Jedro

Izvedensko mnenje zdravniške komisije mora biti še posebej natančno obrazloženo takrat, kadar ob uporabi iste medicinske dokumentacije in ob uporabi istih predpisov sprejme drugačen sklep, kot ga je sprejela komisija prve stopnje oz. celo drugačen sklep, kot ga je ta ista komisija sprejela par mesecev prej.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije št. ... z dne ...

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za družbene dejavnosti občine Ljubljana Vič Rudnik št. ... ter odločila, da se navedena odločba odpravi, tožeči stranki pa se ne prizna status civilnega invalida vojne - civilne žrtve vojne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je komisija druge stopnje v izvidu in mnenju št. ... navedla, da je tožeči stranki "stanje po poškodbi levega očesa zaradi udarca po že predhodno poškodovanih očeh, vid 16.11.1938 na levem očesu znašal 5/24 ali 20 % - posledična popolna slepota levega očesa" povzroča invalidnost pod 20 %, ki jo je komisija ocenila po smiselni uporabi točke 156 seznama odstotkov vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82). Komisija je v obrazložitvi navedla, da je realna invalidnost levega očesa zaradi udarca po glavi in posledična slepota ocenjena le od razlike prejšnje invalidnosti do popolne slepote, saj je 16.11.1938 imela tožeča stranka ohranjenega le še 20 % vida, kar se lahko po navedenem seznamu ceni le pod 20 %. Glede uporabe 6. člena pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti pa je komisija navedla, da tega člena ni mogoče upoštevati pri oceni invalidnosti, saj okvara po udarcu znaša le pod 20 % in ne najmanj 60 %, kot je določeno v 6. členu tega pravilnika. Tožena stranka je navedeni izvid in mnenje v celoti sprejela. Glede na to, da stranka v postopku za priznanje statusa civilne žrtve vojne ni dokazala, da znaša njena invalidnost najmanj 40 % po predpisih o vojaških invalidih, ji tožena stranka ni priznala statusa civilnega invalida vojne.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na 2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in navaja, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni ocenila niti mnenja strokovnega kolegija niti mnenja komisije 2. stopnje in sicer v tem smislu, da bi najprej navedla, na podlagi katerih dejstev in strokovnih podlag je bila podana taka ugotovitev, opredelila svoj odnos do teh ugotovitev in s tem tožeči stranki prezentirala ugotovljeno dejansko stanje in šele na tako ugotovljeno dejansko stanje podala svoje razloge. Tožeča stranka lahko to le ugiba, še zlasti, ker je iz izjav predlaganih prič razvidno, da je še po poškodbi z apnom videla dokaj dobro. Meni, da je tožena stranka s tem bistveno kršila določbe postopka in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge, ki jih je navedla že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po vpogledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da postopek ni bil voden v skladu z določbami ZUP. Zdravniška komisija prve stopnje je v mnenju št. ... z dne 27.10.1992 ob uporabi pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82 in 14/84) ter 156 točke seznama odstotkov vojaške invalidnosti ugotovila 40 % invalidnost tožeče stranke. Zdravniška komisija druge stopnje je v mnenju št. ... z dne 19.1.1993 ugotovila 30 % invalidnost, v mnenju št. ... z dne 9.3.1993 pa je ista komisija druge stopnje ugotovila invalidnost pod 20 %. V obeh mnenjih se komisija druge stopnje sklicuje na iste določbe podzakonskih predpisov, ki jih v svojem mnenju navaja tudi komisija prve stopnje. Vsa mnenja so v bistvu podana tudi na podlagi iste zdravstvene dokumentacije. Zadnje mnenje, ki je tudi neposredna podlaga izpodbijani odločbi, saj ga ta odločba v celoti povzema in se z njim strinja, po mnenju sodišča ni dovolj jasno in popolno obrazloženo, še posebej glede na dejstvo, da se razlikuje od mnenja komisije prve stopnje in tudi od mnenja iste komisije druge stopnje z dne 19.1.1993, kar ni v skladu z določbo 1. odstavka 191. člena ZUP. Tudi pravilnik o delu zdravniške komisije v postopku za uveljavljanje pravic po zakonu o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 7/82) določa, da morata biti izvid in mnenje zdravniške komisije jasna, dovolj utemeljena in morata vsebovati vsa dejstva in okoliščine, ki so z medicinskega stališča pomembne za pravilno odločbo. Po mnenju sodišča mora komisija še posebej natančno obrazložiti svoje mnenje takrat, ko ob uporabi iste medicinske dokumentacije in ob uporabi istih predpisov sprejme drugačen sklep, kot ga je sprejela komisija prve stopnje oziroma celo drugačen sklep od tistega, ki ga je ta ista komisija sprejela, niti ne dva meseca prej. Ob tem, da se komisija v mnenju sklicuje na smiselno uporabo 156. točke že navedenega seznama, bi morala tudi natančno obrazložiti kako je smiselno uporabila navedeno točko oziroma kolikor je pri svoji presoji uporabila 16. člen že navedenega pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti, bi morala z medicinskega vidika jasno navesti vsa dejstva in okoliščine pomembne za njeno sklepanje, da je invalidnost tožeče stranke pod 20 %. Glede na ne dovolj obrazloženo izvedensko mnenje in v posledici tega tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje sodišče ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijane odločbe.

Sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo. ZUP, ZUS in vse navedene zvezne predpise je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).