Jedro

V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja. Tudi če je v celoti izpolnjena, se lahko presoja nepoštenost kateregakoli pogodbenega pogoja. Pravna posledica kršitve te predpostavke je razlaga v korist potrošnika, ne pa ničnost pogodbenega pogoja. Tudi v primerih, ko je bila torej pojasnilna dolžnost v celoti opravljena in celo izpolnjena predpostavka dobre vere, se lahko zaradi okoliščin, ki nastanejo v fazi izpolnjevanja, ugotavlja nepoštenost pogodbenega pogoja. Vrednotno izhodišče presoje, vsebinsko napolnjevanje predpostavke "vestnosti in poštenja" ne more za nepoštenega razglasiti pogodbeni pogoj, ki bi bil zgolj nedobroveren, če ob tem potrošnik ni utrpel takšnih ekonomskih, finančnih (tudi socialnih) prikrajšanj, ki se lahko podrejajo katerikoli izmed predpostavk iz prvih treh alinej. V skladu z razlago Sodišča se poudarja, da za izdajo začasne odredbe zadostuje, da:"...mora nacionalno sodišče razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev, tako da je verjetno, da je zadevna kreditna pogodba nična ali da je treba zadevnemu potrošniku vsaj ugoditi vračilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te pogodbe.". Ta razlaga je v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ, ki za obstoj terjatve dopušča izkaz "verjetnosti", torej milejši dokazni standard. Presoja, ali je v konkretnem primeru ta dokazni standard dosežen, je pridržana izključno nacionalnemu sodišču. Sodišče druge stopnje je presodilo, da v okoliščinah konkretnega primera povečan obseg odplačila obveznosti iz kreditne pogodbe še ni takšen, da bi ustrezal citiranim materialnopravnim predpostavkam"znatno neravnotežje" ali :"da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval.".

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„ Ugovoru se ugodi in sklep sodišča prve stopnje z dne 21.6.2024 spremeni tako, da se predlog tožnikov: "Učinkovanje kreditne pogodbe št. ... z dne 15.10.2007 ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, vsi sklenjeni v obliki notarskega zapisa opr. št. SV .../07 z dne 25.10.2007 in kreditne pogodbe št. ... z dne 11.8.2008, se začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora" zavrne.

II.Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 21..6.2024 (točka I izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

2.Zoper takšno odločitev se je pravočasno, po pooblaščencu, pritožila toženka. V uvodnem delu obsežne pritožbe kot očitno napačne in ustavno sporne izpostavlja ignoriranje njenih navedb o neuporabi sodbe C-287/22, napačno uporabo Direktive in sodne prakse Sodišča, kar vse sodi v 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP; napačno uporabo materialnega prava zaradi upoštevanja načela primarnosti prava EU; retroaktivna uporaba stadarda pojasnilne dolžnosti; zmotna razlaga glede pogojev za izdajo regulacijskih začasnih odredb in nedopustno stališče o izpoljnjenosti standarda verjetnosti z golimi navedbbami strank, pa tudi zmotno dokazno oceno. V nadaljevanju nato navaja obširne razloge za povzete trditve in pritožbi prilaga dokaze (B20 do B 22 - članki, B 23 do B 28 sklepi višjih sodišč). Sklicuje se tudi na sodbe nacionalnih sodišč, stališča oziroma razlage iz nekaterih podrobneje predstavlja (npr. II Ips 201/2017, II Ips 137/2018). V zvezi s predpostavkami za izdajo regulacijskih začasnih odredb podrobneje predstavi razlago iz VSL I Cp 1713/2020. Izrecno poudarja, da je v tč. 22. obrazložitve sodišča zmotno stališče, da ni bistveno, kakšno je finančno stanje tožeče stranke, toženka je v odgovoru na to izrecno opozorila, da tožnika zatrjevanega slabega finančnega stanja nista z ničemer dokazal, sodišče pa jima je nekritično sledilo. Toženka tudi graja razlago v zvezi z ugotovitvijo, da „ naj bi tožeča stranka že preplačala znesek prejetega kredita" in opozarja, da gre za kreditno pogodbo, ki je odplačen posel in preko instituta pogodbenih obresti je jasno, da bo tožeča stranka na koncu plačala več, kot je dobila. Sklicuje se še na načelo sorazmernosti in da okoliščina, da je toženka „finančno močna stranka" ne upravičuje izdaje začasne odredbe. Podrobneje se še ukvarja z dokaznim standardom verjetnosti (tč. 14. do 20. obrazložitve) ter poudarja, da sodišče premoženjskega stanja tožeče stranke navkljub navedbam o slabem finančnem stanju ni niti ugotavljalo. Ob koncu pritožbe povzema strnjeno razloge sodišča prve stopnje in opozarja, da gre za „skrajno nedopusten" pristop sodišča. Toženka predlaga, da se sklep razveljavi in ugodi ugovoru v celoti in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, vse s stroškovno posledico.

