Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine.

Izrek

I.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 2, 4 in 6 spremeni tako, da je tožena stranka dolžna: prvotožniku I. G. v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati še odškodnino v višini 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2006 do prenehanja obveznosti; drugotožnici A. G. v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati še odškodnino v višini 850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2006 do prenehanja obveznosti; tretjetožniku D. G. v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati še odškodnino v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2006 do prenehanja obveznosti.

V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 363,38 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za znesek 11.000,00 EUR s sklepom v tem delu postopek ustavilo. S sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožniku I. G. odškodnino v znesku 7.495,95 EUR, drugotožnici A. G. odškodnino v znesku 1.379,70 EUR in tretjetožniku D. G. odškodnino v znesku 1.425,20 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zgoraj navedenih zneskov od 29.12.2006 do prenehanja obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 3.488,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikom prisodi višjo odškodnino, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe. V bistvenem navaja, da je sodišče vsem trem tožnikom prisodilo prenizko odškodnino. Glede prvotožnika I. G. povzema potek zdravljenja, opozarja na prestane telesne bolečine in vse nevšečnosti, ki so bile povezane z zdravljenjem. Posebej izpostavlja malomarno zdravljenje, saj so bile nekatere poškodbe ugotovljene šele naknadno. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da je bilo zelo obremenjujoče in neprijetno zdravljenje poškodovanega spolnega uda in na posledice te poškodbe. O tem je prepričljivo izpovedal prvi tožnik, izvedenec pa je prehodno poslabšanje spolne funkcije potrdil. Glede strahu opozarja, da je šlo za silovito čelno trčenje, ko je prvi tožnik utrpel hud strah tako za svoje življenje, kot za življenje svojih otrok, pri čemer so vsi trije tožniki ob nesreči ostali vkleščeni v avtu, D. pa se sploh ni odzival. Tudi intenziteta sekundarnega strahu je bila zelo velika, saj so bile pri tožniku vedno znova ugotovljene nove in vse hujše poškodbe. V nadaljevanju povzema posledice poškodb in težave v vsakodnevnem življenju. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče upoštevati tudi psihične posledice, ki jih je nesreča pustila pri prvotožniku in možnost komplikacij pri kakršnemkoli posegu v trebušni votlini. Drugotožnica je bila v času prometne nesreče stara komaj 11 let in je bila hudo telesno poškodovana. Glede na trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti je prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka, prav tako pa je prenizka prisojena odškodnina za strah, saj je drugotožnica utrpela tako intenziven primaren kot intenziven sekundaren strah. V zvezi z odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti opozarja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja, saj vprašanj prvotožniku v zvezi s škodo, ki je nastala drugotožnici in tretjetožniku, vprašanj ni dovolilo, ni pa niti zaslišalo drugotožnice in tretjetoženca. S takšno opustitvijo oz. preprečitvijo izvajanja dokazov, je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tretjetožnik je bil v času prometne nesreče star 9 let. Tudi njemu prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka. Izvedenec je potrdil, da so glavoboli, slabosti in vrtoglavice posledice pretresa možganov, vendar pa sodišče pri tem ni upoštevalo, da gre za otroka, ki mora s temi težavami izdelati šolo in je avtomatično slabši v primerjavi z vrstniki, saj mora vlagati v učenje več truda, igra ni enaka, vse to pa vpliva na duševno ravnovesje otroka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanih delih preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po 286.b členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka (izjema velja za kršitve, na katere pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti) pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. V konkretnem primeru pritožnica očitane kršitve, ki se nanaša na izvedbo dokaza z zaslišanjem prvotožnika v pogledu ugotavljanja škode pri drugotožnici in tretjetožniku, pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, čeprav je bila z odločitvijo sodišča v zvezi s tem seznanjena in pritožbeno sodišče posledično očitane kršitve ne more upoštevati. Opredeljevanje do morebitne utemeljenosti očitane kršitve zato ni potrebno. Drugih kršitev postopka pritožnik konkretizirano ne zatrjuje, zato je bil pritožbeni preizkus v tem pogledu opravljen le glede tistih, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pri tem pa je bilo ugotovljeno, da takšne kršitve niso bile storjene.

