Jedro

Pritožnica neutemeljena prereka pasivno legitimacijo v predmetnem sporu s trditvijo, da je bilo za urejanje in vzdrževanje ceste tožene stranke pogodbeno zadolženo C. p. L. d.d., ki je opustilo dolžno ravnanje in je zato podana njegova krivdna odgovornost. Tožena stranka namreč odgovarja za osebe, ki so po njenem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga sama opravila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 2.834,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 679.260,00 SIT od 20. 05. 2003 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti in od zneska 2.834,50 EUR od 01. 01. 2007 do plačila, vse v 15 dneh. Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.533,42 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica neutemeljena prereka pasivno legitimacijo v predmetnem sporu s trditvijo, da je bilo za urejanje in vzdrževanje ceste tožene stranke pogodbeno zadolženo C. p. L. d.d., ki je opustilo dolžno ravnanje in je zato podana njegova krivdna odgovornost. Po 1. odst. 19. čl. Zakona o javnih cestah (ZJC) opravlja naloge rednega vzdrževanja državnih cest, kakršna je tudi regionalna cesta T. – Z, D. R. za ceste kot organ v sestavi tožene stranke. To pa ne pomeni, da je zaradi sklenjene pogodbe s C.p. L. d.d., s katero je tožena stranka kot zakoniti izvajalec vzdrževanja državnih cest izpolnjevanje nalog urejanja in vzdrževanja ceste prenesla na C. p. L. d.d., odgovornost za opravljanje teh nalog prenesla na slednjega, zaradi česar sama ni odškodninsko odgovorna za zatrjevano nastalo škodo. Tožena stranka namreč odgovarja za osebe, ki so po njenem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga sama opravila (630. čl. OZ). Drugače povedano: za delo podizvajalca, na katerega je tožena stranka kot izvajalec s pogodbo prenesla posel vzdrževanja državne ceste, odgovarja izvajalec. Iz tega materialnopravnega razloga se tožena stranka ne more rešiti odgovornosti za nastalo škodo, ki je bila po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča posledica neustreznega zavarovanja dela ceste, saj brežina ni bila zavarovana z zaščitno mrežo, ki bi onemogočala padanje kamenja na vozišče. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je padajoče kamenje zadelo vozilo zavarovanca tožeče stranke. Tožena stranka je ves čas postopka, tako tudi v pritožbi, izhajala iz predpostavke, da je kamenje na vozišču že ležalo, torej že pred prihodom zavarovanca tožeče stranke. Za tako zatrjevano dejansko stanje pa tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov. Gre namreč za dejstvo, za katerega ugotovitev posebno strokovno znanje izvedenca ni potrebno. Le ob predpostavki dokazanosti dejstva, da je kamenje pred prihodom zavarovanca tožeče stranke že ležalo na vozišču, bi bila smiselna postavitev izvedenca cestno prometne stroke za ugotovitev, koliko je k nastanku škode prispeval s svojo vožnjo zavarovanec tožeče stranke. Neutemeljeno zato pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je laično, brez ustreznega strokovnega znanja zaključilo, da hitrost vožnje zavarovanca tožeče stranke (ki mu jo očita tožena stranka) ni bistvena v predmetnem sporu. Če je namreč padajoče kamenje zadelo vozilo, je šlo za nepreprečljiv škodni dogodek, neodvisen od hitrosti vožnje. Za tak zaključek pa posebno strokovno znanje ni potrebno, saj že iz logičnega sklepanja izhaja, da med hitrostjo vožnje in zadetjem vozila ni nobene vzročne zveze. Iz povedanega izhaja, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvene postopkovne kršitve po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ker ni na predlog tožene stranke postavilo izvedenca cestno prometne stroke, ki bi potrdil soprispevek zavarovanca tožeče stranke k nastanku škode zaradi njegove razmeram na cesti potrditvah tožene stranke neprilagojene hitrosti. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče le z izvedencem lahko ugotovilo, ali je kamenje sploh lahko padlo z brežine in pri tem poškodovalo tudi streho in vetrobransko steklo vozila, saj tožena stranka v zvezi s temi dejstvi izvedenca cestno prometne stroke ni predlagala.

Pritožnica neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču tudi absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi odločitev sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov ne imela razlogov o odločilnih dejstvih, torej o vrednotenju posameznega opravila in uporabljeni višini odvetniške točke. Iz pisnega stroškovnika tožeče stranke v spisu, ki ga tožena stranka lahko kadarkoli vpogleda, je razvidno, za katera pravdna dejanja je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo pravdne stroške, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča ob sklicevanju na specificiran stroškovnik tožeče stranke preizkusljiva.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odst. 350. čl. ZPP dolžno paziti ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.