3.Tožnika v odgovoru na pritožbo zavračata navedbe in razlage toženke ter se do njih opredeljujeta. Menita, da lojalna razlaga nacionalnega prava z odločbo C-287/22 utemeljujeta izdajo začasne odredbe ter poudarjata, da v predmetnem primeru ni bila izpolnjena pojasnilna dolžnost. Predlagata, da se pritožba zavrne in priglašata stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da se ta zadeva nanaša na področje uporabe potrošniškega prava in sicer Direktive 93/13 ( v nadaljevanju Direktiva), ki je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) predvsem preko Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot, sedaj ZVPot-1). Postopek zavarovanja z začasnimi odredbami je urejen v ZIZ. Tega področja pravo EU ne ureja, zato se nacionalno pravo, na podlagi načela postopkovne avtonomije1, uporabi tako, da ta nacionalna pravna sredstva morajo biti ustrezna in učinkovita ter zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov (zlasti člena 6(1) in 7(1) Direktive). Tudi za takšne začasne ukrepe pa velja, da morajo sodišča upoštevati razlago Sodišča EU (v nadaljevanju Sodišče) (erga omnes učinki) in razlagati nacionalne določbe tako, da so v skladu s pravom EU (načelo lojalne oziroma skladne razlage)2.

6.Tem izhodiščem je smiselno prilagojena tudi uporaba procesnih pravil o preizkusu pritožbe in sicer se ta opravi v skladu z 239. in 15. členom ZIZ ter 350. členom ZPP.

7.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen z nobeno procesno krštvijo. Predvsem ni podan noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Njihova skupna značilnost je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana.

8.Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje razlagam toženke, da tudi v postopkih izdaje začasnih odredb veljajo ustavnopravna upravičenja, ki varujejo njeno pravico do izjave in upravičenje, da ima pod enakimi pogoji možnost se izjaviti o navedbah nasprotne stranke in ta jamstva so v posebnih postopkih, kot je predmetni, zagotovljena v ugovornem postopku3. Ker je toženka to možnost imela in jo tudi izkoristila, uveljavljane procesne kršitve niso podane.

9.Vse ostale pritožbene trditve za ta postopek niso pravno odločilne, zato sodišče druge stopnje na le-te ni odgovorilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.Tožnika sta postavila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero sta predlagala začasno zadržanje plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi dveh kreditnih pogodb in sicer z dne 15.10.2007 ter 11.8.2008, do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Ta predlog je v povezavi s tožbenim zahtevkom v pravdnem postopku, s katerim se zahteva ugotovitev ničnosti obeh kreditnih pogodbe (ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve za prvo pogodbo), zato se podreja zakonskim predpostavkam, ki urejajo t.i. ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe. Ker gre za nedenarno terjatev, se uporabijo tiste, ki jih določa 272. člen ZIZ. Sodišče druge stopnje to določbo razlaga tako, da so materialnopravne predpostavke v teh primerih tri4 in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga razlaga v skladu z Ustavo (precedenčni učinek iz Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 glede predpostavke reverzibilnosti), za preostale pa 272. člen ZIZ. Predlagatelja (tožnika) pa morata vse tri navedene pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice, pa pomeni, da morata tožnika izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

11.Sodišče prve stopnje je verjetnost obstoja terjatve (ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve) ugotovilo in nato utemeljilo z razlago, da je s stopnjo verjetnosti izkazano:"..<em>.da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena, neizravnana informacijska podrejenost pa je imela pomen za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.</em>" (tč. 17. obrazložitve). To kršitev je povezalo z načelom vestnosti in poštenja, kot materialno predpostavko, in upoštevalo kriterije dobre vere, kot jih razlaga Sodišče v citiranih zadevah (Aziz, Andriciuc, Nova kreditna banka Maribor). Razlago je utemeljilo tudi s sklicevanjem na razlago VSRS II Ips 8/2022 (tč. 15. obrazložitve). Na to odločbo se nato sklicuje še v nadaljevanju (tč. 13. obrazložitve) in še na odločbo Sodišča Paribas (tč. 14. obrazložitve). V sedaj izpodbijanem sklepu se sklicuje na obrazložitev iz 11. do 18. točke sklepa o začasni odredbi (tč. 15. obrazložitve).

