Jedro

Da premičnine in nepremičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, izhaja iz ugotovitve, da so bile nabavljene tekom trajanja zunajzakonske skupnosti ter posledica skupnega prispevka partnerjev: tožničinega predvsem v skrbi za otroke in gospodinjstvo, toženčevega pa v večjem finančnem prispevku. Dejstvo, da je toženec v nakup parcel in pohištva vložil znatno več denarja kot tožnica oziroma da je kupljene nepremičnine plačal iz svojih prihrankov kot posebnega premoženja, ne pomeni, da te nepremičnine in premičnine predstavljajo njegovo posebno premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 519,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da skupno v zunajzakonski skupnosti pridobljeno premoženje pravdnih strank obsega: nepremičnino, parc. št. 286, vl. št. 423 k.o. B., nepremičnino, parc. št. 2242/12, vl. št. 4682 k.o. V., sedežno garnituro D-SG Brugge, umetno usnje: črno, omara divja češnja, zamrzovalna skrinja ZFC 265 ZANUSSI, jedilna garnitura senata češnja (6+1), korito regidrain integriran, pomivalni stroj GV 61220, hladilnik RKI 4254 W, kuhinja hortenzija, set gorenje pečica B 3570 E + plošča ECT 600 SC ter ugotovilo, da delež tožeče stranke na skupnem premoženju znaša ½. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 49,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi. Navaja, da se ne more strinjati z zaključki sodišča, ki se tičejo vprašanja izvenzakonske skupnosti. Sodišče je to predhodno vprašanje reševalo poenostavljeno, pri čemer se sploh ni opredelilo glede dobe trajanja dalj časa trajajoče skupnosti, katero je štelo kot izenačeno z zakonsko zvezo. Toženec je dokazal, kdaj se je tožnica dejansko preselila na njegov naslov. To dokazuje tudi uradno potrdilo upravnega organa v spisu. Če so nekatere priče povedale, da so pravdni stranki videli, ko sta kupovala kuhinjo, to še ne pomeni, da je med njima takrat že obstajala ekonomska skupnost. Odločitev sodišča glede tega predhodnega vprašanja ni obrazložena na ta način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Toženec je dokazal, da je vse premičnine kupil iz svojih lastnih sredstev, zato predstavljajo njegovo posebno premoženje. To dokazujejo tudi računi, vloženi v spis. Sodišče je napačno presodilo pravni standard pojma izvenzakonske skupnosti kot dalj časa trajajoče skupnosti. Pri tem se toženec sklicuje za Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, ki v okviru reševanja pravic izvenzakonskih partnerjev kot predhodno vprašanje izhaja iz dobe treh let takšne skupnosti. Sodišče je gradilo zaključke na izpovedbah sorodnikov tožnice. Toženec ne more mimo občutka neenakega obravnavanja v tem postopku. Sodišče je napačno ocenilo izvedene dokaze pri upoštevanju izpovedb prič, ki so bile zaslišane kot prijateljice tožnice. Če bi pravilno presojalo vse dokaze, bi lahko ugotovilo, da je imel toženec v letu 2006 in 2007 denarna sredstva na svojem računu, zaradi česar ni logično, da bi čakal z nakupom kuhinje in opreme, v kolikor bi bil v ekonomski in življenjski skupnosti s tožnico že več mesecev. Tožnica je zanikala, da bi bila lastnica vikenda, v katerega je vlagal sredstva toženec. Toženec je za potrebe tega pritožbenega postopka pridobil izjave in dokaze, ki potrjujejo, da je leta 2005 kupila vikend in da je ta vikend prodala. Ta pritožbena novota ima vpliv na pravilno dokazno oceno izvedenih dokazov. Toženec je v zakonskem roku predlagal, da se kot priča zasliši agent za posredovanje z nepremičninami, ki bi lahko potrdil, da tožnica pri nakupu nepremičnin ni sodelovala. Sodišče zanemari pojem instituta posebnega premoženja. Tožnica, ki je bila pretežni del dejanskega skupnega bivanja s tožencem v statusu starševskega dopusta oziroma dopusta za nego otroka, je v pičlem dobrem letu ustvarila premoženje, vredno preko 80.000,00 EUR, ob tem pa so se prihodki na njenem računu precej obogatili. Tožnica je svoje mesečne prejemke in kupnino od prodanega njenega vozila nalagala na svoje ime kot svoje prihranke. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik kupljene nepremičnine plačal v gotovini, te pa pravdni stranki nista mogli pridobiti v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti, zato sredstva, s katerimi je toženec plačal kupnino, niso sredstva, ki bi jih bilo mogoče uvrstiti med skupna sredstva.