Jedro

V zavarovalni pogodbi je določeno, da se je tožnica z dodatnim nezgodnim zavarovanjem zavarovala za trajno invalidnost do vključno 50 odstotkov za 250.000 avstrijskih šilingov in za invalidnost nad 50 odstotkov za 500.000 avstrijskih šilingov. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Če torej upoštevamo, da bi zavarovanki pripadlo za 100 odstotno invalidnost 500.000 avstrijskih šilingov in za 50 odstotno invalidnost 250.000 avstrijskih šilingov, je razumljiv tožbeni zahtevek, da tožnica zahteva zavarovalnino v sorazmernem znesku od izračunane vsote za 50 odstotkov ali za 100 odstotkov invalidnosti. V obravnavani zadevi tožničina trajna invalidnost ne dosega 50 odstotkov, zato zahteva ustrezni delež od 250.000 avstrijskih šilingov. Ker je ugotovljena invalidnost 45 odstotkov in ker ji je zavarovalnica že izplačala zavarovalnino za 7 odstotkov, zahteva še zavarovalnino za 38 odstotkov invalidnosti. Zato je treba pravilno izračunati ustrezen delež, ki ga predstavlja 38 odstotna invalidnost v primerjavi s 50 odstotno invalidnostjo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 113.400 SIT stroškov revizije v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena zavarovalnica plačati tožnici na podlagi police o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, št. S 1080476 z dne 1.12.1994 znesek 2.520.700 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in navedene v izreku sodbe.

Po pritožbi toženke pa je sodišče druge stopnje delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je tožnici priznalo le zahtevano plačilo 1.285.700 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila tožnici pravnomočno prisojena terjatev 1.285.700 tolarjev, je tožnica pravočasno vložila revizijo, in sicer proti zavrnilnemu delu sodbe v znesku 1.235.000 tolarjev. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je bila pri toženki zavarovana za trajno invalidnost do vključno 50 odstotkov za zavarovalno vsoto 250.000 avstrijskih šilingov. Ker je ugotovljena njena invalidnost 45 odstotkov, zahteva sorazmerni del tega znesk-a, to je 225.000 avstrijskih šilingov in ne 112.500 avstrijskih šilingov. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da ji pripada le 112.500 avstrijskih šilingov, kajti če bi obveljala taka razlaga zavarovalne pogodbe, bi ji v primeru 49 odstotne invalidnosti pripadlo le 112.500 avstrijskih šilingov, kar je v nasprotju z načeli morale, vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodb. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in spremeni sodbo drugostopenjskega sodišča tako, da zavrne pritožbo in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 69/05) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3. Revizija je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporna sklenitev zavarovalne pogodbe, niti njena vsebina, sporen pa je način izračuna zavarovalnine za ugotovljeno 45 odstotno invalidnost tožnice. V zavarovalni pogodbi je namreč določeno, da se je tožnica z dodatnim nezgodnim zavarovanjem zavarovala za trajno invalidnost do vključno 50 odstotkov za 250.000 avstrijskih šilingov in za invalidnost nad 50 odstotkov za 500.000 avstrijskih šilingov. Ker je treba pogodbe razlagati po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), je treba upoštevati, da 99. člen ZOR predpisuje, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Če torej upoštevamo, da bi zavarovanki pripadlo za 100 odstotno invalidnost 500.000 avstrijskih šilingov in za 50 odstotno invalidnost 250.000 avstrijskih šilingov, je razumljiv tožbeni zahtevek, da tožnica zahteva zavarovalnino v sorazmernem znesku od izračunane vsote za 50 odstotkov ali za 100 odstotkov invalidnosti. V obravnavani zadevi tožničina trajna invalidnost ne dosega 50 odstotkov, zato zahteva ustrezni delež od 250.000 avstrijskih šilingov. Ker je ugotovljena invalidnost 45 odstotkov in ker ji je zavarovalnica že izplačala zavarovalnino za 7 odstotkov, zahteva še zavarovalnino za 38 odstotkov invalidnosti, kar ji pripada in o čemer sodišči prve in druge stopnje ne dvomita. Zato je treba pravilno izračunati ustrezen delež, ki ga predstavlja 38 odstotna invalidnost v primerjavi s 50 odstotno invalidnostjo, to je 0,76, ali povedano drugače: če znaša 50 odstotna invalidnost 100 stotink, potem znaša 38 odstotna invalidnost 76 stotink. Če bi bila torej tožnica upravičena do izplačila zavarovalnine za 50 odstotno invalidnost v znesku 250.000 avstrijskih šilingov, je za 38 odstotno invalidnost upravičena do izplačila 190.000 avstrijskih šilingov ali preračunano v tolarje 2.470.000 tolarjev. Tako je izračunalo tožničino terjatev iz naslova invalidnosti sodišče prve stopnje in če k temu dodamo še nesporno ugotovljeno terjatev za dnevno odškodnino za 26 dni v znesku 50.700 tolarjev, ugotovimo, da mora toženka plačati tožnici skupaj 2.520.700 tolarjev z zahtevanimi obrestmi.

Ker je sodišče druge stopnje zmotno interpretiralo, češ da znaša sorazmerni delež zavarovalnine za 38 odstotkov napram zavarovalnini za 50 odstotkov le 38 odstotkov od tega zneska, je zmotno interpretiralo pogodbo. Zato je revizijsko sodišče določila pogodbe uporabilo v skladu z materialnopravnimi predpisi in pogodbenimi določili ter po prvem odstavku 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Ker je sodišče spremenilo pravnomočno sodbo, je moralo odločiti tudi o pravdnih stroških. Ti so pred sodiščem prve stopnje taki, kot je bilo določeno v sklepu, ki je del prvostopenjske sodbe, pritožbenih stroškov pa tožnica ni imela. O revizijskih stroških je sodišče odločilo po drugem odstavku 165. člena ZPP in na podlagi uspeha po prvem odstavku 154. člena ZPP odločilo, da mora toženka povrniti tožnici 113.400 tolarjev, in sicer za takso za revizijo 34.200 tolarjev in za sestavo revizije z davkom 79.200 SIT.