V nadaljevanju obrazložitve pa pojasni:"....<em>da sta se tožnika, ko sta se odločala za sporna kredita, lahko zavedala tveganosti posla, saj sta že v sklenitveni fazi vedela, da bosta morala tujo valuto kupovati po vsakokrat veljavnem tečaju le-te, kar pomeni, da obrok ni odvisen le od višine obrestne mere, temveč tudi od trenutne vrednosti tuje valute, v kateri nimata rednih mesečnih prihodkov</em>." (tč. 17. obrazložitve). Nadaljuje, da celo verjame navedbam toženke, da sta bančni uslužbenki A. A. in B. B. pred sklenitvijo predstavili dejstvo, da se kredita lahko spreminjata, vendar, v skladu s stališči v zadevi II Ips 8/2022 in še odločbi US Up-14/21 zaključi, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena in še, da toženka:" <em>ni ravnala v dobri veri, saj ni podala zadostnih pojasnil glede narave sporne pogodbe, hkrati pa so z njeno sklenitvijo vsa tveganja spremembe tečaja prešla na tožnika...</em>." (tč. 19. obrazložitve).

Materialno pravo

12.V skladu s prvim odstavkoma 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, <strong>da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala</strong>.

13.V času sklenitve kreditne pogodbe veljavni ZVPot je v prvem odstavku 24. člena določal: „<em>Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:</em>

-v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali

-povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali

-povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali

- nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti." Enaka je sedaj veljavna ureditev v ZVPot-1 (23. in 24. člen).

14.V skladu s 267. členom PDEU je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o razlagi pogodb ter veljavnosti in razlagi aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije5. Sodišče torej ni pristojno za odločanje v konkretnih zadevah, je pa pristojno, da razlaga določbe Direktive. Te razlage se morajo upoštevati v vsej evropski uniji (avtonomna in enotna razlaga) zato učinkujejo „<em>erga omnes</em>" in „<em>ex tunc</em>"6.

Preglednost (transparentnost) pogodbenega pogoja

15.Direktiva v 5. členu določa:"<em>Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna."</em> Direktiva v tem členu ureja predpostavko preglednosti (transparentnosti)7. Nanaša se na vse pogodbene pogoje (torej ne zgolj na glavni predmet pogodbe) in določa tudi merilo razlage v primerih kršitve zapovedi in sicer „ <em>v korist potrošnika</em>". Ta določba je bila v celoti prenesena v nacionalno zakonodajo8. ZVPot je v tretjem in četrtem odstavku 23. člena določal: " <em>Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi. Nejasna določila je treba razlagati v korist potrošnika</em>". ZVPot-1 sedaj določa v tretjem odstavku 21. člena: " <em>Pogodbeni pogoji iz prejšnjega člena so v jasnem in razumljivem jeziku</em>" in v 22. členu:"<em> Nejasne pogodbene določbe se razlaga v korist potrošnika.</em>"

16.Predpostavka preglednosti je v Direktivi določena tudi v drugem odstavku 4. člena:"<em>Ocena nepoštenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku</em>". Sodišče je že (večkrat) pojasnilo, da so merila preglednosti, zapisana v tej in v določbi 5. člena, enaka9. Določba drugega odstavka 4. člena ne dovoljuje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ali razmerja med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če je bila izpolnjena predpostavka preglednosti. V slovenskem nacionalnem pravu ta omejitev nikoli ni veljala, ker ni bila prenesena v nacionalno pravo. Direktiva državam članicam takšno ravnanje dopušča10.

