Jedro

V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali je bil ob izdaji zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe toženki. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila toženki tožba vročena s pozivom na odgovor in sicer tako, da ji je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o pisanju. Ker v roku 15 dni pisanja ni dvignila in tudi ni imela ustreznega hišnega predalčnika, kamor bi lahko vročevalec vložil pisanje, je bilo pisanje vrnjeno sodišču. Toženka v pritožbi uveljavlja, da vse do obvestila pošte ni vedela, da nimajo ustreznega hišnega predalčnika. V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravilnost vročitve tako, da bo opravilo poizvedbe pri Pošti Slovenije o okoliščinah neuspele vročitve in o trditvah toženke o obstoju oziroma neobstoju predalčnika v spornem obdobju. Iz vrnjene poštne pošiljke namreč izhaja, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, hkrati pa stranka nima ustreznega hišnega predalčnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 344,00 EUR iz naslova preveč izplačanih povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 39,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Navaja, da ji tožba ni bila vročena s strani izvajalca poštne storitve. Sodišče v sodbi navaja, da je bilo s strani vročevalca pošte poslano obvestilo sodišču glede opravljene vročitve in sicer da je bilo 14. 5. 2014 oddano obvestilo o sodnem pismu, ki se je potem nahajalo na pošti in je bil dan rok 15 dni za dvig. Iz vročilnice je razvidno, da naslovnik nima ustreznega hišnega predalčnika. Pošta Slovenije jo je obvestila, da nima ustreznega hišnega predalčnika z dopisom 11. 9. 2014. Do prejete pošte DSSS dne 19. 9. 2014 ni vedela, da ji ni bila dostavljena vsa pošta, niti da nimajo ustreznega hišnega predalčnika. O nepravilnosti dostave pošte se je pritožila tudi izvajalcu univerzalne poštne storitve. Navaja, da je neresničen podatek, da je zaposlena na A., saj je zaradi reorganizacije od 17. 3. 2014 zaposlena v drugi službi. Po premestitvi iz lokacije B. na C. je delodajalcu sporočila nove podatke za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela.

Ker ji je bil izplačan znesek za vozovnico mestnega prometa je upravičeno menila, da se je delodajalec odločil tako, da ji vozovnica za mestni promet pripada, iz razloga, ker se notranje revizije fizično izvajajo tudi na drugih lokacijah in ne samo na C.. V obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 3. 2013 so se izvajale izredne in redne notranje revizije tudi izven lokacije C., dokumenti, ki navedeno dokazujejo so v lasti D.. Da je šlo za napake pri delu javnega uslužbenca ji ni moglo biti znano. Ker je šlo za povrnitev zneska za mesečno vozovnico za mestni promet, ki je morala biti posebej vnesena, saj so zneski na plačilni listi ločeno prikazani, tako za mestni in primestni promet. Znesek za mestni promet je bil posebej vnesen, zato je smatrala, da ji pripada.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

V 318. člena ZPP so določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je mogoče zamudno sodbo izdati le v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30-ih dni, kot ji to nalaga 277. člen ZPP, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali za dejstva, ki so splošno znana.

V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali je bil ob izdaji zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe toženki. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila toženki tožba vročena s pozivom na odgovor 14. 5. 2014 in sicer tako, da ji je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o pisanju. Ker v roku 15 dni pisanja ni dvignila in tudi ni imela ustreznega hišnega predalčnika, kamor bi lahko vročevalec vložil pisanje, je bilo le to vrnjeno sodišču. Toženka v pritožbi uveljavlja, da vse do obvestila pošte Slovenije z dne 11. 9. 2014 ni vedela, da nimajo ustreznega hišnega predalčnika.

V skladu s 142. členom ZPP se med drugim tožba vroča osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 141. a členom ZPP. Če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, se osebna vročitev opravi tako, da se v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti (četrti odstavek 142. člena ZPP). V skladu z drugim odstavkom 141. člena ZPP, če naslovnik nima predalčnika ali če je ta neuporaben, se pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi, v katerem je navedeno kje je pisanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predvsem ugotoviti pravilnost vročitve in sicer tako, da bo opravilo poizvedbe pri Pošti Slovenije o okoliščinah neuspele vročitve in o trditvah toženke o obstoju oziroma neobstoju predalčnika v spornem obdobju. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da iz vrnjene poštne pošiljke izhaja, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, hkrati pa stranka nima ustreznega hišnega predalčnika. Le v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je bila vročitev tožbe v odgovor na tožbo opravljena pravilno v skladu z določili ZPP, bo v nadaljevanju lahko izdalo zamudno sodbo, sicer pa bo moralo toženki najprej vročiti tožbo v odgovor in nato postopati skladno z določili ZPP.

Zaradi kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo iz navedenega razloga, se ni spuščalo v obravnavanje ostalih pritožbenih navedb.