Jedro

Tožeča stranka v zahtevi za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe ni uveljavljala nobenega izmed taksativno določenih razlogov v 279. členu ZUP, ki jih tudi sodišče, po pregledu odločbe z dne 22. 9. 2010, ne ugotavlja. Tožena stranka je zato zahtevo za izrek ničnosti utemeljeno zavrnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor (v nadaljevanju organ prve stopnje) zavrnil predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356-02-72/2004-12 z dne 22. 9. 2010. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je z odločbo, za katero tožeča stranka predlaga, da se izreče za nično upravni organ odredil ELEKTRU LJUBLJANA, da izvrši odklop od električnega omrežja, večstanovanjske hiše na naslovu ..., ki je zgrajena brez gradbenega dovoljenja, na zemljišču s parc. št. 213 k.o. A. V nadaljevanju obrazložitve organ prve stopnje navaja pogoje za izrek ničnosti odločbe, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ob tem ugotavlja, da tožeča stranka v svojem predlogu za izrek ničnosti, v izreku citirane odločbe, ne navaja nobenega od naštetih pogojev.

Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 3. 12. 2012 kot neutemeljena zavrnjena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da navedeno odločbo izpodbija zato, ker v postopku ni bil pravilno uporabljen zakon in so podani razlogi zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega (27. člen prvega in četrtega odstavka ZUS-1). Zatrjuje, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla le pritožbene razloge, ki jih je formalistično utemeljila, ni pa navedla razlogov glede zatrjevane ničnosti. Toženi stranki očita, da navaja le ničnostne razloge navedene v ZUP, brez dokazne ocene le teh. Ker odločba nima razlogov, ki utemeljujejo izrek je po zatrjevanju tožeče stranke ni mogoče preizkusiti. Prepričana je, da so zato, ker je bil sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5. 2. 2008 z odločbo z dne 13. 3. 2012 izrečen za ničnega, nična tudi vsa izvršilna dejanja izvršena v upravni izvršbi na podlagi teh sklepov. Ker tudi pritožbeni organ ignorira odločbo z dne 13. 3. 2012, je tožena stranka storila zatrjevano absolutno bistveno kršitev po ZUP. Sodišču predlaga odpravo obeh odločb in zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravne spise, ki se nanašajo na ta upravni spor in druge o katerih odloča oziroma je odločilo to sodišče. K točki I. izreka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku. Na podlagi tega pravnega sredstva lahko upravni organ izreče za nično odločbo samo iz tistih razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka. Uporaba tega izrednega pravnega sredstva torej ne dopušča širše razlage ničnostnih razlogov. Tako se v skladu z 279. členom ZUP izreče za nično odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka), ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka), ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka), ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP) pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka), ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka) in v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka).

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožeča stranka v zvezi z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, OE Ljubljana, št. 356-02-72/2004-12 z dne 22. 9. 2010, s katero je bilo ELEKTRU LJUBLJANA naloženo, da izvrši odklop večstanovanjske hiše na naslovu ..., uveljavljala katerega od taksativno naštetih razlogov za izrek ničnosti odločbe. Navaja le, da je navedena odločba nična v posledici odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0612-160/2011-136 z dne 13. 3. 2012, s katero je bil sklep o dovolitvi izvršbe gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, OE Ljubljana, št. 356-02-72/2004-MT-16 z dne 5. 2. 2008, s katerim je bila dovoljena izvršba odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 356-2-72/2004-MT z dne 19. 1. 2004, izrečen za ničnega. Tudi sicer je odločitev tožene stranke pravilna saj ničnostnih razlogov navedenih v 279. členu ZUP, po pregledu odločbe z dne 22. 9. 2010 in upravnih spisov, tudi sodišče ne ugotavlja.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.