Tožeče stranke so v tem postopku med drugim uveljavljale plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi poškodb, ki so jih utrpele v prometni nesreči 21.5.2006. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je za prometno nezgodo v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke in je posledično le-ta dolžna povrniti tožečim strankam vso škodo, ki jim je v tem škodnem dogodku nastala. Takšen materialnopraven zaključek ni predmet pritožbenega preizkusa, saj tožena stranka pritožbe ni vložila.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, predstavlja materialnopravno podlago za odločanje o nepremoženjski škodi 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri tem 2. odstavek 179. člen OZ sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Glede slednjega velja poudariti, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v t.i. satisfakciji, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine je, da bi se oškodovanec na ta način obogatil. Glede nepremoženjske škode prvotožnika Prvotožnik je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v nezgodi utrpel zlom 6. in 7. rebra na levi strani, raztrganino vranice, udarnino desnega kolena s poškodbo sklepnega hrustanca pogačice in stegnenice, udarnini obeh pet in gležnjev, odrgnine in udarnine desne zgornje okončine ter udarnino sramničnega predela in spolnega uda. Izvedenec je poškodbe skupno uvrstil po Fisherju med srednje hude (skupina III). Sodišče prve stopnje mu je za nepremoženjsko škodo prisodilo skupno 11.000,00 EUR, kar predstavlja 11,8 povprečnih plač, od tega za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi zdravljenjem 4.200,00 EUR (4,5 plače), strah 1.500,00 EUR (1,6 plače) in zmanjšanje življenjskih aktivnosti 5.300,00 EUR (5,7 plače). Pritožnik meni, da je prisojena odškodnina po vseh postavkah prenizka. Pritožbeno sodišče v tem delu delno pritrjuje pritožniku, saj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pogledu prisoje odškodnine za telesne bolečine in strah nepravilno uporabilo materialno pravo, to je določilo 179. člena OZ in že navede kriterije, ki jih le-ta opredeljuje.

Pritožnik v zvezi s prisojeno odškodnino glede telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem sicer neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo, da je bilo zelo obremenjujoče in neprijetno tudi zdravljenje poškodovanega spolnega uda, saj je sodišče glede poteka zdravljenja in glede intenzivnosti ter trajanja bolečin sledilo tako izvedeniškemu mnenju kot izpovedbi prvotožnika. V zvezi z nevšečnostmi, ki so bile s tem povezane, pa je upoštevalo tudi trditveno podlago tožbe. Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni (pravočasno) zatrjeval, da zaradi poškodbe ni mogel imeti spolnih odnosov. O tem je sicer ob zaslišanju res izpovedal, možnost prehodnega poslabšanja spolne funkcije pa je potrdil tudi izvedenec, vendar pa je, kot je bilo v številnih odločbah že večkrat poudarjeno, dokazni postopek namenjen dokazovanju trditev, ki jih kot podlago svojemu zahtevku ponudi stranka, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih trditev. Sodišče teh, v dokaznem postopku sicer ugotovljenih dejstev, zato pravilno ni upoštevalo.

V okviru ugotovljenih dejstev, ki so v sodbi povzeta, je bilo upoštevano tudi večje število pregledov, ki jih je tožnik moral opraviti, ker vse poškodbe niso bile takoj ugotovljene in tudi vse ostale nevšečnosti, na katere opozarja v pritožbi. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče posledično v celoti sprejema, tako izhaja, da je prvotožnik trpel hude bolečine kumulativno pet dni, srednje bolečine vsaj šest tednov, lahke pa ves preostali čas aktivnega zdravljenja, kasneje in še sedaj pa jih čuti občasno v primeru fizične aktivnosti, dviganju težjih bremen, dolgotrajni lažji fizični aktivnosti, daljšem stanju ali hoji, pri hoji po stopnicah, počepanju, poklekanju ipd. in te bolečine lahko preidejo v bolečine srednje intenzivnosti. Utrpel je tudi številne nevšečnosti. Tako je bil devet dni hospitaliziran, operiran v prevodni anesteziji, nekaj dni po nezgodi in dva tedna po operaciji je moral hoditi z berglami, devetkrat je bil za kratek čas izpostavljen sevanju, opravil je štiri UZ preiskave trebuha in eno MRI preiskavo desnega kolena, opravljal je fizioterapevtske vaje, v desno koleno je dobil pet injekcij, opravil petnajst pregledov pri specialistih, šestnajst pri splošnem zdravniku, vsaj dvakrat je bilo potrebno prevezovanje pooperativne rane na desnem kolenu, odstranjevanje šivov, jemal je analgetike in antibiotike do konca junija 2006, po operaciji kolena je potreboval tujo pomoč, v času bolniškega staleža pa je bil nesposoben za vsako fizično delo.