17.Sodišče je določilo merila (predpostavke), ki določajo njen pomen:

-zahteve, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, ni mogoče zožiti zgolj na njegovo formalno in slovnično razumljivost;

-finančne ustanove morajo kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje vrednosti zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima kreditojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer;

-kreditojemalec mora biti na eni strani jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren. Na drugi strani mora ponudnik, v obravnavanem primeru banka, navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah;

-pomembno je, da ima potrošnik dejansko možnost, da se seznani z vsemi pogodbenimi pogoji. Informacije, posredovane pravočasno pred sklenitvijo pogodbe glede pogodbenih pogojev in posledic navedene sklenitve, so za potrošnika namreč bistvenega pomena, da bi se odločil, ali se želi pogodbeno zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik.

18.Sodišče druge stopnje pritrjuje navedbam v pritožbi, da v tem postopku niso bile podane vse trditve o dejstvih, ki sodijo med odločilna tudi za presojo zahteve po preglednosti. Iz druge in tretje alineje prejšnjega odstavka izhaja, da med odločilna dejstva štejejo tudi okoliščine o tem, kako bi znižanje vrednosti valute vplivalo na finančni, ekonomski položaj potrošnika in kaj bi to pomenilo tudi za njegovo socialno varnost. Gre torej za vprašanje določitve tiste skrajne meje, ko je valutno tveganje še sprejemljivo in dopustno in ga potrošnik še zmore.

19.Tožnika sta torej opustila navajanje okoliščin, ki bi omogočile presojo vpliva prevzetega valutnega tveganja ob njegovem povečanju na njune zmožnosti odplačevanja anuitete in na njun socialni položaj, ki sta jih bila dolžna razkriti, če sta želela uspeti s predlogom. Razkriti bi morala tudi njune prihodke, da bi lahko pojasnila, kako se v okoličinah konkretnega primera realizira tveganje:".... da ga bo ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke...."

19.Predpostavka preglednosti se nanaša na fazo sklepanja pogodbe; če je kršena, potem se mora pogodbeni pogoj razlagati v korist potrošnika. Predpostavka velja za vse pogodbene pogoje. V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja11. Tudi če je v celoti izpolnjena, se lahko presoja nepoštenost kateregakoli pogodbenega pogoja. Pravna posledica kršitve te predpostavke je razlaga v korist potrošnika, ne pa ničnost pogodbenega pogoja.

20.Sodišče druge stopnje izrecno poudarja, da je Sodišče v najpogosteje citiranih sodbah C-776/19 do C-782/19 (Paribas) in C-186/16 (Andriciuc) razlagalo predpostavko preglednosti v skladu s členom 4/2 Direktive, ta določba pa v slovenskem pravu ne velja. Ker Sodišče ni pristojno, da bi sprejemalo odločitve v konkretnih primerih, temveč je to izključna naloga nacionalnih sodišč, s sklicevanjem na te sodbe (ali katerokoli drugo) ni moč utemeljiti odločitve o izrečeni pravni posledici. Sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da je v slovenskem pravu, v skladu s 5. členom Direktive, primarna pravna posledica kršitve pojasnilne dolžnosti (del zahteve po preglednosti) "razlaga v korist potrošnika." Tudi zato je razumna razlaga, da ta predpostavka ni materialnopravna predpostavka iz naštetih štirih alinej, torej ne zgolj na podlagi razlage jasnega besedila zakona (jezikovna razlaga) temveč tudi ločenega urejanja, v različnih določbah (sistematična razlaga).

Dobra vera

21.Materialnopravna predpostavka iz Direktive je „dobra vera". Sodišče je v številnih odločbah razložilo, da je v smislu člena 3(1) Direktive in glede na 16. uvodno izjavo, vsebinsko merilo razlage te predpostavke ocena, ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevni pogoj sprejel. Merilo presoje je objektivno12. V skladu s citiranim členom Direktive pa je ta predpostavka kumulativno povezana s predpostavko „znatnega neravnotežja" - ravnanje ponudnika mora biti tako v nasprotju z zahtevo „dobre vere", ta pa mora biti vzrok nastalega „znatnega neravnotežja".

22.V slovenski pravni ureditvi ta določba Direktive ne velja. Zaradi drugačnih razlag nacionalnih sodišč je prav Višje sodišče v Mariboru postavilo Sodišču vprašanje, ali je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo „dobre vere" v smislu tega člena 3(1). Odgovor Sodišča je bil, da ta dva člena Direktive ne nasprotujeta nacionalni ureditvi: na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo „dobre vere" v smislu tega člena 3(1).13.