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožnica in navedla, da toženčeva pritožba ni utemeljena ter predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okrivu pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka toženec navaja, da je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, s čimer bi lahko meril na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, vendar je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da se predvsem ne strinja z izpovedbami nekaterih prič, sorodnikov in prijateljic tožnice, torej z oceno izvedenih dokazov. Izrecno pa se sklicuje na kršitev določbe 285. člena ZPP, vendar neutemeljeno, češ da bi bilo sodišče dolžno v okviru materialno procesnega vodstva izvesti zgolj dokaze, ki bi pripeljali do pravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem pravične sodbe. Toženec očitno napačno razume cilj materialno procesnega vodstva, ki sodniku nalaga, da med obravnavo poskrbi, da se navedejo odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Dokazni predlog z zaslišanjem agenta za posredovanje z nepremičninami pa je sodišče upravičeno zavrnilo, ker ne vsebuje pojasnila, o čem naj bi navedena priča izpovedovala. Pritožnik sodišču tudi očita neenako obravnavanje v postopku, vendar ta očitek ni utemeljen, saj ga pri pregledu spisa ni mogoče zaznati, niti ga toženec ni konkretiziral. 6. Toženec se ne strinja z ugotovitvijo obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo obstoj življenjske in ekonomske skupnosti med pravdnima strankama v obdobju od septembra 2006 do 26. 1. 2009. V tem obdobju se je tožnica preselila k tožencu, rodila sta se jima dva otroka. Oba sta prispevala k življenjskim stroškom. Na tožnici je bila predvsem skrb za otroke in gospodinjstvo, toženec pa je bil zaposlen v družinskem podjetju, vendar je tožnici občasno priskočil na pomoč. Skupaj sta urejala stanovanje in imela namen graditi stanovanjsko hišo. Vse navedene dejanske ugotovitve, ki so posledica obširno izvedenega dokaznega postopka ter pravilne dokazne ocene sodišča, izkazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, češ da je sodišče napačno presodilo pravni standard pojma izvenzakonske skupnosti, zato ni utemeljen. Toženec namreč že v odgovoru na tožbo, pa tudi v ostalih navedbah in svoji izpovedi, obstoja zunajzakonske skupnosti ni zanikal, pač pa je zatrjeval le krajše obdobje trajanja takšne skupnosti ter nakup opreme stanovanja (razen zamrzovalne skrinje) in nepremičnin zgolj iz svojega posebnega premoženja. Kljub temu je sodišče prve stopnje ugotavljalo vse tiste okoliščine, ki dokazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama in jih tudi pravilno ugotovilo. Očitno neutemeljeni so zato pritožbeni očitki sodišču, da je predhodno vprašanje obstoja zunajzakonske zveze reševalo poenostavljeno.

7. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev, da premičnine in nepremičnine, zajete v 1. točki izreka sodbe, sodijo v skupno premoženje pravdnih strank. To odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da so bile vse navedene nepremičnine in premičnine nabavljene tekom trajanja zunajzakonske skupnosti ter posledica skupnega prispevka partnerjev: tožničinega predvsem v skrbi za otroke in gospodinjstvo, toženčevega pa v večjem finančnem prispevku. Dejstvo, da je toženec v nakup parcel in pohištva vložil znatno več denarja kot tožnica oziroma da je kupljene nepremičnine plačal iz svojih prihrankov kot posebnega premoženja, kot trdi v pritožbi, ne pomeni, da te nepremičnine in premičnine predstavljajo njegovo posebno premoženje. Ob upoštevanju vseh okoliščin konkretne zadeve navedeno dejstvo lahko vpliva le na velikost deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Ti so določeni v skladu z zakonsko domnevo o enakih deležih zunajzakonskih partnerjev (59. člen ZZZDR), saj toženec ni ugovarjal višjega deleža na skupnem premoženju. Trdil je le, da so premičnine in nepremičnine glede na čas nakupa in vir financiranja njegovo posebno premoženje. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na tiste pritožbene trditve, ki se tičejo njegovih višjih dohodkov in prihrankov na bankah in računih od tožničinih. Prav tako ne odgovarja na pritožbene trditve, ki pomenijo nova dejstva (tožničin nakup vikenda, njena privarčevana sredstva na bančnih vlogah), ker novih dejstev v pritožbenem postopku ni več dopustno uveljavljati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ker niso podani pritožbeni razlogi, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo glede na določbo 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 165. člena ZPP. Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, je dolžan tožnici povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.