Tožnik je torej trpel telesne bolečine v razponu od hudih do lahkih, ki bodo trajale tudi v bodoče ter številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo (kumulativno) skoraj tri mesece, zato primerno zadoščenje, upoštevajoč kriterije iz 2. odstavka 179. člena OZ, pomeni odškodnina v višini 8.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožnik utrpel primarni strah za življenje, ki se je dokončno umiril pri prvem pregledu v bolnici, kasneje pa je trpel zelo intenziven strah za izid zdravljenja, saj so bolečine pričele postajati vse močnejše, kar je trajalo vse do 7.6.2006, ko je bil odpuščen iz bolnice, ponovno pa pred operacijo. Strah srednje intenzitete je trajal skupno en mesec, strah lažje intenzitete pa je doživljal se do zaključka zdravljenja (približno 14 dni stalno, nato pa občasno ob zdravstvenih težavah). Ob upoštevanju teh okoliščin,posebej tudi dejstva, da so bile nekatere poškodbe ugotovljene naknadno, je prisojena odškodnina v višini 1.500,00 EUR prenizka in je pritožbeno sodišče pritožniku prisodilo še 500,00 EUR. Neutemeljena pa so pritožbena opozarjanja na strah, ki ga je prvi tožnik utrpel v zvezi z obema otrokoma, saj ne gre za pravno priznano škodo, kar je pravilno pojasnilo v razlogih sodbe že sodišče prve stopnje.

Prvi tožnik ima zaradi posledic nezgode zaraščena rebra z zadebelitvijo, v okolici zloma pa so gotovo ostale tudi brazgotine, kar vse lahko pritiska na medrebrne živce in povzroča občasne, največ srednje močne bolečine in sicer ob dvigovanju težjih bremen ali dolgotrajni lažji fizični aktivnosti. Tožnik ima zaradi poškodbe okvarjen tudi hrustanec pogačice in stegnenice, kar povzroča razvoj popoškodbene artroze sklepa (zaenkrat v začetni stopnji, verjetno pa se bo relativno hitro razvila hujša oblika). Zaradi tega se pojavljajo bolečine srednje intenzitete v desnem kolenu pri daljšem stanju ali hoji, izrazito pri hoji navzdol po hribu ali stopnicah, pri počepanju ali poklekanju, pa tudi ob spremembah vremena. Posledica poškodbe sta tudi rahlo otekli stopali in strah v prometu. Tožnik je zaradi teh posledic, predvsem bolečin, zmanjšano življenjsko aktiven. Oviran je pri vseh športnih pa tudi drugih aktivnostih (daljša vožnja z avtom, daljša hoja, ples) pa tudi fizičnem delu. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo in tudi po oceni pritožbenega sodišča prisodilo primerno odškodnino.

Prvotožniku je bila glede na obrazloženo skupno prisojena odškodnina zvišana na 15.300,00 EUR in je s tem ustrezno umeščena tudi v razpon odškodnin v drugih podobnih primerih. Glede na to, da je tožena stranka tožniku že plačala odškodnino v valorizirani višini 5.054,10 EUR, je tožena stranka dolžna prvotožniku plačati še 10.245,90 EUR. Ker mu je sodišče prve stopnje iz naslova nematerialne škode že prisodilo znesek 5.945,90 EUR (razliko do zneska 7495,95 EUR predstavlja prisojena materialna škoda), je tako tožena stranka prvotožniku dolžna plačati dodatno še 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2006 do prenehanja obveznosti.

Glede nepremoženjske škode A. G. Drugotožnica je v nezgodi utrpela zlom leve ključnice in odrgnine obeh goleni, kar je izvedenec po Fischerjevi lestvici uvrstil med lahke primere (skupina II). Zdravljenje je potekalo od 21.5.2006 do 12.6.2006. Sodišče prve stopnje ji je za nepremoženjsko škodo prisodilo skupno 4.650,00 EUR, kar predstavlja 4,9 povprečne plače, od tega za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.150,00 EUR (2,3 plače), strah 1.000,00 EUR (1,07 plače) in zmanjšanje življenjskih aktivnosti 1.500,00 EUR (1,6 plače). Tudi glede drugotožnice pritožba meni, da je v vseh pogledih prenizka.