23.Sodišče druge stopnje ne zanika, da v primerih, ko se ugotovi, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, se lahko te okoliščine podrejajo tudi materialnopravni predpostavki dobre vere. Vendar, kot izhaja iz citirane določbe prvega odst. 24. člena, je slovenski zakonodajalec kot materialnopravno predpostavko določil „načelo vestnosti in poštenja". Razlaga te materialnopravne predpostavke v nacionalnem pravu pa je drugačna in bistveno širša, kot je avtonomna in enotna (evro avtonomna) razlaga Sodišča. "Dobra vera" je, kot je bilo pojasnjeno, objektivno merilo presoje, ki se nanaša na predpogodbeno fazo sklenitve pogodbe (ker je povezana z načelom preglednosti oziroma "pojasnilno dolžnostjo"), načelo vestnosti in poštenja pa bistveno širše, saj se razteza na celotno obdobje trajanja pogodbenega razmerja. Enako kot druga načela je tudi to načelo argument pri uporabi prava ter izbiri ustreznega pravnega pravila za določitvi njegove vsebine za konkreten primer (vrednotno merilo razlage). Načelo opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju lastnih interesov in se zato morajo upoštevati tudi interesi druge stranke. Udeleženci morajo biti kljub nasprotujočim se interesom drug do drugega lojalni, in to ves čas pogodbenega razmerja, torej v vseh fazah, tudi izpolnitveni14.

24.Na podlagi te razlage pa sodišče druge stopnje meni, da je predpostavka dobre vere zajeta v predpostavko načela vestnosti in poštenja, vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Zato je pri razlagi sicer potrebno upoštevati tudi vrednotna merila varstva potrošnikov, torej načelo učinkovitosti, varstvo šibkejše stranke, odvračilne učinke, vendar tudi (evropsko) načelo sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive. Sodišče druge stopnje s tem želi le poudariti, da je potrebno namensko razlago Sodišča razumeti z vidika navedenih izhodišč.

25.Na podlagi teh vrednotnih izhodišč razlage, sodišče druge stopnje utemeljuje tezo, da odločitev o tem, da ni izpolnjena predpostavka "dobre vere", kot jo razlaga Sodišče, to nujno ne pomeni, da je podana predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja, kot jo določa načelo "vestnosti in poštenja." Kot je bilo pojasnjeno, to načelo že v svojem temeljnem bistvu zahteva, da se upoštevajo interesi obeh strank; skupna točka obeh predpostavk je zagotovo „lojalno in pravično poslovanje", vendar sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da Direktiva povsem jasno povezuje predpostavko "dobre vere" in „znatnega neravnotežja", zato so temu primerne tudi razlage Sodišča. Vrednotno izhodišče presoje, vsebinsko napolnjevanje predpostavke "vestnosti in poštenja" ne more za nepoštenega razglasiti pogodbeni pogoj, ki bi bil zgolj nedobroveren, če ob tem potrošnik ni utrpel takšnih ekonomskih, finančnih (tudi socialnih) prikrajšanj, ki se lahko podrejajo katerikoli izmed predpostavk iz prvih treh alinej. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v „slovenski zadevi", ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil znatno neravnotežje in zato ni potrebno opraviti še presojo „dobre vere".

26.Ker je Sodišče pristojno le za razlago prava EU, predpostavki iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot pa nista predpostavki iz Direktive, so za njuno razlago pristojna le nacionalna sodišča. Ti dve predpostavki pa se nanašata na fazo izpolnjevanja kreditne pogodbe. Iz zakonskega besedila (jezikovna razlaga) namreč izhaja, da se iskanje vzroka nepoštenosti prenaša v fazo izpolnjevanja in ne sklepanja pogodbe - „povzročijo, da je izpolnitev" so namreč zakonski znaki, ki to jasno ločujejo. Ne samo jezikovna razlaga, temveč tudi razlaga po namenu nam pove, da je zakonodajalec upošteval tudi to fazo - kljub temu, da pogodbeni stranki v popolnem informacijskem ravnotežju oblikujeta svojo voljo, lahko v fazi izpolnjevanja pogodb pride do okoliščin, ki ne izhajajo iz sfere nobene stranke, pa bistveno vplivajo na predmeta izpolnitvenih ravnanj, na načelo enake vrednosti dajatev, racionalno utemeljena pričakovanja strank. Vse to je upoštevano tudi v nacionalni zakonodaji, v različnih institutih (spremenjene okoliščine, nemožnost izpolnitve, čezmerno prikrajšanje), zato sodišče druge stopnje meni, da je slovenski zakonodajalec skušal to pravno možnost prenesti tudi na področje sklepanja kreditov z valutno klavzulo. To razlago sodišče druge stopnje krepi tudi s sklicevanjem na sedanjo zakonsko ureditev, saj je ZVPot-1 v celoti ohranil in enako določil vse štiri materialnopravne predpostavke. Štiri ločene alternativno določene materialnopravne predpostavke pa zahtevajo vsaka zase svoj ločen konkreten dejanski stan. Če tega namreč ni, potem tudi ni ločenosti materialnopravnih predpostavk in imamo opravka z zakonskim istorečjem. Ker je zakonodajalec bil ob sprejemanju ZVPot-1 (veljavnost od 26.10.2022 naprej) seznanjen s pravno problematiko, ki izhaja iz teh kreditnih razmerij, je potrebno pri razlagah upoštevati, da je sprejel zavestno in hoteno odločitev (razlaga po namenu).

