Jedro

Tožnici je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Ta sporazum je s toženo stranko sklenila tako, da je napisala prošnjo, tožena stranka pa je istočasno, v navzočnosti tožnice, s tem pisno soglašala, kasneje istega dne pa je tožnici po pošti poslala „sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi“ in pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (ki ga tožnica sicer ni podpisala).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 11. 5. 2009, ki ga je tožena stranka izdala tožeči stranki, na podlagi katerega je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje z dnem 11. 5. 2009 oziroma 10. 6. 2009, nezakonit. Tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje z dnem 10. 6. 2009, temveč je trajalo do 25. 10. 2009. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 11. 6. 2009 do 25. 10. 2009 obračunati bruto plačo po 610,00 EUR mesečno bruto z vsemi dodatki, pristojnim organom plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožeči stranki pa izplačati neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki tudi povrniti stroške postopka, v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 11. 5. 2009, ki ga je tožena stranka izdala tožeči stranki, na podlagi katerega je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje z dnem 11. 5. 2009 oziroma 10. 6. 2009, nezakonit. Tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje z dnem 10. 6. 2009, temveč je trajalo do 25. 10. 2009 (1. točka izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 11. 6. 2009 do 25. 10. 2009 obračunati bruto plačo po 610,00 EUR mesečno bruto z vsemi dodatki, pristojnim organom plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožeči stranki pa izplačati neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki tudi povrniti stroške postopka v znesku 517,50 EUR, v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je bil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sklenjen v pisni obliki, pri čemer sicer priznava, da ne vsebuje določbe o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, a zgolj zaradi tega tak sporazum ne more biti neveljaven. ZDR v 2. odstavku 79. člena namreč določa, da je neveljaven le sporazum, ki ni sklenjen v predpisani obliki, t.j. v pisni obliki, ne pa tudi sporazum, ki ne vsebuje določbe o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Glede na navedeno je med strankama sklenjeni sporazum v smislu 79. člena ZDR pravno veljaven. Po mnenju tožene stranke bi bil lahko navedeni sporazum neveljaven iz kakšnega drugega razloga, ki bi bil civilnopravnega značaja, a tega tožeča stranka ni zatrjevala. Sporazum ni bil sklenjen z zvijačo, silo ali grožnjo, pri čemer je bil posledica tatvine oziroma poneverbe, ki jo je storila tožnica pri toženi stranki. V kolikor bi tožena stranka zahtevala od tožeče stranke, da naj poda odpoved oziroma predlog za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, tega ne bi storila na način, kot se je tistega dne pripetil, t.j. nepripravljeno. Tožena stranka je še isti dan tožeči stranki po pošti poslala pisni sporazum z vsemi sestavinami iz 1. odstavka 79. člena ZDR ter potrdilo o izrabi letnega dopusta in izplačilu regresa. Navedeni pisni sporazum s potrdili je tožeča stranka prejela 12. 5. 2009, ki pa ga podpisanega ni vrnila. S.P. je sicer res pomagala tožnici pri pisanju določenih besed, saj tožnica ne zna slovenščine, zato jo je prosila, naj se ji določene besede črkujejo. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka je podala odgovor na odgovor tožeče stranke na pritožbo, v katerem je navajala, da v celoti vztraja pri pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 79. člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Drugi odstavek 79. člena ZDR pa določa, da je neveljaven sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki.

Izhodišče za pravilno pravno presojo spora je vprašanje vsebine in pravnih učinkov tožničine izjave oziroma prošnje z dne 11. 5. 2009, s katero "prosi za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dnem 11. 5. 2009" - priloga B2 ter dopis na tej prošnji „soglašam“ prokuristke tožene stranke S.P.. Z zakonom predpisana pisna oblika sporazuma pomeni, da je obličnost pogoj veljavnosti razveze pogodbe o zaposlitvi. Sporazum se torej sklene v obliki zasebne listine, pri čemer ni odločilno, da je vsebovan na eni (skupni) listini, saj praksa in teorija priznavata veljavnost sporazuma (pogodbe, dogovora) tudi za primer, ko stranki podata izjavo vsaka na svoji listini (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 109/2004 z dne 8. 6. 2004). V obravnavani zadevi gre za primer, ko je ugotovljeno, da je tožena stranka potem, ko je tožnica napisala prošnjo in je tožena stranka istočasno, v navzočnosti tožnice, s tem pisno soglašala, kasneje istega dne pa je tožnici po pošti poslala „sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi“ in pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga tožnica ni podpisala (prilogi A 2 in A3).

Bistveno za veljavnost sporazuma po 79. členu ZDR je, da sta obe izjavi vsebinsko skladni in da je izpolnjena zahteva po pisni obliki. Zato je treba v tej zvezi presojati pravno naravo po toženi stranki izdanega "sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 11. 5. 2009“ - priloga B3, kot soglasja toženkine volje k danemu predlogu tožnice za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Po določbi prvega odstavka 11. člena ZDR se namreč glede sklepanja veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Za pritožbeno rešitev je odločilno vprašanje, ali je bil med strankama sklenjen sporazum v smislu 15. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - OZ), torej, ali sta se stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Glede tega vprašanja pa pritožba utemeljeno navaja, da je bil sklenjen sporazum, saj je tožena stranka z izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja soglašala z bistveno sestavino sporazuma, to je z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi torej sledili stališču sodišča prve stopnje, da zapis „soglašam“ pomeni le pripravljenost tožene stranke k sklenitvi sporazuma, pa sklep z istega dne predstavlja soglasje toženke k danemu predlogu tožnice, da ji z dnem 11. 5. 2009 preneha delovno razmerje. Obe izjavi volj, tako tožničina kot toženkina sta bili dani v pisni obliki, zato je bil sporazum iz 79. člena ZDR veljavno sklenjen. Ker za samo veljavnost sporazuma po 79. členu ZDR ni odločilno, ali vsebuje določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (zaradi tega je lahko podana odškodninska odgovornost delodajalca, če delavec ne more uveljavljati pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti), je bil med strankama sklenjen pravno veljaven sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi.

Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, vendar materialnopravno zmotno zaključilo, da sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi iz 79. člena ZDR ni bil sklenjen, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter v skladu z 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 11. 5. 2009 ter reparacijski del zahtevka zavrnilo.

Ker tožnica v postopku ni uspela, je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v 3. točki izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - popr.; ZDSS-1), po katerem v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Tožena stranka sama krije tudi svoje stroške postopka pred sodiščem druge stopnje, glede na citirano določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.