A. G., ki je bila ob nezgodi stara 11 let, je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, trpela hude bolečine skupno 2 dni, srednje hude bolečine 14 dni, lahke pa preostali čas aktivnega zdravljenja, kasneje in še sedaj jih lahko čuti občasno (predvsem pri športnih aktivnostih, kjer je potrebna uporaba rok). Nevšečnosti je predstavljalo: 23 dni je imela nameščen oprt, dvakrat je bila izpostavljena sevanju, doma je opravljala fizioterapevtske vaje, enkrat je bila na pregledu pri specialistu in šestkrat pri splošni zdravnici, jemati je morala analgetike, ves čas zdravljenja je bila nesposobna za redne šolske obveznosti, do konca poletja 2006 pa je bila nesposobna za pouk športne vzgoje in ostale športne aktivnosti.

Ob presoji stopnje in trajanja bolečin ter nevšečnosti ter ob upoštevanju oškodovankine starosti, pri kateri je doživljanje omejitev vezanih na zdravljenje intenzivnejše, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina prenizka in je drugotožnici v tem delu odškodnino zvišalo na skupno 3.000,00 EUR.

Neutemeljeno pa drugotožnica izpodbija višino prisojene odškodnine v pogledu strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

A. G. je ob nezgodi res utrpela intenziven primaren strah za življenje, ki se je kmalu po nezgodi umiril, dokončno pa pri prvem pregledu v bolnici, vendar pa strah za izid zdravljenja ni bil takšne intenzivnosti in trajanja, da bi v celoti opravičeval prisojo višje odškodnine. Intenziven strah za zdravljenje je tako trajal dva do tri dni, teden dni strah srednje intenzivnosti in en do dva tedna strah lažje intenzivnosti. Prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR je zato primerna.

Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstev, ki so pomembna za odločitev, ni vezano na dokazna pravila (primerjaj 8. člen ZPP). Določeno dejstvo lahko zato ugotovi na podlagi enega ali več izvedenih dokazov v okviru dokaznih predlogov strank. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje v zvezi s škodo, ki je nastala drugo tožnici (in tretjetožniku), ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, niti ni v zvezi s tem zaslišalo prvotožnika kot zakonitega zastopnika, ampak je dejstva, ki so bila zatrjevana, ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke in nato tudi ocenilo, da je dejansko stanje glede dejstev, ki so pomembna za odločitev, v zadostni meri razjasnjeno tako, da je dokazni predlog za zaslišanje strank v tem delu zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da zaradi takšnega postopanja dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno, saj je izvedenec ob izdelavi mnenja opravil tudi razgovor z obema mladoletnima tožnikoma in nato njuno subjektivno opredelitev težav, ki jih imata, objektiviziral z upoštevanjem ugotovljenih posledic poškodb, kar je tudi njegova naloga.

Glede prisojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zato pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno in popolno ugotovljena vsa dejstva v zvezi s tem in ki jih sodišče prve stopnje povzema v obrazložitvi. Z upoštevanjem, da je drugotožnica le občasno in le minimalno ovirana pri športnih aktivnostih, kar je posledica rahle deformacije ključnice, je prisojena odškodnina v višini 1.500,00 EUR primerna, višja odškodnina pa ne bi bila združljiva z njenim namenom.

Po zvišanju odškodnine za telesne bolečine, znaša skupno prisojena odškodnina drugotožnici 5.500,00 EUR. Z upoštevanjem delnega plačila v valorizirani višini 3.270,30 EUR, je tako tožena stranka dolžna plačati še znesek 2.229,70 EUR. Ker je sodišče prve stopnje toženi stranki že naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.379,70 EUR, je pritožbeno sodišče le-tej dodatno naložilo še plačilo razlike v višini 850,00 EUR s pripadki.

Glede nepremoženjske škode D. G. D. G. je v nezgodi utrpel pretres možganov, pok nosne kosti in udarnino leve goleni. Tudi njegove poškodbe je izvedenec uvrstil v drugo skupino po Fisherju (lahek primer). Sodišče prve stopnje mu je skupno, za vse oblike škode, prisodilo 4.200,00 EUR (4,5 plače), pri čemer znaša odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.700,00 EUR (1,8 plače), strah 1.000,00 EUR (1,07 plače) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500,00 EUR (1,6 plače). S pritožbo se izpodbija zavrnitev višjega tožbenega zahtevka v pogledu odškodnine za telesne bolečine in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tretjetožnik je bil ob nezgodi star 9 let in je zaradi poškodb trpel hude bolečine dva dni, srednje sedem do deset dni in lahke ves preostali čas aktivnega zdravljenja, kasneje in sedaj pa jih čuti še občasno (v obliki glavobolov), pri čemer lahko te lažje bolečine preidejo v bolečine srednje intenzitete. Kot nevšečnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo štiridnevno hospitalizacijo v bolnici, petkratno izpostavljenost žarčenju, šestkraten pregled pri specialistu in pri izbranem splošnem zdravniku, jemanje analgetikov, nesposobnost za redne šolske obveznosti ves čas zdravljenja, nesposobnost za pouk športne vzgoje in ostale športne aktivnosti do konca junija 2006 ter obveznost izogibanja soncu vse poletje 2006. Ob upoštevanju stopnje in trajanja bolečin in nevšečnosti, predvsem z tudi z upoštevanjem, da se je tretjetožnik moral celo poletje 2006 izogibati soncu, bil pa je tudi sicer en mesec omejen v aktivnosti, kar je za otroka njegove starosti še posebej neprijetno, je prisojena odškodnina tudi po mnenju pritožbenega sodišča prenizka in ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče jo je zato zvišalo na znesek 2.500,00 EUR.

