Jedro

Tožnik je ob uvedbi novega plačnega sistema opravljal dela in naloge, ki ustrezajo opisu delovnega mesta tehnični vodja II in to delovno mesto je pred prevedbo tudi zasedal. Temu delovnemu mestu pa je glede na vrsto in zahtevnost nalog primerljivo novo delovno mesto tehnični vodja VI, ki mu je bilo določeno z izpodbijanim aneksom. Zato je izpodbijani aneks pravilen in zakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je aneks z dne 14. 8. 2008, s katerim se spreminja sklep št. ... z dne 16. 5. 1997 in se tožeči stranki določa delovno mesto Tehnični vodja VI (m/ž), ki je uvrščeno v VI. tarifni razred in 27. plačni razred brez napredovanja, nezakonit; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni predložiti v podpis nov aneks v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, s katerim se mu določi ustrezno delovno mesto uvrščeno v VII/2. tarifni razred in 35. plačni razred brez napredovanja, za čas od 1. 8. 2008 dalje, sicer ga nadomesti ta sodba; da mu je tožena stranka dolžna plačati za čas od vključno meseca avgusta 2008 dalje do izdaje sodbe razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemal, če bi bil uvrščen v VII/2. tarifni razred in 35. plačni razred brez napredovanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila ter obračunati in plačati ustrezne pripadajoče davke in prispevke (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 501,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodba napačna in neutemeljena. Sodišče prve stopnje je odločilno težo pri svojem odločanju dalo pričanju A.A., ki je v svojem pričanju potrdil uporabo tabele primerljivosti in povedal, da so konkretno prevedbo na podlagi tabele opravili nadrejeni, prevedba pa naj bi bila odvisna od tega, ali je imel delavec sklenjen kakšen aneks za dodatna dela, vendar tega zaključka ni mogoče izvesti niti iz navedb strank in tudi ne iz drugih izvedenih dokazov. Iz izpovedi prič B.B. in C.C. izhaja, da je tožnikovo delovno mesto primerljivo s delovnim mestom Tehnični vodja VII in Tehnični vodja RA/TV produkcije, ne vesta pa, zakaj mu je bilo z aneksom določeno ravno delovno mesto Tehnični vodja VI. Tožnik je na naroku dne 13. 1. 2013 navedel, da je tožena stranka delavce, ki so pred prevedbo delali na enakem delovnem mestu, prevedla različno. Delovnemu mestu Tehnični vodja VI so primerljiva prejšnja delovna mesta Tehnični vodja III, Tehnični vodja IV in Tehnični vodja studia D., ki so imela pred prevedbo količnik 2,46 oziroma 2,7, tožnikovo prejšnje delovno mesto Tehnični vodja II pa je bilo ovrednoteno s količnikom 3,10. Iz tega izhaja, da je tožniku tožena stranka z izpodbijanim aneksom določila delovno mesto, ki je ovrednoteno nižje, kot je bilo ovrednoteno njegovo prejšnje delovno mesto. Ker tožena stranka z izpodbijanim aneksom k sklepu ni določila primerljivega delovnega mesta iz tabele primerljivosti delovnih mest, mu je samovoljno in brez osnove določila delovno mesto Tehnični vodja VI.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe v celoti. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožnik ni dokazal, da je opravljal zahtevnejše in kompleksnejše naloge od tistih, ki se opravljajo na delovnem mestu Tehnični vodja VI.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je pravilnost prevedbe plače in delovnega mesta tožnika ob uveljavitvi novega plačnega sistema, ki temelji na Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in izplačilo razlike v plači med prejeto plačo za delovno mesto Tehnični vodja VI in 35. plačnim razredom brez napredovanja.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba o prevedbi osnovne plače in njeni uvrstitvi v plačni razred pravilna in zakonita. Pri prevedbi so bile upoštevane določbe ZSPJS in sicer 49.a, b., c., č., d. in f. člena. Tožnik je ob uvedbi novega plačnega sistema opravljal dela in naloge, ki ustrezajo opisu delovnega mesta Tehnični vodja II in to delovno mesto je pred prevedbo tudi zasedal. Temu delovnemu mestu pa je glede na vrsto in zahtevnost nalog primerljivo novo delovno mesto Tehnični vodja VI, ki mu je bilo določeno z izpodbijanim aneksom z dne 14. 8. 2008. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je izpodbijani aneks pravilen in zakonit. Ob tem je poudarilo tudi, da dejstvo, da je bilo tožnikovima sodelavcema, ki sta pred prevedbo prav tako zasedala delovno mesto Tehnični vodja II, ob prevedbi določeno drugo delovno mesto, ne vpliva na odločitev v tem sporu, saj sodišče presoja le pravilnost in zakonitost tožnikove prevedbe.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na izpoved zaslišane priče A.A., ampak je zaključek sprejelo po izvedbi vseh potrebnih dokazov. Tako iz tabele primerljivosti delovnih mest izhaja, da se je delovno mesto Tehnični vodja II lahko prevedlo v pet različnih delovnih mest. Delovno mesto Tehnični vodja II se lahko prevede v višje vrednoteno delovno mesto, če je imel delavec sklenjen aneks za dodatna dela, tega pa tožnik ni imel. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi izhaja, da tožnik dejansko opravlja delo Tehničnega vodje VI, kar je izpovedal tudi njegov nadrejeni C.C., ki mu delo odreja in da je med delovnima mestoma Tehnični vodja VI in Tehnični vodja VII razlika v zahtevnosti, medtem ko se delo na delovnem mestu Tehnični vodja RA/TV produkcije VII/2 opravlja na terenu. Priča B.B. je izpovedala, da je tožnik opravljal naloge tehničnega vodje predvajanja programov, ni pa vedel povedati, v opis katerega delovnega mesta so te naloge sodile pred uvedbo novega plačnega sistema. Tožnikovo staro delovno mesto je po njegovem primerljivo z delovnim mestom Tehnični vodja VII, vendar pa ni tožniku nadrejeni delavec vedel, kakšen količnik je imel tožnik pred prevedbo. Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da iz izpovedi teh dveh prič izhaja, da je tožnikovo delovno mesto primerljivo z delovnima mestoma Tehnični vodja VII in Tehnični vodja RA/TV produkcije. Tožnik pa tudi ni dokazal, da delo opravlja na terenu.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku z izpodbijanim aneksom določila delovno mesto, ki je nižje vrednoteno, kot je bilo njegovo delovno mesto pred prevedbo. Iz spornega aneksa izhaja, da je imel tožnik pred prevedbo skupni količnik 3,6022 in je bil njegov prevedeni plačni razred 30, po prevedbi pa je bil na delovnem mestu Tehnični vodja VI uvrščen v 32. plačni razred. Tako je bilo tožnikovo delovno mesto po prevedbi za dva plačna razreda višje vrednoteno, kot je bilo njegovo delovno mesto pred prevedbo.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške postopka krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.