27.Tudi v primerih, ko je bila torej pojasnilna dolžnost v celoti opravljena in celo izpolnjena predpostavka dobre vere, se lahko zaradi okoliščin, ki nastanejo v fazi izpolnjevanja, ugotavlja nepoštenost pogodbenega pogoja.

28.27. Še enkrat poudarjamo, da je kršitev načela preglednosti, katerega bistvo v teh primerih je kršitev pojasnilne dolžnosti, v izhodišču sankcionirana z „razlago v korist potrošnika". To pomeni, da je že zakonodajalec opravil vrednotno presojo in teh okoliščin ni umestil med razloge (predpostavke) za nepoštenost pogodbenega pogoja. Zgolj informacijska podrejenost potrošnika v fazi sklepanja pogodbe ne zadošča.

Verjetnost obstoja terjatve na podlagi predpostavk iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot

28.V skladu s citirano nacionalno zakonodajo so predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja določene alternativno. Sodišča moramo zato v skladu z načelom uporabe materialnega prava preizkusiti, ali se ugotovljena dejstva podrejajo katerikoli izmed njih.

29.Nesporna so dejstva, da sta tožnika 15.10.2007 sklenila kreditno pogodbo za znesek 194.000,00 CHF, kar je znašalo 114.628,60 €; kredit bo poplačan v 240 obrokih (do 18.10.2027), višina anuitete je znašala 1.233,11 CHF oziroma 751,62 €. Do 18.4.2024 je bilo odplačanih 164.719,46 €, dolžna pa sta še zmeraj 42.000,00 €.

30.Dne 11.8.2008 je bila sklenjena kreditna pogodba za znesek 91.000,00 CHF, kar je znašalo 55.521,66 €; kredit bo poplačan v 240 obrokih (do 11.10.2028), višina anuitete je znašala 617,70 CHF oziroma 407,05 €., do 18.4.2024 sta odplačala znesek 79.779,35 €, dolžna pa sta še zmeraj 25.000,00 €.

31.30. Ne glede na možnost spreminjanja valutnega razmerja in spremenljive obrestne mere, sta tožnika lahko ob sklenitvi pogodbe ocenila, da bosta morala vrniti toženki 180.388,80 € po prvi in 97.692,00 € po drugi kreditni pogodbi. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, tega zneska še nista odplačala.

32.Res tožnika morata odplačati še 42 oziroma 54 anuitet; glede na trditve, da bosta morala odplačati še 42.000,00 € in 25.000,00 €, to pomeni, da morebitna razlika med pričakovano obveznostjo 180.388,80 € in predvideno končno 206.719,00 znaša 14 %; po drugem kreditu pa med pričakovano 97.692,00 in predvideno 104.779,00 € razlika znaša 7 %.

33.Vendar je ta ocena negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).

34.31. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre za izračun, katerega namen je okvirno, ne torej z matematično natančnostjo, ugotoviti pričakovanja potrošnika ob sklenitvi kreditne pogodbe in sedaj (ob vložitvi tožbe in predloga), zaradi uporabe materialnega prava. Že citirane predpostavke pa so dovolj abstraktne in ponujajo sodiščem možnost, da v okoliščinah konkretnega primera oceni, kako se ti okvirni izračuni podrejajo bodisi predpostavki „znatno neravnotežje" ali :"da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval."