Neutemeljena pa je pritožba v pogledu odmerjene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na tem mestu se v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na predhodno obrazložitev pod točko 21.) in s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva šteje za pravilna in tudi popolno ugotovljena. D. v posledici poškodb tako doživlja glavobole, slabosti in vrtoglavice, ki pa so le občasne narave in lažje intenzitete in je pri življenjskih aktivnostih le občasno in minimalno oviran. Prisojena odškodnina je zato ustrezna.

Tožena stranka je ob upoštevanju zvišanja prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin, dolžna tretjetožniku plačati skupno 5.000,00 EUR odškodnine, ob upoštevanju že plačanega valoriziranega zneska v višini 2.774,80 EUR, pa 2.225,20 EUR. Ker je sodišče prve stopnje tretjetožniku že prisodilo znesek 1.425,20 EUR, je pritožbeno sodišče dodatno prisodilo še 800,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2006 do prenehanja obveznosti.

Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je odškodnino, ki je bila prisojena posamezni tožeči stranki, zvišalo za že navedene zneske. V preostalem delu je pritožbo upoštevajoč 353. člen ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih, a nespremenjenih delih, potrdilo.

Po 2. odstavku 165. člena ZPP pritožbeno sodišče v primeru, če spremeni odločitev sodišča prve stopnje, odloči tudi o stroških vsega postopka. V konkretnem primeru pa s spremembo v stroškovni del, to je točko 7. izreka, zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP ni poseglo. To določilo namreč prepoveduje spremembo sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Pritožbeno sodišče v zvezi z odločitvijo o stroških, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, namreč ugotavlja, da je le-to napačno izračunalo uspeh pravdnih strank. Tožeča stranka namreč ni uspela s 55 %, ampak z 32% (1).

Z upoštevanjem spremenjene odločitve glede višine prisojene odškodnine, znaša uspeh tožeče stranke v celotnem postopku 40 % (2), tožene stranke pa 60 %. Glede na stroške, ki jih je eni in drugi stranki odmerilo že sodišče prve stopnje in kar pritožniki ne izpodbijajo, bi bili sami upravičeni do povračila 40 % tako odmerjenih stroškov, to je do zneska 2.659,98 EUR, tožena stranka pa do povračila 60 % odmerjenih stroškov, to je zneska 225,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju bi bila tožena stranka dolžna tožeči plačati 2.434,98 EUR, kar pa je manj, kot je tožečim strankam prisodilo s sodbo sodišče prve stopnje. V odločitev pod točko 7. sodbe pritožbeno sodišče zato ni posegalo.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le deloma in sicer v višini približno 20 %. Sorazmerno temu uspehu ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi pravico do povračila pritožbenih stroškov in sicer za sestavo pritožbe, sodno takso za pritožbo, pavšalno odmerjene materialne stroške v višini 1 oz. 2 % ter 20 % DDV, kar skupno znaša 1.816,90 EUR, sorazmeren del pa 363,38 EUR. Toliko je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V primeru zamude s plačilom, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(1) Uspela je z zneskom 21.400,05 EUR od vtoževanih 67.000 EUR, pri čemer so v znesek 21.400,05 EUR všteti tudi zneski, ki jih je tožena stranka plačala v teku postopka in tudi ni soglašala z delnim umikom zahtevka; upoštevana pa je tudi celotna prvotno vtoževana glavnica, saj je sodišče za del vtoževane glavnice postopek ustavilo zaradi umika tožbe, kar pa ni bilo posledica izpolnitve zahtevka.

(2) Po spremembi je tožeča stranka uspela z zahtevkom v skupni višini 27.350,05 EUR od prvotnih 67.000 EUR, kar predstavlja približno 40 % uspeh.