Jedro

Če upnik - tožnik ne oporeka dejanskim navedbam dolžnika - toženca, lahko sodišče dolžnikove - toženčeve dejanske navedbe šteje kot med strankama nesporne in jih lahko sprejme kot dejansko podlago svoje odločitve.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. Ig v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati glavnico v višini 397.921,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 15,50 % letno od 3.9.2004 do plačila, zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 14.260,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje po svojem pooblaščencu tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo zahtevku. V pritožbi navaja, da med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila delo, ki ga je tožena naročila. Tožena stranka je opravljena dela tudi delno plačala, zato je račun tožeče stranke popolnoma zadosten dokaz o obstoju oz. utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj je račun verodostojna listina, na podlagi katere se lahko izda sklep o izvršbi. Tožena stranka je le oporekala višini računa oz. višini zneska za delo, ki ga je opravila tožeča stranka. Trdila je, da je bilo opravljeno delo nekvalitetno ter da sta se stranki ustno dogovorili, da bo znesek precej nižji. V dokaz svojih navedb pa je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank in izvedenca. Sodišče prve stopnje pa predlaganih dokazov sploh ni izvedlo in tako njenih trditev, da je bilo delo opravljeno nekvalitetno oz. da sta se stranki dogovorili o plačilu v nižjem znesku, ni mogoče šteti za dokazane. Zgolj tozadevna trditev tožene v ugovoru pač ne more zadostovati za zavrnitev tožbenega zahtevka..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, za katerega zakon o pravdnem postopku vsebuje določene posebne določbe (442. do 458. čl. ZPP). Nadaljnja pomembna okoliščina v tej zadevi pa je tudi dejstvo, da se je ta postopek dejansko začel kot predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), pri čemer je dolžnik (tožena stranka) izdanemu sklepu o izvršbi obrazloženo ugovarjal, zaradi česar je izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena, razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku (2. odst. 62. čl. ZIZ). Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se sicer po določbah 2.odst.62.čl. ZIZ obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Vendar pa taka tožba ne obsega vseh elementov, ki jih mora, glede na določbo 180.čl. ZPP tožba vsebovati. Zato je dolžnost tožeče stranke, da v nadaljevanju postopka z navedbo dejstev, na katere opira svoj zahtevek in predložitvijo morebitnih še manjkajočih dokazov, v pripravljani vlogi odgovori na ugovorne navedbe dolžnika, sedaj tožene stranke in tako dopolni svojo tožbo z trditveno in dokazno podlago, kot jo mora tožba glede na 180.čl. ZPP vsebovati.

Dolžnik (tožena stranka) je zato, da je lahko z ugovorom uspel, moral že v izvršilnem postopku zadostiti trditvenemu bremenu, saj je moral že v ugovoru navesti pravnopomembna dejstva in mu predložiti dokaze. Osnovno pravilo pravdnega postopka pa je, da tožnik z dejanskimi navedbami utemelji svoj zahtevek, zato mora tožnik pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice, ki jo uveljavlja in ki dejansko substancirajo njegov zahtevek ter trditve o teh dejstvih šele navesti. Tega v konkretnem primeru tožeča stranka ni storila. Kadar toženec tožnikovim dejanskim navedbam ne oporeka, se te lahko štejejo kot med strankama nesporne in jih lahko sodišče sprejme kot dejansko podlago svoje odločitve. V obravnavanem primeru je položaj obrnjen. Če upnik - tožnik ne oporeka dejanskim navedbam dolžnika - toženca, lahko sodišče dolžnikove - toženčeve dejanske navedbe šteje kot med strankama nesporne in jih lahko sprejme kot dejansko podlago svoje odločitve. Ob takem stališču pa se pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Trditvi tožene stranke v njenem ugovoru, da ji tožeča stranka delo ni kvalitetno opravila in da je bil ustno dogovorjen nižji znesek tožeča stranka ni z ničemer oporekala. Zato je sodišče lahko utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Pri tem pa sodišču niti ni bilo potrebno izvajati s strani tožene stranke predlaganih dokazov, saj se dokazi izvajajo le za ugotavljanje spornih dejstev, kar pa navedbe tožene stranke iz njenega ugovora za tožečo, ker jih ni prerekala očitno niso bila. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.