35.32. Sodišče druge stopnje je presodilo, da v okoliščinah konkretnega primera povečan obseg odplačila obveznosti iz kreditne pogodbe še ni takšen, da bi ustrezal citiranim materialnopravnim predpostavkam. Iz citiranih besednih zvez namreč izhaja, da je zakonodajalec uporabil stopnjevane oblike in tako ocenil, da ne zadošča vsakršno neravnotežje ali drugačno pričakovanje izpolnitve, temveč „znatno ".

33.Sodišče druge stopnje se zaveda, da je Sodišče podalo razlage in s tem določilo tudi materialne predpostavke, ki jih morajo nacionalna sodišča upoštevati tudi v postopkih za izdajo začasnih odredb. Zaveda se tudi, da v tem sklepu sprejema razlago, ki pomeni delni odmik od sedanjih, vendar zgolj zato, ker se dosedaj ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem razlag oziroma razmejevanja med predpostavko „dobre vere" ter „načelom vestnosti in poštenja". Je pa sodišče druge stopnje že večkrat poudarilo razlago, da predpostavka transparentnosti ni odločilna za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja15.

34.V skladu z razlago Sodišča se poudarja, da za izdajo začasne odredbe zadostuje, da: "...mora nacionalno sodišče razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev, tako da je verjetno, da je zadevna kreditna pogodba nična ali da je treba zadevnemu potrošniku vsaj ugoditi vračilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te pogodbe." Ta razlaga je v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ, ki za obstoj terjatve dopušča izkaz „verjetnosti", torej milejši dokazni standard. Presoja, ali je v konkretnem primeru ta dokazni standard dosežen, je pridržana izključno nacionalnemu sodišču.

35.Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.

36.Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika „že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega16. To pomeni, da se ta predpostavka ne nanaša na pogoj verjetnega obstoja terjatve, temveč bi se lahko na nadaljnje predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. To sodišče je to predpostavko že preizkušalo z vidika tretje alineje navedenega odstavka in pri tem zapisalo:"Sodišče druge stopnje meni, da gre za tvegano razlago - posledica ugoditve začasni odredbi je, da tožnik preneha plačevati mesečne obroke; če nato v pravdi ne bo uspel (zavrnjen zahtevek glede ničnosti), v vmesnem času pa se je dolg nakopičil (začasno zadržanje ne more pomeniti, da se mora nato spremeniti kreditna pogodba in podaljšati plačilo anuitet), kar pomeni najmanj bistveno večji dolg, ki ga je potrebno plačati takoj in s tem nastane realna možnost unovčitve hipotekarnega zavarovanja, ki ga sodišče prve stopnje upošteva in napoveduje kot možnost. V primerjavi z možnostjo, da se začasni odredbi ne ugodi in tožnik še naprej, tako kot to počne že od leta 2008, plačuje mesečne anuitete, je prepričljivejši zaključek, da bo tožnik trpel hujše neugodne posledice."17 Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da morajo predpostavke biti podane kumulativno, po naravi stvari pa se prva nanaša na obstoj terjatve. Posledice ugoditvi začasne odredbe lahko torej v primeru, če nato v postopku v glavni stvari ne uspeta, za tožnika pomeni hudo finančno, morda tudi socialno breme, ki ga morda ne bosta zmogla. V tem primeru obstaja tudi realna možnost, da se banka poplača iz hipotekarnega zavarovanja.

37.Sodišče v zvezi z izdajo začasnih ukrepov, ponovno poudarja pomen okoliščin, kako bi morebitna dolgotrajnost postopka, v katerem bi moral potrošnik ves čas plačevati anuitete, vplivala na njegov ekonomski, finančen in socialen položaj, če bi te okoliščine povzročile, da tega bremena več ne zmore18. Kot je bilo pojasnjeno, je tudi tu izhodišče predpostavka, da bo lahko pogodbeni pogoj ugotovljen kot nepošten in bo potrebno vračati prejeto.

Presoja sodišča druge stopnje

38.V postopkih izdaje začasnih odredb, ki se prično na predlog upnika, mora slednji, če želi s predlogom uspeti, navajati vsa odločilna dejstva že v samem predlogu. Značilnost teh postopkov je namreč tudi hitrost odločanja, saj se sklep lahko izda zgolj na podlagi upnikovih navedb, torej brez opozorila dolžniku. V predmetnem postopku je bila kontradiktornost vzpostavljena v postopku pred sodiščem prve stopnje in delno še v postopku pred sodiščem druge stopnje. Kljub temu so določena dejstva, ki izvirajo iz območja tožnikov, sodijo pa med pomembna, ostala nezaterjevana.

