ne spremeni dejstva, da bi ti prostori zato postali splošni skupni deli obravnavane stavbe. Tudi dejstvo, da je tam glavna elektro omara za vse posamične in skupne dele, tega dejstva po stališču sodišča ne omaje. Sodišče meni, da je dovolj, da ima predlagatelj zaščitene svoje pravice, ker sodišče v tej fazi odloča po verjetnosti in da ima udeleženec pozneje pravico to izpodbijati v pravdi (24. člen ZVEtL-1).

9. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba uporabiti pravila in odločati na podlagi pravil in domneve, ki jih določa ta zakon. Pravilno je tudi, da je pridobitelj posameznega dela stavbe oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe in da pri tem upoštevamo tudi listino o pravnem poslu. Pravilno je tudi, da obstoji domneva o skupnih delih stavbe (člen 23) in da sodišče lahko odloči na podlagi verjetnosti, ko bi moralo stranke napotiti na pravdo in prekiniti glede rešitve predhodnega vprašanja nepravdni postopek. Vendar citirani členi ne pomenijo, da sodišče v situaciji, kot je v tej zadevi, lahko odloči na podlagi treh pogodb, ne da bi z izvedbo predlaganih dokazov dalo stranki možnost, da dokaže svojo trditev.

10. Ni dvoma, da sta v konkretnem primeru zakonca A. razdelila po razvezi skupno premoženje s pogodbo z dne 7. 5. 1993 (priloga B6). Tam sta natančno določila, kaj pripada komu. Tri dni zatem pa je bila sklenjena darilna pogodba, v kateri je oče kot darovalec ter oba sinova (predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec) sklenili pogodbo ob sodelovanju druge nasprotne udeleženke, matere. Sodišče je sledilo tem dvem pogodbam. Predlagatelj pa trdi, da sta se ti dve pogodbi izpolnjevali tako, da je vsak izmed sinov imel v izključni lasti eno stanovanje, klet pa so uporabljali vsi skupaj. Sodišče prve stopnje tudi ugotovi, da so deli, ki so potrebni za skupno rabo, splošni skupni deli (kurilnica in oba hodnika). Sporno pa je, ali so tudi drugi deli v kleti bili v skupni rabi in na podlagi dogovora, ki je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa 15. 6. 2005 (priloga A7). Sodišče prve stopnje je to pogodbo razlagalo tako, da res nekaj prevzame iz darilne pogodbe in da zato, ker v naravi ni povzeto, kar je bilo v darilni pogodbi določeno, ne more biti merodajni zapis, da so „v naravi preostali deli s pravico souporabe skupnih delov in naprav stavbe ter zemljišče“. Sodišče meni, da tudi trditev predlagatelja, da se na teh delih dejanska etažna lastnina ni vzpostavila, kar je nato potrdila pogodba z dne 15. 6. 2005, ni pomembno. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev o tem preuranjena.

11. Predlagajoča stranka je te trditve podala že v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2021 in predlagala dokaze. Tako se izkaže, da je v nadaljevanju postopka treba izvesti še te dokaze in nato oceniti tudi tretjo pogodbo oziroma ponovno odločiti (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ne more opraviti glavne obravnave namesto sodišča prve stopnje in prvič zaslišati stranke in priče. S tem bi jim odvzeli pravico dostopa do sodišča in do pritožbe.

**O pritožbi nasprotnih udeležencev:**

12. Nasprotni udeleženec pa meni, da je vse, kar je v kleti, tudi hodnik, ki je označen s št. 8 kot posamezni del stavbe in da ne gre za skupni del stavbe. Meni, da bi se do kurilnice, za katero sedaj priznava, da je skupna (oziroma ostane v skupni solasti), dalo priti tudi po delu hodnika, ki je zadosti širok. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo pritožbi predlagajoče stranke zaradi preuranjenosti oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, mora ugoditi tudi pritožbi nasprotnih udeležencev. Nasprotna udeleženca sta ves čas trdila, da je moč kurilnico uporabljati, ne da bi bil ta del hodnika skupen. Podredno pa sedaj trdi, da bi bilo možno uporabiti le del hodnika, ki vodi do kurilnice, ne pa celotni hodnik in da zato hodnik pod št. 8 predstavlja posamezni del stavbe.

13. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje zasliši stranke postopka in če je to potrebno tudi predlagane priče. Najprej naj odloči o predlogu za izločitev, nato pa naj izvede dokaze in glede na ugotovljeno dejansko stanje ponovno odloči. Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.