39.Tako iz vidika pojasnilne dolžnosti, predvsem pa materialnopravnih predpostavk nepoštenosti, niso bile razkrite vse okoliščine, ki bi omogočale presojo, kako se zatrjevano povečanje mesečnih anuitet odraža na ekonomskem, finančnem in socialnem stanju tožnikov. To je pomembno zato, ker so predpostavke nepoštenosti opredeljene povsem abstraktno in to utemeljeno, da se lahko njihova razlaga prilagodi okoliščinam konkretnih primerov. Kako sedanja mesečna anuiteta in predvidene bodoče vplivajo na zmožnost plačevanja tožnikov (na njun ekonomski, finančen, socialen položaj), pa ni bilo navedeno, zato tega preizkusa sodišče ne more opraviti. Pravno razmerje, sklenjeno med pravdnimi strankami je dolgoročno, zato je potrebna še posebna previdnost in zadržanost in sicer tudi z vidika varstva potrošnika. Če se namreč izkaže, da pogodbeni pogoj ni nepošten, lahko dolgotrajna prekinitev plačevanja med postopkom zanj pomeni tudi zelo hude finančne, socialne posledice, morda tudi z izgubo zastavljenega premoženja, še posebej, če gre za nepremičnino, ki je njegov dom19.

40.Tiste okoliščine, ki so bile ugotovljene v zvezi s pričakovano, predvidljivo finančno obveznostjo in sedaj plačanimi ter bodočimi obveznostmi, v času odločanja (še) ne dosegajo takšnih odstopanj, da bi bila podana predpostavka verjetnosti obstoja terjatve20.

41.Zato sodišče presoja, da v postopku za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva ne ustrezajo, se torej ne podrejajo nobeni izmed štirih alternativnih materialnih predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, na podlagi katerih se opravi presoja verjetnosti obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, kot ene izmed kumulativnih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

42.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (3. tč. 365. člena ZPP).

43.Sodišče druge stopnje je že v obrazložitvi opozorilo na objektivne in časovne meje pravnomočnosti tega sklepa. Spremenjene okoliščine so že mesečne anuitete in spreminjajo se tudi okoliščine, na katere je bilo večkrat opozorjeno, da so umanjkale (ekonomske, finančne, socialne okoliščine na strani tožnikov). Povsem nesporno je, da se lahko v pravdnih postopkih večkrat predlaga izdaja začasne odredbe21. V postopkih, kot je predmetni, pa je Sodišče že razložilo, da morajo sodišča izdajati začasne ukrepe po uradni dolžnosti, če je to potrebno, da bi se zagotovili učinki pravic, ki jih imajo potrošniki po Direktivi22. To velja še posebej takrat, če toženka ne bo ukrenila ničesar, da bi v odprtem kreditnem razmerju omejila neomejeno valutno tveganje v breme potrošnikov.

44.Odločitev o stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP)23.

-------------------------------

„ <em>Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožeča stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora vsaka stranka v vsakem postopku navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje (ne)obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe. Navedb strank, danih v enem postopku zato ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku."</em> ; VSRS Sklep III Ips 1/2000 z dne 20.1.2000.

„Člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki sodišču, pri katerem je vložena posamična tožba potrošnika za ugotovitev nepoštenosti klavzule pogodbe s prodajalcem ali ponudnikom, ne dovoljuje, da bi po uradni dolžnosti, če meni, da je to potrebno, sprejelo začasne ukrepe do izdaje pravnomočne sodbe v skupinski tožbi, o kateri se odloča in katere rešitev lahko vpliva na posamično tožbo, če so taki ukrepi potrebni za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, ki jih potrošnik uveljavlja na podlagi Direktive 93/13."; C‑568/14 do C‑570/14, 26.10.2016.

V postopkih, ki potekajo na podlagi Direktive je Sodišče podalo določene smernice razlag, ki lahko odstopajo od nacionalnih določb o stroških; C-714/22 z dne 21.3.2024.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 8

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1, 24/1-1 ,24/1-2, 24/1-3

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1

Zakon o varstvu potrošnikov (2022) - ZVPot-1 - člen 21, 21/3, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.